Zakaj se starši odločijo za zasebno osnovno šolo, v kateri pouk poteka drugače kot v državni osnovni šoli?
Zbrali smo nekaj pričevanj staršev, ki imajo otroke na osnovni šoli Montessori, ki v Ljubljani pod okriljem Inštituta Montessori deluje že od leta 2010 in v kateri bo naslednje leto zaključila šolanje prva generacija devetletke.
Trenutno šolo obiskuje 116 učencev, po selitve v nove prostore, ki jih gradijo v Podutiku v Ljubljani (več v članku “Otroci so v šoli večji del dneva, zato naj bo njihovo bivanje udobno”), pa jih bodo v polni program devetletke lahko sprejeli 200. Jutri, v nedeljo, 1. oktobra 2017, pripravljajo tudi dobrodelni koncert za opremo novih prostorov.
Pred vstopom najine najstarejše hčere v osnovno šolo sva intenzivno razmišljala o šolanju doma. Nazadnje se je izkazalo, da za to takrat nisva imela dovolj možnosti. Želela sva se seznaniti s čim več informacijami za lažjo odločitev, kam vpisati otroke.
Osnovno šolo montessori sva prepoznala kot najbolj podobno temu, kar bi želela sama dati najinim otrokom. Zelo nama je pomembno to, da je vera del življenja otrok. Kateheza Dobrega pastirja, ki jo imajo možnost obiskovati, jim na zelo naraven način približa našo vero. Veseli naju, ko vidiva, kako otroci spoznavajo Boga in s tem tudi sebe. Zelo prijeten občutek je, ko srečamo učiteljico pri maši. 🙂
Hvaležna sva tudi, da učitelji in učiteljice opazujejo otroka, prepoznajo njegove talente in jih spodbujajo k njihovemu razvijanju. Na drugi strani pa opazijo tudi težave, nesporazume in se jim posvetijo, jih pomagajo rešiti. Pri tem smo lahko starši vključeni, prav tako pa se tudi midva lahko obrneva na učitelje z vprašanji in predlogi glede vzgoje najinih otrok. To je res sovzgoja.
Blizu nama je koncept iskanja notranje sreče in zadovoljstva vsakega posameznika v tem, kar dela in kar je, ne glede na to, ali je kuhar, mizar, gospodinja, zdravnik, raziskovalka. Cilj ni dosežkarstvo in »proizvodnja« genijev in to se nama zdi zelo zdrav pristop.
Za izbiro naju je prepričal tudi glavni namen montessori vzgoje, ki je vzgoja za mir. Tega si želimo in naši otroci naj imajo priložnost, da ga dosežejo v sebi in v družbi.
Janez in Klavdija Kralj
Kmalu po rojstvu prvega otroka sva se z ženo začela pogovarjat o varstvu in šolanju otrok. Za svojega otroka sva želela najti obliko šolanja, ki bi spodbujala samoiniciativnost, raziskovanje in edinstvenost posameznega otroka v načinu osvajanja novih znanj ter gradila na njegovih močnih in ne na šibkih točkah.
Obenem sva si želela da bi šola dajala dovolj intelektualnih izzivov, da možgani razvijajo svoj potencial, otrok pa ob tem pridobi delovne navade, različne učinkovite tehnike učenja ter ohrani veselje do učenja.
Ko sva pobliže spoznala pedagogiko montessori, ki učenje povezuje z življenjem in ima veliko prostora za krščanske vrednote, spoštovanje okolja, sebe in drugega v prizadevanju za mir in boljši jutri, sva vedela, da je to tisto, kar sva iskala.
Svoje otroke vključila v montessori hišo otrok (vrtec) že od otrokovega prvega leta dalje, kar je v finančnem smislu pomenilo postaviti določene prioritete, saj je bila to dražja izbira. Vedno sva zato tehtala, kaj lahko otrokom odrečeva (npr. modna oblačila, luksuzne počitnice, zabavne igrače), ne da bi jih prikrajšala za kaj bistvenega.
Všeč nama je, da je v montessori šoli poleg znanja pomemben tudi odnos do dela, vestnost pri opravljanju zadolžitev (čiščenje in skrb za prostore) ter da otroci skupaj z učitelji ozaveščajo, kako so kot skupnost (razred) povezani med seboj in odvisni drug od drugega.
Zelo je dragocena celotna skupnost družin v šoli, kjer si vsi prizadevamo za spodbudne, sodelovalne in spoštljive odnose. Neprecenljiva je možnost kateheze v okviru pouka (kateheza Dobrega pastirja), saj je tako vključena tudi duhovna dimenzija.
Odsotnost ocenjevanja, ki blaži nezdravo tekmovalnost in spodbuja sodelovanje ter dejstvo, da ni domačih nalog, kar otroke spodbuja, da čas v šoli zares učinkovito izrabijo, doma pa ga namenijo za druge stvari, ki jih prav tako veselijo, sta dve zares zavidanja vredni lastnosti osnovne šole montessori.
Enostavno si ne predstavljava drugačnega načina šolanja najinih otrok in si močno želiva, da ta kvas čim prej prekvasi vse slovensko šolstvo v dobro naših otrok in dobrobit slovenskega naroda.
Marko in Katja Tušek
Za montessori osnovno šolo smo odločili po spletu naklučij. Najstarejši sin ni obiskoval vrtca, nanj je pazila moja mama. Od sestre sem izvedela za Hišo otrok Montessori v Dravljah in kar mi je povedala, me je zelo pritegnilo. Pozanimala sem se in ga vpisala na urice, ki jih je obiskoval dve leti.
Način poučevanja nama je bil zelo všeč, saj temelji na tem, da otrok dela oziroma se uči sam, ko je pripravljen, učitelj pa mu pomaga, če on to potrebuje. V sebi verjameva, da je tak pristop do učenja in sprejemanja znanja za otroka pravi.
Neko soboto sva s sinom zopet prišla na urice in sem izvedela, da je ravno takrat informativni dan za vpis v šolo, ki sta jo ustanavljala zakonca Pavle in Melita Demšar. Z zanimanjem sem poslušala in se po pogovoru z možem odločila vpisati sina.
Ko smo dobili domov pismo, da je sin sprejet, naju je kar malo stisnilo pri srcu, saj je bila šola čisto na novo in najin sin prva generacija v Sloveniji. Po premisleku sva se odločila poskusiti vsaj nekaj časa. Će ne bi bilo v redu, sva puščala odprto možnost, da ga še vedno lahko prepiševa v javno šolo.
Ko so leta tekla, sva čedalje bolj spoznavala, da tu ne gre le za način pridobivanja znanja, ki temelji na tem, da otrok sam raziskuje in načrtuje dneve, seveda ob pomoči učiteljev, temveč gre za celosten pristop, kjer je velik poudarek tudi na vzgoji, ki se sklada z najinimi vrednotami.
Seveda je pomembno tudi znanje, ki se ga preveri z nacionalnim preverjanjem, pa tudi z vmesnimi testi, ki so v pomoč posameznemu učencu, kje je z znanjem in kaj je potrebno še osvojiti. Letos je nastarejši sin zaključil sedmi razred in prvič tudi uradno dobil ocene, ki so potrebne za vpis v srednjo šolo
Ko sva vpisovala drugega sina, ni bilo več dvomov, ali se odločava prav. Tudi on je obiskoval le montessori urice in se je z veseljem pridružil starejšemu bratu, s katerim sta dve leti razlike. Trikrat v devetletki bosta tudi sošolca, saj so skupaj v razredu različne starosti, kar je za otroke zelo dobro, saj se mlajši učijo od starejših in starejši pomagajo mlajšim.
Najin tretji otrok, hčerka, pa je hodila tudi v vrtec Montessori, v katerem se je zelo dobro počutila, saj je imela res odlične in srčne vzgojitelje. V vrtcu je spletla veliko novih prijateljstev. Vrtec je pozitivno vplival na njeno motivacijo po znanju in učenju, na način, da sama želi delati določene stvari, da jo zanimajo črke, številke. Letos je tudi ona vpisana v prvi razred, kamor hodi zelo rada. Dobro se počuti v krogu sošolcev, ki jih kar nekaj že pozna iz vrtca, veliko pa jih je spoznala na novo. Zelo ponosna je, da ima v šoli dva starejša brata.
Za osnovno šolo montessori sva se odločila, ker želiva, da postanejo najini otroci samostojni in odgovorni posamezniki, ki znajo razmišljati s svojo glavo in živijo po vrednotah, ki so pomembne za življenje. Šola jih uči, da ni pomemben le posameznik, temveč skupnost. Meniva, da s svojim pristopom pozitivno vpliva na otroke.
Vida in Borut Ficko
Doma živimo vrednote pristopa montessori je zato je bila edina naravna pot vključitev najinih otrok v osnvno šolo montessori.
To, da se otrok uči zaradi svoje lastne želje in motivacije in ne zaradi zunanjih spodbud – ocen, je bil pomemben dejavnik. Želela sva, da bi bil šolski dan najinih otrok poln izzivov, razumevanja, reševanja velikih in malih problemov, gibanja, prežet z glasbo in otroškim smehom ter veseljem.
Velik plus je tudi to, da učenci nimajo domačih nalog, kar pomeni, da lahko popoldne preživimo skupaj brez obremenitev s šolskimi zadolžitvami. Tako lahko popoldne izkoristimo za druženje, pripravo večerje in sodelovanje pri hišnih opravilih, ki veliko bolje krepijo delovne navade kot popoldansko opravljanje domačih nalog.
Šola da tudi velik poudarek na sprejemanju in spoštovanju vseh ljudi ne glede na različna prepričanja in vrednote. V današnjem svetu se mi to zdi zelo pomembna vrlina, če želimo ohranjati mir na svetu. To je bil tudi veliko prizadevanje Marie Montessori.
Sicer pa nama je zelo všeč, ker si otrok v šoli vsak dan oblikuje svoj načrt dneva, česa vsega se bo naučil. To resnično spodbuja v otroku odgovornost za lastno učenje in učenje spretnosti razporejanja svojega časa in prioritet, kar je zelo pomembno tudi kasneje v življenju.
Vzgojni pristop montessori resnično upošteva otrokove potrebe in njegovo individualnost, svobodo, neomejenost in naravno veselje do učenja.
Mojca Kosič in Milan Stepanović
