Zakaj bom Zavodu iskreni.net daroval 100 evrov? Zato ker jih težko prislužim. A pojdimo po vrsti.
Marsikaj propada, marsikaj raste. Na nas je, kam bomo usmerili oko. Lahko gledamo propadanje nečesa, kar je še včeraj bilo razumljeno kot večnotrdno; lahko opazujemo kaljenje in poganjke nečesa drugega, česar še včeraj ni bilo. Lahko smo potrti zaradi prvega, lahko veseli zaradi drugega.
Pri slovenskem katoličanu bi skoraj bila potrebna nekakšna prevzgoja očesa, da bi videl kali in poganjke novih časov.
Tako je s slovenskim katolištvom. Marsikaj propada, zamira, odhaja. Katolištvo zadnjih stoletij, potridentinsko, baročno, katolištvo mnogih božjih poti, ganljivih pobožnosti, množičnih nedeljskih maš, vplivnega duhovništva in vsakoletne čete postavnih čilih novomašnikov, katolištvo iz časa Slomška in Kreka se počasi poslavlja. Zaradi tega lahko zajočemo. In ni jih malo, ki objokujejo stare čase. Pri sedanjem slovenskem katoličanu bi zato skoraj bila potrebna nekakšna prevzgoja očesa, da bi videlkali in poganjke novih časov. Naše pastoralne in strukturne krize namreč še ne pomenijo, da je v krizi tudi Sveti Duh. Ne glejmo le nazaj, glejmo tudi naprej!
Eno izmed velikih znamenj časa, znamenj delovanja Duha, je – uporabil bom karseda široko poimenovanje – „slovensko družinsko gibanje“. To ni le kal ali poganjek, temveč že kar močna veja različnih cvetov in darov. V zadnjih dvajsetih letih smo doživeli “boom” zakonskih skupin in družinskih gibanj. Zakon, družina in vzgoja so bile deležne posebne pastoralne in teoretične pozornosti. Vzpostavili smo skorajda avtohtono smer družinske terapije.
Kar se je včasih reklo za samostan in lemenat, danes velja za atija, mamico in njune dve ali tri „puže“.
Redovniku in duhovniku zna danes biti grenko, ker se mu zdi, da zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev nima naslednikov. Kot da se je trudil zaman. Zato pa je toliko lepše, ko vidi, kakšno „teološko“ zrelost izkazujejo nekatere mlade družine: hočejo biti družina, ker hočejo biti z Bogom. Družina veruje v Boga, Bog gradi družino. Kar se je včasih reklo za samostan in lemenat, danes velja za atija, mamico in njune dve ali tri „puže“.
Vse to nas navaja, da vse manj govorimo o Cerkvi, ki naj bi imela „čut za družino“ oz. ki naj bi imela „dobro razvit sektor družinske pastorale“. Vedno bolj govorimo o Cerkvi po podobi družine, o novi podobi Cerkve. Če so srednjeveško Cerkev „delali“ samostani, novoveško župnije, bo os Cerkve v času splošne sekularizacije in masovnega praktičnega ateizma družina? Težko je biti prerok. Vendar ni jih malo, ki so prepričani, da bo temu tako. Sam sem tik pred tem, da se jim pridružim.
Prednost težko prisluženega denarja je ta, da te že sam po sebi vpelje v previdno tehtanje, kaj je in kaj ni pomembno.
Zavodu Iskreni.net bom daroval 100 evrov, ker jih težko zaslužim. Prednost težko prisluženega denarja je ta, da te že sam po sebi vpelje v previdno tehtanje, kaj je in kaj ni pomembno. „Slovensko družinsko gibanje“ je več kot le „trenutna prioriteta“. Kot sem dejal, glejmo naprej in veselimo se poganjkov Cerkve za novo tisočletje.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!