Pred nama je 10. obletnica poroke. Šele ali že, kot kdo vzame. Vsekakor sva na številko, ki je v najinem zakonu nanizala tako obdobja vojn kot miru, upravičeno lahko ponosna.
In ko premišljujeva o tem, kako na poseben način praznovati prvo desetletje »v dobrem in slabem«, je bila ena od idej tudi dati očistiti poročna prstana. Ju očistiti temnih lis v zarezah, jima zgladiti praske in jima tako povrniti prvotni sijaj. Zdela se nama je odlična zamisel, dokler …
… nisem slučajno naletela na zapis Jorrie Varney, kjer med drugim pravi:
»Ta moj prstan nosim vsak dan, odkar mi ga je dal. Na mojem prstu je ostal v vseh časih, ko sva šla skupaj skozi nekaj resnično težkih trenutkov. Tam je bil v času obeh težkih nosečnostih, tam ostal v obdobju, ko sem se borila s poporodno depresijo. Na prstu je ostal, ko sva imela resne finančne težave. Poslušal je vse prepire, o pomembnih in nepomembnih stvareh. Čutil je moje solze, mojo jezo, vse frustracije, spodrsljaje, neuspehe in zmage. Bil je prekrit z malto, ko sva gradila hišo, bil je tam, ko je moja roka pisala diplomo. Preživel je veselje in obup ob majhnih otrocih – in vse to je dokaz, da je neuničljiv!
Nosila sem ga ob dnevih, ko sem bila prepričana, da nama ne bo uspelo. Ko sva bila tako razočarana drug nad drugim, da sva lahko samo sedela v tišini. Nosila sem ga, ko je bilo življenje težje, kot sem si lahko kadarkoli predstavljala. »V sreči in nesreči, v bolezni in zdravju,« namreč niti slučajno ne more zaobjeti vsega, kar ti življenje vrže na pot. Kadar pogledam svoj prstan in se spomnim vseh teh časov, vem, da nama bo uspelo tudi v naslednjih letih.«
Zapis mi je dal misliti. Na najinih prstanih je vtisnjen vsak prepir in vsaka povzročena rana. Na njima so vtisnjeni vsi strahovi, glede naju, glede najinih otrok, glede najinega doma. Na njima so ostre sledi gradnje hiše in odtisi obupa neprespanih noči ob otrocih.
In na njima so sledi vseh objemov, vseh sanj! Moj poročni prstan se je dotikal vseh treh pozitivnih nosečniških testov, dotikal se je njegove roke, ko sva prvič objela najine otroke.
Na najinih prstanih so zareze vseh avantur, na katere sva se podala skupaj, se na njih kdaj izgubila, a vedno našla pot domov in pot v srce. Na njima so sledi vsega tistega, kar sva skupaj premagala.
Tako prstana, ki ju nosiva, že dolgo nista več zgolj simbola večne ljubezni. Skozi leta sta postala simbola boja za naju in najino družino ter simbola sreče, ki jo lahko okusiva le eden ob drugem.
Zato ne, nikakor ne želim očistiti vseh teh sledi z njega. In da, resnično si želim nositi ta opraskan in nesijoč prstan do konca svojih dni.