Zakaj se bodo moji otroci učili tudi med počitnicami

Vir: Shutterstock

Začetek počitnic je tako lep. Še lepši kot same počitnice, ker je v zraku obet dolgih poletnih dni, novih poznanstev, uživanja, pustolovščin, zabave, lenarjenja, igranja, potovanja … Nobene šole, nobenega strogega urnika, nobenih domačih nalog …

Zakaj bi se učili med počitnicami, saj se vse leto učimo v šoli? 

Ne bomo se učili, kot se učijo v šoli. Se bomo pa učili, kot se najučinkoviteje in mimogrede učimo človeški otroci vseh starosti in vseh obdobij. Preko igre, izzivov, druženja in zabave.

Kaj se bomo torej učili? 

Še ne vem natančno. Nekaj meglenih obrisov novih uporabnih veščin, ki bi jih rada predala otrokom to poletje, pa vseeno imam.

1.Kuhanja

To pomeni tudi, da ti nihče ne gleda pod prste.

Cilj je, da zna vsak otrok, starejši od 10 let, pripraviti vsaj tri različne verzije dobrega kosila za vso družino. In za sabo tudi vse pospravi. To pomeni – kuhinja je popolnoma tvoja, kak dan prej izbereš, kaj boš skuhal, poiščeš recept, nabavimo sestavine, če potrebuješ pomoč, poveš, nekdo odrasel je v bližini, a delaš povsem samostojno. To pomeni tudi, da ti nihče ne gleda pod prste in ne utruja z nasveti, za katere ga nisi prosil (tu je priložnost za učenje nove veščine tudi za marsikaterega odraslega). To pomeni, da pojemo, kar boš skuhal, in ti damo tudi verodostojno povratno informacijo.

S tem prispevaš k skupnemu gospodinjstvu, zaupana ti je konkretna in pomembna odgovornost, naučil se boš sam poskrbeti za svojo dobro in zdravo prehrano in osvojil boš veščino, ki bo imela v prihodnosti velik vpliv na tvoje zdravje in na kvaliteto tvojega življenja in življenja tvojih bližnjih.

2. Samostojnosti in orientacije

Gre za to, da otroka ob različnih priložnostih pošljemo po različnih opravkih.

Ne, ne gre za to, da bi otroka vrgli iz avta na neznani lokaciji in naj pride nazaj domov (Janko in Metka sta že malo passe, pa tudi socialna bi se lahko vključila). Gre za to, da otroka ob različnih priložnostih pošljemo po različnih opravkih. Če se le da, samega. Seveda primerno starosti. Telefon ni nujen. Denar, če je potreben. Za vozovnico, za sladoled, za zamudnino v knjižnici … Doziramo starosti primerno. Predšolskega otroka bomo mogoče poslali, naj gre do natakarja in ga sam prosi za prtiček. Prvošolčka bomo samega poslali v knjižnico. Tretješolca v trgovino in ga počakali v avtu. Petošolko bomo morda poslali s kolesom v sosednje mesto v veterinarsko ambulanto po tablete proti glistam za muco. Sedmošolca pa z vlakom k babici na drugi konec države.

Seveda sami poznate svojega otroka, veste, koliko je zrel, in seveda se vedno lahko kaj zgodi. Ampak naloga starša ni, da otroka brezpogojno zaščiti pred vsem, kar bi se mu lahko zgodilo. Naloga starša je, da otroka nauči veščin, da se bo nevarnostim znal izogniti in da bo tudi v neprijetnih situacijah znal sprejemati dobre odločitve. Tega pa se otrok lahko nauči le z življenjem v takšnih situacijah (seveda delno nadzorovanih z naše strani, a ta nadzor se mora vsako leto manjšati).

3. Nove veščine po tvoji izbiri

Izberi, kaj bi rad usvojil to poletje, in začni delati na tem. Zložil Rubikovo kocko? Se naučil žonglirati? Hoditi po rokah? Se voziti z monociklom? Se naučil plavati? Voziti s kolesom? Se naučil brati cirilico? (че те то занима) Nova igra s kartami? Pleskanje svoje sobe? Modeliranje? Programiranje?

Svet je velik, lep in raznolik. Življenje je toliko več od šole. Morda med letom zaradi prenasičenosti z obveznostmi sploh nimaš časa, da bi razmislil, kaj te pritegne, ob čem oživiš, kje ti zatrepeta srce od vznemirjenja … Zdaj je čas in zdaj je priložnost, da okusiš slast veselja do učenja, napredovanja … Nagrada ni ocena, nagrada je mojstrsko obvladanje veščine in zadovoljstvo, ki temu pritiče.

4. Vzdržljivosti in vztrajnosti brez pritoževanja

Zastoj na cesti? Počasen natakar in naši prazni želodci? Mačji kašelj.

Tukaj je seveda veliko odvisno od karakterja otroka, toda tudi dosežek nepotrpežljivca, ki brez pritoževanja prehodi dodaten kilometer, šteje. Merilo ni brat ali prijatelj. Merilo je “stari ti”. Otrok pri tem potrebuje naš vzgled in spodbudo. Učimo se skupaj z otrokom. Zastoj na cesti? Počasen natakar in naši prazni želodci? Še štiri kangle vode, ki jih je treba prinesti na vrt? Dolga vrsta pred sladoledom? Mačji kašelj.

Vztrajnosti in vzdržljivosti se učimo preko tisočerih majhnih izpostavljenosti neprijetnostim in izkušnji, da se je dobro odzvati z vztrajnostjo, potrpežljivostjo in dobro voljo. Ko sedmi večer prineseš mami sedem kant vode na vrt, se ti osmi dan to delo ne zdi več nič posebnega. Obvladaš ga miselno, čustveno in fizično. Opraviš ga mimogrede. Zato starši, ki delajo stvari namesto otroka in ga ne vključujejo v realnost življenja, ki je sestavljeno tudi iz manj prijetnih stvari, otroku škodijo. Kajti če ne raste vzdržljivost, rasteta nepotrpežljivost in občutljivost. Raste človek, ki bo imel vedno težave s svetom in svet z njim. Ponos nad prehojeno naporno potjo in bogatimi pridelki z vrta, h katerim si sam prispeval, je nagrada, ki se usede zelo globoko in oblikuje otrokovo osebnost. Če pa ti ni bilo treba, ker tako ne veš, se ti ne da in nisi za nobeno rabo, pa je tudi to sporočilo, ki ostane zelo dolgo in ga je pozneje težko preseči.