Zapis očeta, ki je odkrito spregovoril o tem, kako se je soočal s tremi spontanimi splavi svoje žene

Vir: freepik.com

Hector Duarte, ameriški pisatelj, ima za seboj izkušnjo, ki močno zaznamuje vsak par. Njegova žena je namreč imela kar tri spontane splave.

Objavljamo (skrajšan) prevod njegovega zapisa, za katerega upa, da bo pomagal še kakšnemu možu, ki gre z ženo skupaj skozi proces žalovanja.


„V redu je. Saj bova še poskusila.“ To je bil moj odziv po spontanem splavu, ki ga je imela moja žena. Ni bil njen prvi. Niti ne drugi. Bil je že tretji zapovrstjo. Med decembrom 2019 in aprilom 2020 sva spočela tri otroke in vsakič se je nosečnost kmalu končala. Prav noben izmed dobronamernih nasvetov najinih družinskih članov in prijateljev ni pripomogel k temu, da bi zmanjšal bolečino, ki sva jo čutila ob vse bolj naraščajoči možnosti, da morda nikoli ne bova postala starša.

In jaz? Pogrnil sem na polni črti tako v sočutju kot v žalovanju. Vse, kar sem izrekel, sem izrekel z namenom, da vnesem optimizem. Da pokažem, da imam še vedno upanje. Želel sem biti heroj. „Jutri je nov dan. Spet lahko poskusiva.“ Povsem odveč je napisati, da je ta moja drža ustvarjala napetost, posebej v teh epidemioloških razmerah, ko je bilo že vsega ostalega preveč in sva skupaj in sama obtičala doma. Vsak dan sem opazoval svojo ženo, kako je v sebi globoko žalovala, medtem ko je morala kot učiteljica z nasmehom spodbujati in opogumljati svoje četrtošolce. Videl sem, kako je to presegalo meje njene volje.

Potem je prišel dan, ko me je postavila pred dejstvo in vprašala: „Zakaj imaš takšne težave s tem, da bi govoril o tem?“

Obnašal sem se kot otrok. Vsake toliko časa sem postavil splošno vprašanje: „Kako si?“ Hvaležen sem, da je moja žena blagoslovljena z veliko mero potrpežljivosti, sicer bi mi gotovo nič kolikokrat na to vprašanje marsikaj zabrusila nazaj. Poleg tega pa nisem prav pogosto spraševal. Preprosto iz razloga čistega občutka nemoči, da bi ji lahko kako pomagal. Le vsake toliko sem jo prijel za kolena in na njeno uporabo črnega humorja o njenih nesposobnih jajčnikih odgovarjal z „Ah, ne govori tega!“. Obljubljal sem ji, da nobena najina okoliščina ni pomembna. Da bova našla način, da bova dobila otroka.

Potem je prišel dan, ko me je postavila pred dejstvo in vprašala: „Zakaj imaš takšne težave s tem, da bi govoril o tem?“ „Saj govorim,“ sem ji odvrnil. „Ne. Ti samo odgovoriš na vse, kar rečem. Nikoli pa ne spregovoriš.“

Resnica pa je bila, da mi je bilo grozno, ker nisem bil sposoben čutiti izgube tako močno kot ona. Videl sem, da je to najboljši čas, da povem naglas. Zlomil sem se. Povedal sem ji, da glede na to, da so se vse tri nosečnosti končale v šestem tednu in ker nisem videl niti še rasti trebuščka, mi je bilo težko predstavljati si jih kot bitja, ki so obstajala. Posledično mi je bilo res težko žalovati, ko pa sem bil prepričan, da lahko spet poskusiva. (Se sprašujete, kako da še vedno nisem kandidat za moža in očeta leta, kajne? ;))

V ZDA ocenjujejo, da se okoli 10-25% nosečnosti konča s spontanim splavom, najpogosteje v prvem trimesečju. To vem, ker sem se končno odločil, da se soočim s tem. Kar sedaj berete, je rezultat tega, da se trudim sočustvovati, žalovati. In kaj me je tako dolgo oviralo? Strah!

Zato, dragi možje! Če ste kot jaz, si morate najprej priznati, da vas je strah. Naslednji korak pa je težak, ampak res potreben. In ta je, da nekomu spregovorite o tem. O svojih občutkih, strahovih, dvomih. O svojih nezrelih odgovorih svoji ženi. In takrat, ko sem se nekomu zaupal, sem videl, da v tem nisem sam.

Mislil sem, da je moja vloga pri tem, da jo podpiram in v tem, da poslušam. A ona ni potrebovala ušesa. Potrebovala je moža.

Bistvo, dragi možje, je v tem: govorite! Ne samo poslušati, ampak spregovorite prvi. Čeprav boli, čeprav je grozljivo, čeprav obstaja možnost, da ne bo odgovora. Ne govorite samo s svojo ženo (kar je seveda v prvi vrsti najpomembnejše), ampak spregovorite še komu drugemu.

Nekaj mesecev nazaj sva kupila bonsaj. V spomin nanje. Na najine tri. Moja žena je sedaj noseča in pripravljava se na rojstvo sina. In komaj čakava na dan, ko bo dovolj star, da mu bova lahko povedala, zakaj je pred našim oknom bonsaj. Da to drevo pripoveduje zgodbo o treh sorojencih, ki so brez dvoma obstajali in še vedno obstajajo, čeprav so bili z nami le za kratek trenutek.


Preberi več:

Vir: www.thebump.com