Te dni, ko praznujeva deseto obletnico poroke, do mene prihajajo žalostne novice o ločitvah bližnjih ali daljnih znancev. Tole je mojih 6 nasvetov, ki od ločitve odvračajo naju.
Užalostijo me tudi naslovi na naslovnicah (rumenih) časopisov, ki poročajo o razvezah medijsko znanih zakoncev. Res mi je žal za njihovo strto srce in bolečino, ki si jo s to odločitvijo zadajo, da o morebitnih posledicah ločitve na otroke niti ne razmišljam.
Trudim se, da ne bi obsojala, ampak raje molim zanje. Ne prepričajo me besede, da je normalno, da se ljudje ločujejo, in da vsak zakon slej ko prej razpade.
Najin zakon jemljem zelo zares. Ampak za to sem morala trdo delati. Svoje mišljenje sem morala iz logike, »če ne bova za skupaj, bova šla pa narazen«, obrniti v »sedaj sva skupaj, kaj lahko naredim, da nama bo skupaj dobro«.
Kljub tej odločitvi sva se že kdaj znašla v točki, ko sva se resno vprašala, ali ne moreva več drug z drugim, in je šla skozi misli tista grozna beseda ločitev. A v tem dnu odnosa sva prišla do spoznanja: pokličiva božjo milost zakramenta svetega zakona in kadar si v težkih trenutkih obudiva besede izrečene zaveze, se hitro najdejo tudi prave besede, da izrečeva svoje stiske ali izhode, ki sva jih naredila iz zakonskega odnosa. Takrat lahko začutiva, da si noben od naju v globini svojega srca ne želi iti narazen. Želiva pa si biti slišana v svojem čutenju, potrebah in željah.
6 nasvetov iz najinih izkušenj
Na osnovi dosedanjega izkustva zakonskega odnosa bi lahko napravila naslednje zaključke oziroma ključne temelje najinega zakona:
1. Dobra priprava na zakon.
Glede na najine potrebe sva iskala različne oblike in se pripravljala kar tri leta. Prva priprava je potekala dve leti v domači župniji po metodi Najina pot. Bila je prijetna, a ker nama ni dala vseh odgovorov in sva se večkrat zapletala v iste konflikte, sva zatem obiskovala še pripravo na zakon po metodi relacijske terapije p. Christiana Gostečnika. Poleg tega imava duhovnika, ki naju je spremljal v času skupne hoje, in smo imeli mnogo pogovorov ob pripravi na poroko.
2. Zakonska skupina.
Biti del skupine drugih zakonskih parov ali skupnosti nama v dnevni rutini in divjem življenjskem ritmu postavlja izzive za zakonski odnos in tudi odnose v družini.
V prvi zakonski skupini se nisva našla. Vedno, ko sva odhajala s srečanja, sva čutila neizpolnjenost in motivacija za hojo na skupino je kmalu ugasnila. Ostajala pa sva odprta za nove možnosti priključitve ali celo ustanovitve zakonske skupine. Najina želja in potreba je sedaj uresničena v okviru skupnosti iskreni.net.
3. Strokovna pomoč.
Potrebno si je priznati, da so ovire, preko katerih sama zakonca ne moreva in potrebujeva zunanjo pomoč.
Ne glede na to, kako dobro si se pripravljal na zakon, se ob rojstvih otrok vedno odpirajo kakšna nova spoznanja o sebi in svoji zgodovini. Imeti novorojenčka je praviloma velik napor za telo, duha in dušo. V prvih mesecih starša delujeta na meji svojih zmogljivosti. Odpirajo se tudi mnogi strahovi. Midva sva jih ob prvorojenki vzela zares in se obrnila po nasvet k terapevtom, ki so naju opolnomočili za dovolj dobro starševstvo.
4. Izgovoriti svoje potrebe in pričakovanja.
Kot tipična predstavnica žensk sem najprej od moža pričakovala, da bo »bral moje misli«. Kljub temu da je moj mož zelo pozoren in empatičen, mu vedno ni uspelo razbrati vsega. Ko je prišlo do težav in je zastavil vprašanje: »Kaj je narobe?« je dobil odgovor: »Nič!« Verjetno si lahko predstavljate, kakšen je bil scenarij zatem.
Danes mi praviloma že uspe izraziti svoje potrebe in obema nama je zaradi tega lepše. Dragocene trenutke lahko uporabiva koristneje kot pa v vrtanju, kje so šla pričakovanja enega ali drugega v napačno smer.
5. Vzeti si čas za naju.
Vem, da je to izgovorjeno tolikokrat, da že ptički čivkajo. Toda prav zaradi te samoumevnosti, da »če živiš skupaj, pa ja imaš čas drug za drugega«, je to tako zelo težko izživeti.
Pri naju se prevečkrat zvečer zgodi, da po napornem dnevu v službi in odnosih z otroki zelo hrepeniva po času zase. Usedeva se na kavč ali za mizo in bereva e-pošto, novice, knjigo, pospravljava, delava za službo … – torej vsak zase v svojem svetu. Tudi to je potreba, a po nekaj takšnih večerih postaneva zagrenjena in neizpolnjena ter hrepenenje drug po drugem izraziva z očitki, kako nič nisva skupaj.
Teže takšnega večera ni lahko obrniti v pozitivno smer in pozitiven razplet, a je začetek obračanja drug k drugemu in vsaj prepirava se. Kadar namesto očitkov eden za drugega pripravi večer presenečenja ali pa že čez dan izrečeva svoja pričakovanja, je skupni čas zelo lepo preživet.
6. Darovanje drug drugemu in družini.
Že pred poroko sva sprejela odločitev, da bova živela urejanje spočetij s pomočjo metod naravnega načrtovanja družine. Takšen način življenja prinese zelo dinamičen odnos na področju spolnosti, ki je zahteven, a izpolnjujoč. Načelna odprtost za novo življenje in stalno spraševanje, kje so najine fizične, finančne, psihične meje.
Res lahko čutim, da sva eno in se vedno znova spoznavava ter udejanjava ljubezensko-spolni odnos. Tuja mi je misel žensk, ki rečejo, da so pripravljene iti na konec sveta po moškega, ki bo jih bo spolno popolnoma zadovoljil. Njihova logika je v stalnem preizkušanju. Če ni ta, bo pa nekdo drug. Sama sem mnenja, da je treba iskati v globinah enega odnosa in biti iskren v pogovorih tudi na področju spolnosti. Spolnost je pomemben del duhovnosti in zato Bogu niso tuje ali odveč prošnje s tega področja.
Če me torej kdo vpraša, ali živiva v milnem mehurčku, ki naju varuje pred zunanjim svetom, je moj odgovor: ne. Imava milost in blagoslov, da sva si dragocena, privlačna, se ljubiva in spoštujeva ter veliko energije in časa vlagava v najin odnos ter vse odločitve sprejemava skupaj.
Foto: catholicmatch.com