V preteklih dneh smo dobili kar nekaj odzivov na intervju z Mariom Plešejem, ki je za iskreni.net spregovoril o svoji homoseksualnosti, pa tudi o osebni in duhovni rasti ter ljubezni do Cerkve.
Nisem mislil, da bom moral dva tedna po objavi pisati utemeljitev, zakaj smo intervju objavili, in pojasnjevati, kaj je bil namen intervjuja. Toda hkrati na ta izziv odgovarjam z veseljem in v zavezanosti našim bralcem, ki si gotovo za svoja vprašanja zaslužijo premišljene odgovore.
Upam, da bo pričujoči zapis spodbudil nadaljnji dialog, predvsem pa odprl nove poti tako za pastoralo homoseksualnih oseb v Cerkvi kot tudi za dostojanstven dialog o tej zahtevni tematiki v širši družbi.
Mešani odzivi
Kot sem pričakoval, so bili odzivi na intervju močni in mešani. Od vseh naj omenimo morda tri najbolj značilne: pretresenost, negotovost, nasprotovanje.
1. Pretresenost. Mnogi, ki so intervju sprejeli z odobravanjem ali celo navdušenjem, so povedali, da jih je Mariova izpoved močno nagovorila, da jih je vpogled v njegov notranji svet pretresel.
Prvi korak do tega, da bi homoseksualne osebe lahko sprejemali, je, da jih spoznamo v tem, kar so – da torej v občestvu, v katerem živijo, razkrijejo svojo identiteto.
Tako sem denimo preteklo soboto v eni od župnij na Gorenjskem izvajal »misijonski dan« teologije telesa. Do mene je pristopil gospod, poročen mož, in dejal, da je naš portal odkril šele pred nekaj dnevi, v pripravi na naše srečanje ob teologiji telesa.
Ob brskanju po spletni strani je naletel tudi na intervju z Mariom in ga podrobno prebral. Gospod mi je zaupal, da ga je intervju pretresel. Nobene besede nisva več rekla o tem, bilo je dovolj.
Pa ni bil edini tak odziv. Morda najmočnejši, ker je bil tako neposreden, pristen in zajet v tako malo besed.
2. Negotovost. Veliko ljudi je ob objavi intervjuja doživelo negotovost. Morda jih je Mariova iskrenost in odprtost nagovorila, zagotovo pa so jim nemir v srcu povzročile njegove besede, v katerih zagovarja rešitev, da bi Cerkev ponudila neko možnost življenjske skupnosti, v kateri bi ob obljubi trajne zvestobe homoseksualne osebe lahko živele aktivno spolnost.
Gotovo je k tej negotovosti pripomoglo tudi dejstvo, da sam v intervjuju ob tem stališču (ki zadeva vprašanje nauka) nisem odprl nadaljnje debate. Kar nekaj ljudi, ki sicer naklonjeno spremlja naše delo, je bilo zato razočaranih in so se spraševali, zakaj smo »dovolili« to zapisati oziroma kakšno stališče ima do tega iskreni.net.
Ob intervjuju so se tako gotovo marsikomu pojavila vprašanja, kot nam jih je v sporočilu po elektronski pošti zapisala ena od naših zvestih bralk: »Pred kratkim ste objavili en članek, ki ga ne razumem popolnoma … Kaj je namen članka, kakšno je ključno sporočilo? Nočem nekaj predvidevati, nočem na hitro zamahniti z roko ali bognedaj obsojati, zato sem vas želela vprašati za mnenje :)«
Ta vprašanja so zagotovo legitimna, saj iskreni.net ni samo medij, ampak družinska organizacija z jasno profiliranimi izobraževalnimi programi, še posebej s področja priprave na zakon, zakonskega življenja in teologije telesa. Če bi bili samo medij, bi se lahko izgovorili, da smo le objavili osebni pogled, ker pa smo tudi družinska organizacija, je prav, da to podrobneje pojasnimo.
3. Nasprotovanje. Intervju pa je doživel tudi nekaj nasprotovanja. Nasprotovanje se je oblikovalo predvsem s strani nekaterih, ki so že prej morda dvomili o ustreznosti naših pristopov in našega dela.
Značilno je, da se je to nasprotovanje povezalo z izražanjem dvoma, ali smo pri iskreni.net res »katoliški« in celo s teorijami zarote in razglabljanjem, »kdo stoji za nami«.
O tem se niso toliko spraševali redni bralci našega portala in udeleženci naših programov, ampak predvsem nekateri posamezniki, ki so aktivni na področju pastorale v Cerkvi, aktivni v (katoliški) civilni družbi ter celo nekateri duhovniki in škofje.
Razkritje kot pot do sočutnosti in sprejetosti
Zakaj smo torej naredili intervju z Mariom, kaj je bilo njegovo temeljno sporočilo?
Intervju z Mariom na iskreni.net vidimo kot priložnost, da se kot Cerkev resno soočimo s stanjem pastorale homoseksualnih oseb oziroma oznanila evangelija homoseksualnim osebam.
Narobe bi bilo celoten intervju brati samo skozi tistih nekaj vrstic, ki zadevajo nauk Cerkve glede vprašanja homoseksualnosti. In zelo nekorektno bi mu bilo zaradi teh vrstic odrekati siceršnjo sporočilnost, izpovedno moč ali celo legitimnost!
Z intervjujem smo želeli najprej dati prostor konkretni zgodbi posameznika, ki je zaradi svoje spolne usmerjenosti doživljal osebno stisko in kot katoličan v Cerkvi dolgo časa ni našel podpore in pomoči.
Katekizem katoliške Cerkve (KKC) je glede homoseksualnosti kratek, a jasen (členi 2357 do 2359). Spregovori o tem, da v luči naravne postave homoseksualnih spolnih dejanj ne moremo odobravati. Žal se zdi, da se večina občestev in odgovornih nosilcev v pastorali pri tem pojasnilu ustavi.
Prezremo pa druge, pomembne dimenzije, o katerih govori KKC – da namreč številni moški in ženske niso sami izbrali homoseksualnega stanja, da to pomeni zanje preizkušnjo in da jih je treba »sprejeti s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo«.
Prvi korak do tega, da bi jih lahko na tak način sprejemali, pa je, da jih spoznamo v tem, kar so – da torej v občestvu, v katerem živijo (ali pa celo širše, v javnosti), razkrijejo svojo identiteto.
Osebno se zavedam, kako delikatna so danes v sekularnem okolju razkritja, saj lahko privedejo tudi do nekritične promocije homoseksualnosti in odpirajo prostor ideologijam, ki zanikajo pomen spola in zakonske zveze. Toda Mariovo »razkritje« se je zgodilo ne samo pred očmi javnosti, ampak tudi znotraj katoliškega občestva in mora biti zato razumljeno in sprejeto drugače.
Tovrstna iskrenost je namreč potreben korak, ki privede do sprejetosti v občestvu, mimo katere oseba z globoko zakoreninjenimi homoseksualnimi nagnjenji zelo težko uresniči svojo temeljno človeško in krščansko poklicanost. Tovrstno iskrenost je bilo potrebno podpreti.
Človek je pot Cerkve – tudi homoseksualec
Vendar namen objave intervjuja z Mariom Plešejem ni bil samo ustvarjanje okolja, v katerem bi lahko drugi vsaj malo so-čutili notranji svet homoseksualca, ki je tudi katoličan, in ga bili zmožni sprejeti medse.
Intervju z Mariom na iskreni.net vidimo tudi kot priložnost, da se kot Cerkev resno soočimo s stanjem pastorale homoseksualnih oseb oziroma oznanila evangelija homoseksualnim osebam.
K temu nas v vprašalniku pred izredno sinodo o evangelizaciji družine spodbuja tudi papež Frančišek. Papež niti ne sprašuje o pastoralnem odnosu do oseb, ki so negotovi glede spolne identitete. Še več: sprašuje, kakšno pastoralno pozornost lahko namenimo osebam, ki že živijo v homoseksualnih partnerskih skupnostih in njihovim posvojenim otrokom.
Samo resno soočenje s pastoralnimi izzivi, pred katere nas postavlja resničnost na tem področju, lahko privede do tega, da bomo resnično oznanjali evangelij homoseksualnim osebam in tako pomagali, da v njih deluje Božja odrešenjska ljubezen.
Da niti ne govorim o tem, kako nam bo samo to dalo legitimnost v morebitnih novih javnih razpravah o zakonodajnem urejanju tega področja. Iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da smo tudi tu potrebni korenitega pastoralnega spreobrnjenja.
Najprej oznanilo odrešenja in nato morala!
Odzivi na intervju z Mariom so tudi nazorno pokazali, v kakšnem krču smo kot Cerkev na področju oznanjevanja evangelija, »dobre novice« današnjemu svetu.
Marsikdaj delujemo na način, kot da lahko samo na temelju moralnih norm gradimo stavbo nove evangelizacije.
Še vedno smo v marsičem ujeti v spone moralizma, ki nam preprečuje, da bi polnost evangelija lahko bolj zažarela po naših besedah in dejanjih. Marsikdaj delujemo na način, kot da lahko samo na temelju moralnih norm gradimo stavbo nove evangelizacije.
Toda papež Frančišek nas z neverjetno svežino vabi k drugačnemu, misijonarskemu pristopu. Ta daje prednost oznanilu odrešenja, Božje odrešenjske ljubezni – in šele v ta okvir lahko vpnemo tudi moralno poučevanje. Takole denimo pravi v intervjuju z Antoniom Spadarom (prevod v slovenščino je pod naslovom »Iskati in najti Boga v vseh stvareh« izšel pri založbi Dravlje):
»Oznanilo na misijonarski način se osredotoča na bistveno, na najosnovnejše, ki tudi najbolj razvname in pritegne ter ogreje srce kakor učencema na poti v Emavs. Najti moramo torej novo ravnovesje, saj drugače moralna zgradba Cerkve tvega, da se bo zrušila kakor hišica iz kart ter izgubila svežino in vonj evangelija. Evangeljsko oznanilo mora biti bolj globoko, preprosto in izžarevajoče. Iz njega nato izhajajo vse moralne posledice.«1
Morda ni nikjer drugje ta pristop tako močno na preizkušnji kot ravno pri oznanilu evangelija homoseksualnim osebam. Če ga bomo uresničili na tem področju, potem verjamem, da ga bomo na drugih področjih uresničevali s svežo lahkoto.
Sicer pa – kdo pravi, da so homoseksualci takega načina pastorale potrebni bolj kot mi? Mi sami smo tisti, ki moramo resnično postati lačni in žejni najprej oznanila Božje odrešenjske ljubezni. Mi sami smo tisti, ki moramo našim pastirjem, duhovnikom in škofom, neprestano izražati hrepenenje po duhovni hrani, kakršno opisuje papež Frančišek:
»Vsaka lepa homilija, vsaka prava homilija, se mora začeti s prvim oznanilom, z oznanilom odrešenja. Nič ni trdnejšega, globljega in bolj gotovega od tega oznanila. Nato je potrebna kateheza. Ob koncu se lahko izpostavi tudi kakšno moralno posledico. Toda oznanilo Božje odrešenjske ljubezni je pred moralno in versko dolžnostjo. Danes se včasih zdi, da prevladuje obraten vrstni red.«2
Samo če bomo to hrano okusili tudi sami, jo bomo lahko dali drugim. To še posebej velja za vse, ki delamo na področju evangelizacije in pastorale družin.
Smo pred skrivnostjo osebe
Verjetno kdo od bralcev, predvsem tistih, ki so jih vznemirile Mariove besede o njegovih željah po spremembi nauka, do tega trenutka še ne bo zadovoljen z mojim odgovorom. Kaj zdaj: ali iskreni.net stoji za temi besedami ali ne?
Z Mariom oziroma njegovimi stališči glede odnosa Cerkve do homoseksualnih zvez nisem polemiziral, čeprav me je med intervjujem prijelo, da bi. Enostavno nisem mogel, saj sem obstal pred skrivnostjo osebe.
Neskončno sem vesel, da lahko tudi tu uporabim besede papeža Frančiška, v katerih sem prepoznal svoja občutja, ki sem jih izkusil v trenutkih, ko sem snemal intervju z Mariom. Takole pravi papež:
»Nekoč me je nekdo provokativno vprašal, če odobravam istospolno usmerjenost. Takrat sem mu odgovoril z drugim vprašanjem: ‘Ali Bog, ko gleda na istospolno usmerjeno osebo, njeno bivanje ljubeče potrjuje, ali pa jo zavrača in obsoja?’ Vedno je potrebno upoštevati osebo. Tu vstopamo v skrivnost človeka. Bog ljudi spremlja v življenju in mi jih moramo spremljati tako, da izhajamo iz njihovega položaja.«3
Nekateri so mi očitali, da z Mariom oziroma njegovimi stališči glede odnosa Cerkve do homoseksualnih zvez nisem polemiziral. Če iskreno zapišem, me je med intervjujem enkrat ali dvakrat prijelo, da bi. Toda zgodilo se je nekaj nenavadnega: enostavno nisem mogel. Zdaj razumem, zakaj, in vesel sem, da nisem.
Zgodilo se mi je namreč, da sem obstal pred skrivnostjo osebe. Z Mariom nisva debatirala o politiki, ekologiji ali športu, ampak o najgloblji intimi njegove osebe, o njegovi želji po telesu postati dar za druge in skozi to izkušnjo odkriti Boga in živeti njegovo ljubezen.
To enostavno ni bil čas za polemiziranju o njegovem pogledu na nauk Cerkve, ampak čas za skloniti se pred veličino vsake človeške osebe v iskanju Božje ljubezni.
Se torej strinjamo ali ne?
In najpomembnejše vprašanje v zvezi s tem intervjujem res ni, ali iskreni.net stoji za spornimi Mariovimi besedami ali ne.
Kdor spremlja delovanje iskreni.net (širše predvsem v zvezi z družinskim zakonikom, ožje pa na področju priprave na zakon in tečajev teologije telesa), lahko zelo jasno razbere, kakšna so naša stališča.
Naj nas varno zavetje katoliškega nauka ne naredi neobčutljive za konkretni življenjski položaj ljudi.
Ampak če že hočete – moje osebno mnenje (in tudi mnenje mojih sodelavcev) je, da je želja po spremembi nauka glede spolnosti v homoseksualnih zvezah podobna tisti izpred leta 1968, časa okrožnice Humanae Vitae, ko so nekateri menili, da bi pod določenimi pogoji morala Cerkev dovoliti uporabo kontracepcije. Tako kot takrat ni prišlo do spremembe, menimo, da ne bo prišlo do spremembe danes. In tudi ne bi bilo dobro, da bi.
Ampak še enkrat – neproduktivno se je ustavljati samo pri dimenziji nauka. Ključno vprašanje v tem trenutku ni dogmatično, ampak pastoralno.
Čeprav je vprašanje poznavanja nauka pomembno (in smo ga slovenski katoličanih v preteklih desetletjih preveč zanemarjali), pa se moramo vendarle v tem trenutku predvsem vprašati, ali morda ne podcenjujemo Božjega usmiljenja in pa konkretnih poti, ki jih ima Bog po naših rokah do vsakega človeka?
Naj zato zaključim z močnimi besedami, z osebno izkušnjo, s katero papež Frančišek podkrepi že citirano misel, da moramo ljudi spremljati v njihovem konkretnem življenjskem položaju:
»V tem je veličina spovedi: gre za presojanje vsakega primera posebej in možnost razločevanja, kaj bi bilo najbolje storiti za nekoga, ki išče Boga in njegovo milost. Spovednica ni mučilnica, ampak prostor usmiljenja, v katerem nas Bog spodbuja, da storimo najboljše, kar moremo. V mislih imam neko ženo, ki je imela za seboj propadel zakon in je tudi splavila. Potem se je ponovno poročila in sedaj mirno živi s petimi otroki. Splav jo zelo bremeni in se iskreno kesa. Želi rasti v krščanskem življenju. Kaj naj stori spovednik?«4
Naj nas torej varno zavetje katoliškega nauka ne naredi neobčutljive za konkretni življenjski položaj ljudi …
1 Antonio Spadaro: Iskati in najti Boga v vseh stvareh: Pogovor s Papežem Frančiškom, Dravlje: Župnijski zavod, 2013, str. 31.
2 Prav tam, str. 32.
3 Prav tam, str. 30.
4 Prav tam, str. 31.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!