Zapis, ki je ogrel srca mnogih z močnim sporočilom: Bog prihaja k ženskam!

Vir: needpix

“Ste kdaj opazili, kako v svetopisemskih zgodbah vedno samo moški odidejo na goro, da bi se pogovarjali z Bogom?” S tem vprašanjem Heather F. začenja zapis, ki je na družabnem omrežju Facebook ogrel srca mnogih žensk.

In nadaljuje:

“Na drugi strani pa v Svetem pismo težko najdemo žensko, ki bi šla na goro, da bi se tam srečala z Gospodom.

Pa vemo, zakaj?

Ker so bile ženske skozi zgodovino vedno prezasedene z življenjem okoli njih. Da bi odšle na goro, niso mogle kar pustiti dojenčkov in otročičev, niso mogle kar nehati pripravljati obrokov, niso kar mogle pustiti, da se ogenj pogasi. Niso mogle zapustiti dela doma in na vrtu in vseh tisočih odgovornosti, ki jih vloga žene in matere prinaša ter preprosto odkorakati na goro!

Ko sem se o tem pred dnevi pogovarjala s prijateljico, sem ji potožila, da kot “novodobna” ženska nikoli ne čutim, da bi bila dovolj svobodna od svojih obveznosti, da nikoli ne čutim, da imam dovolj prostora in časa za Boga v svojem življenju.

In njen odgovor me je presenetil.

“Ja, zato pa Bog prihaja k ženskam! Možje morajo oditi na goro, da se z njim srečajo, k ženskam pa Bog pride, kjerkoli pač že so.”

Če se torej kdaj obsojaš in obžaluješ, ker ob vsem ne zmoreš na goro in tam preživeti toliko časa z Bogom, kot bi si želela, ne pozabi: Bog pride k ženskam sam.Te njene besede sem dolgo premišljevala in spodbudile so me, da sem se glede tega poglobila v Sveto pismo. Da bi se prepričala, da držijo …

In – verjemite, držijo!

Bog nedvomno prihaja k ženskam tja, kjer so. Tja, kjer počnejo svoje preproste, vsakdanje stvari.

Bog pride k vodnjaku, kjer zajemajo vodo za svoje družine.

Pride v njihove domove in v njihove kuhinje. Pride na njihove vrtove. Pride k njim, ko sedijo poleg smrtnih postelj, k njim pride, medtem ko rojevajo. Približa se jim, ko skrbijo za starejše. Obišče jih celo žalujoče pred praznim grobom – v njihovem prizadevanju, da bi z vso ljubeznijo pripravile Njegovo telo na pogreb.

V teh na videz vsakdanjih in običajnih nalogah se ženske iz oči v oči srečajo z Gospodom.

Če se torej kdaj obsojaš in obžaluješ, ker ob vsem ne zmoreš na goro in tam preživeti toliko časa z Bogom, kot bi si želela, ne pozabi: Bog pride k ženskam sam. Ve, kje smo, in pozna bremena, ki jih nosimo. Vidi nas in če odpremo oči in srce, bomo tudi me videle Njega. Pa naj bo to na našem najbolj vsakdanjem mestu ob najbolj vsakdanjem opravilu.

On živi. In spretno uporablja čas, da lahko spregovori ženskam vsega sveta.