Zakaj moram brisati to kri?

Podelitev Prešernovih nagrad je letos prav gotovo najbolj zaznamoval vihar okrog nagrade Jožetu Možini za dokumentarni film o misijonarju Pedru Opeki. Po večeru, ko so bile nagrade na lepi slovesnosti v Cankarjevem domu dostojanstveno in kulturno podeljene, je prav, da še enkrat osvetlimo burno dinamiko okrog tega spora.

Ta daleč presega vprašanje, ali si Možina zaradi svojega režiserskega dela zasluži nagrado in ali je bila odločitev upravnega odbora formalno pravilno izpeljana.

Mož, ki se malo sprehaja po Madagaskarju, in polaščevalski misijonar

Prepiranje okoli nagrade je razgalilo, kako daleč smo od kulturnega dialoga. Ne glede na to, kaj kdo misli o umetniškosti Možinovega filma – pozneje bom nekaj o tem skušal reči tudi sam –, sem pričakoval, da bo vsaj s strani kulturnikov in novinarjev, ki se ukvarjajo s področjem kulture, razprava o nagradi Možini ostala na spoštljivi ravni.

Toda mnogi te ravni nismo zmogli. Besede, ki jih je v svojem komentarju “Kulturni boj se nadaljuje” zapisal novinar Dela Peter Kolšek, gotovo ne morejo biti v čast ne njemu ne propadajočemu nekdaj osrednjemu slovenskemu časniku.

Jožeta Možino je ponižal z besedami, da se je »s kamero malo sprehodil po Madagaskarju«, mu prilepil etiketo »tako politično profiliranega novinarja« in med vrsticami še namignil, da za njegovo delo čez desetletja že dolgo ne bo več nihče vedel.

Pa je gospod Kolšek svojo sicer ostro kritiko izrekel še dokaj v rokavicah, če jo primerjamo z besedami, ki jih je v Dnevniku v komentarju z naslovom “Prešeren versus Koseski” zapisala Tanja Lesničar Pučko. Po moški se je očitno morala zgoditi še ženska beseda, ki je sicer zelo pristno, osebno prizadeta, a po drugi strani žal povsem nekontrolirana in zato ne doseže nič drugega kot to, da ustvarja novo prizadetost in novo ponižanje.

S katero od njenih ocen estetskosti Možinovega filma bi se lahko celo strinjal ali pa bi se dalo o njej vsaj spodobno razpravljati. Toda kaj, ko je ves komentar prepreden z duhom, iz katerega vejeta nespoštovanje in poniževanje, in to na koncu jemlje avtorici vso verodostojnost tudi pri njeni oceni ožje estetskih dimenzij Možinovega dokumentarca.

Tanja Lesničar Pučko Pedra Opeko opiše kot tistega, ki »vehementno« polaga roke na ljudi in jih s tem »popredmeti«. Ne doživlja ga kot borca za dostojanstvo revnih in bojevnika upanja, ampak kot »apologeta svojega dela« – tega Lesničar Pučkova označi kar kot Potemkinovo vas. In na koncu besedam misijonarja pripiše še »paternalistični ton«, ki »jemlje besede vsem, razen sebi«.

Ta gejzir je tako močan, da ne brizgne samo v Jožeta Možino in Pedra Opeko. Z enim zamahom peresa je potrebno odpraviti še pesnika, jezuita in misijonarja Vladimirja Kosa, ki si tudi ne zasluži nagrade, ker pač poje o nebesih in lepi Ančki iz Prekmurja. Nastradajo še člani upravnega odbora Prešernovega sklada, ker so prestari, napačnih poklicev in preveč profesorji. In seveda, vplesti je potrebno še Cerkev, partizane in »častilce uravnoteženosti v SDS« …

Čas miru ali čas vojne?

Je v takem okolju normalen dialog sploh še mogoč? Se je v takem okolju sploh še mogoče neobremenjeno izreči o Možinovem dokumentarcu?

Če sem ob začetku javnih polemik o nagradi Jožetu Možini še imel željo vstopiti v javni prostor in prispevati svoj delež k razpravi, sta me oba omenjena komentarja dobesedno pribila v molk.

Enostavno nisem mogel izreči, kako sem sam doživljal dokumentarec in zapisati osebne ocene. Počutil sem se, kot da sem se znašel sredi vojne vihre, sredi časa, v katerem ne moreš več imeti mnenja, ne da bi bil v nevarnosti, da te domači izločijo, tisti zunaj pa zlorabijo za dokončni obračun.

Kaj je namreč bolj logično kot stopiti v bran »domačim«, misijonarju moje Cerkve, in novinarju, ki ga globoko spoštujem zaradi njegovega poguma in človečnosti, s katerim delim toliko skupnih ciljev in hrepenenj znotraj Civilne družbe za pravično Slovenijo?

Toda ko ti je nelagodno ob tem, da bi izrekel svoje mnenje, ker te je strah, da bi to samo še poslabšalo stanje in omogočilo še bolj brutalen masaker nad »domačimi«, se lahko resnično zdrzneš – ne živimo več v duhovnem okolju miru, ampak vojnega spopada …

Diktatura esteticizma in moč preživetja

Naj mi bo vseeno dovoljeno zapisati nekaj besed o mojem doživljanju Možinovega filma, v upanju, da jih od domačih ne bom dobil znova po glavi, da pa tisti zunaj ne bodo slastno izrabili mojih besed za nadaljnje obračunavanje in poniževanje.

Film “Pedro Opeka – dober prijatelj” (mimogrede: menim, da je v naslovi slovnična napaka in da bi morali uporabiti določno obliko pridevnika, naslov bi se torej moral glasiti Pedro Opeka – dobri prijatelj) sem si ogledal že ob njegovi premierni uprizoritvi, ob božiču leta 2011.

Iskreno povedano, sem ob prvem ogledu nekje na sredini filma pomislil, kako bi bilo fantastično, če bi imel dokumentarec več estetskega naboja, postal bi največja svetovna uspešnica!

Dramaturško se mi je zdel film nedodelan, nisem se mogel znebiti občutka razvlečenosti. Po začetnih močnih podobah Pedra na smetišču, ki so nas potegnile v središče njegove zgodbe, me je zmotil na trenutke suhoparni, drobno faktografski slog, ki je po mojem mnenju na ne najbolj dovršen način tkal rdečo nit. Zaželel sem si tudi, da bi se kamera prepustila ustvarjalnosti, zaplavala in nas bolj potegnila v močni svet Akamasoe … V meni je se prebujalo hrepenenje: zgodi se, daj, povej!

Dogajal se mi je efekt, kot ga doživimo, če gledamo film, ki je posnet po knjigi, ki nas je močno nagovorila in nam že ustvarila močan predstavni svet. Zgodbo Pedra Opeke sem namreč prvič močno doživel že pred filmom, ob branju knjige Bojevnik upanja, ki sem jo prebral na mah. Potegnila me je v Pedrov svet in njegovo srce ter me ni spustila, vse dokler nisem obrnil zadnje strani.

Zaradi sveta Akamasoe, ki je v meni že živel, sem na eni strani z zanimanjem srkal žive, resnične podobe, ki so prej živele samo v moji domišljiji, a po drugi strani hrepenel po tisti moči, ki me je presunila ob branju.

A kljub vmesni nelagodnosti me film ob tem hrepenenju ni pustil neizpolnjenega. Prišli so trenutki, v katerih se je ta presunjenost zgodila, v katerih se je zgodila nekakšna »moč preživetja«, ko življenje butne na plan z vso močjo, da bi pokazalo na najgloblji smisel in strlo spone zla in krivičnosti, ki nam preprečujejo, da bi lahko živeli v polnosti. To so bili trenutku, ko se je filmska pripoved zgostila v vseh dimenzijah – spoznavni, etični in tudi estetski – in dobila moč prebosti srca tistih, ki s(m)o to dopustili.

In to se ni zgodilo samo zaradi Pedra, ampak tudi zaradi Jožeta Možine, ki je prepoznal in odkril, odprl prostor za srce Pedrovega življenja in poslanstva. Morda je bila celo potrebna režijska pustost, razdrobljenost, faktografskost, da so se zgodili trenutki očiščevalne, lepe in tople sočutnosti, ki jo tolikokrat pohabljena, hladno estetska sodobna umetnost ne zmore več. Morda je v tem tista umetniška moč, ki odtehta druge pomanjkljivosti filma.

Moč preživetja je nekakšna metafora celotnega Možinovega novinarskega in dokumentarnega opusa. To je tista prepoznavna značilnost, ki krasi Možino že od vsega začetka, najbolj slikovito pa je upodobljena v zaključnem prizoru njegovega prvega odmevnega dokumentarca »Zamolčani – moč preživetja«.

Če se torej lahko strinjam s tistimi, ki so opozorili na estetske pomanjkljivosti dokumentarca, pa me žalosti dejstvo, da so, kot bi bili ujeti v primež diktature esteticizma, prezrli spoznavno in etično dimenzijo filma. Ti dve imata že v ožje umetnostnih zvrsteh, ki vključujejo besedo in podobo, nepogrešljivo mesto, pri polumetnostnih, dokumentarnih zvrsteh pa še toliko bolj.

Lačni in žejni pravičnosti

Prepričan sem, da če bi živeli v normalni Sloveniji, ne bi bilo problema z nagrado Prešernovega sklada za Jožeta Možino. Verjetno zato, ker ga niti ne bi bilo potrebno nominirati. Ker bi njegov dokumentarec dobil priznanje kot filmski izdelek – pa je moral po to priznanje v tujino. Ker bi dobil vsesplošno priznanje novinarskega ceha, pa ne samo Jurčičeve nagrade, ampak nagrado Društva slovenskih novinarjev. Gotovo bi si za to, da nas sooča z nami samimi in našo (tragično) resničnostjo, zaslužil tudi kakšno državno odlikovanje.

Tako pa se je na Možini začel vse od trenutka, ko je bil film o Pedru Opeki prvič prikazan širši slovenski javnosti, nabirati žled, če lahko uporabim podobo, ko jo bomo v teh dneh gotovo razumeli.

Če od vsega začetka ne bi bilo tega žledenja, če bi bil Možina v lastni hiši deležen podpore, kot bi si jo glede na pomembnost svojega dela zaslužil, in če bi v javnosti ne bil vedno znova in znova sprejet s hladnimi predsodki in nepravičnimi etiketami, sem prepričan, da bi danes vsi lahko veliko bolj objektivno ocenjevali njegovo delo.

Možinov dokumentarec pa je žal padel v okolje, ujeto v vrtinec predsodkov, duhovne dediščine narodove razklanosti ter odkritega odrivanja ali prikritega nelagodja ob tem, kar je katoliško.

Možina je spregovoril družbi, katere akutna bolezen je nepravičnost meril – nekaterim je dovoljeno vse, drugi so izločeni že za majhen spodrsljaj. Zato je vse, kar se dogaja okoli nagrade Možini, svojevrsten klic lačnih in žejnih, ki že dolgo trpimo zaradi boleče nepravičnosti, ki se nam dogaja in ki je kar ni in ni konec.

Ni čudno, da se ta žled po vseh letih, celo po dveh desetletjih življenja v svobodni Sloveniji, samo še debeli. In ni čudno, če kdo ne zmore več potrpežljivo čakati na odjugo in se kdaj zgodi, da vzame v roke sekiro, da bi pomagal razlomiti ta žled …

Zakaj moramo brisati to kri?

Ravno v dneh, ko se je razplamtela najbolj vroča debata o nagradi Jožetu Možini, sem bral knjigo lanskega Prešernovega nagrajenca, Zorka Simčiča, njegov véliki roman “Poslednji deseti bratje”. Sočasnost dogajanja ni bila slučaj, saj mi je pomagala dodatno razpreti vpogled v silnice, ki v globini povzročajo to, kar se nam dogaja.

V romanu Simčič preplete zgodbe 21 posameznikov, slovenskih emigrantov, ki so bili po drugi svetovni vojni neprostovoljno izgnani, izločeni, stigmatizirani, razseljeni po vsem svetu.

V njihovi eksistenci pisatelj odkriva dimenzijo desetništva. Deseti bratje so bili namreč tisti, ki so morali nič krivi oditi od doma in bili potisnjeni v begunstvo preprosto zato, ker so bili deseti – in s tem zaznamovani. Njihovo pregnanstvo je imelo mitološki pomen. S tem, ko so morali brez krivde tavati po svetu, naj bi zadoščevali bogovom za grehe svojega rodu.

21 oseb, ki jih pisatelj opisuje v romanu, je sicer domišljijskih, a je vsaka literarno upodobljena po resničnem vzoru. Ena od njih je denimo tudi slovenski pesnik, duhovnik, ki deluje na Japonskem – brez dvoma lik, upodobljen po Vladimirju Kosu, misijonarju in pesniku, tudi letošnjem dobitniku nagrade Prešernovega sklada.

V roman pa je med zgodbe sodobnih desetnikov Zorko Simčič vpletel tudi staroslovansko pripoved o desetnici Marjetici, desetem otroku slovanskega voja Gorazda, ki mora prav tako po svetu, da bi s svojo eksistenco zadoščevala ne za svojo krivdo, ampak za krivdo drugih.

V zgodbi o desetnici Marjetici sem naletel na pretresljiv prizor, ki na umetniško prepričljiv način pokaže na globlji, eksistencialni pomen vseh napetosti, zapletov in bolečin, ki jih doživljamo v slovenski državni, narodni in kulturni skupnosti, in so na poseben način izbruhnile ob Možinovem dokumentarcu.

Na eni od svojih poti desetnica Marjetica prispe v Trg, kjer ravno poteka usmrtitev mlade, lepe žene, ki so jo obtožili čarovništva, češ da je zastrupila dva moža. Val ljudi, ki so prišli gledat usmrtitev, Marjetico zanese vse do odra. V trenutku, ko rabelj začne slačiti ženo, nekdo Marjetici potisne v roko cunjo in vzklikne: »Ta ni domača, ta bo za tak posel, ta!«

Marjetica zavpije: »Pa zakaj naj bi jaz, ravno jaz, morala brisati kri!?« Toda rablji so neusmiljeni. Ko udari sekira in se oder strese, v množici pa završi, »kot da se je odprlo nebo«, mora desetnica na kolena in s cunjo pobrisati kri nedolžne mlade žene …

Prepojenega z vsem žolčem besed, ki sem jih slišal v tistih dneh v zvezi z nagrado Možini, me je ob branju odlomka zmrazilo. In v meni je kot moj odmeval klic: »Pa zakaj? Zakaj moramo ravno mi brisati to kri? Zakaj moram tudi jaz brisati to kri?«

To krivdo nositi ni v človeški moči

Usoda desetništva naenkrat ni bila več samo usoda Zorka Simčiča, njegovih 21 sodobnih emigrantov in desetnice Marjetice, usoda Pedra Opeke in mnogih drugih sinov in hčera Slovencev, ki so po vojni morali zapustiti domovino. Usoda desetništva je na nek način postala tudi moja.

Usodo desetništva delimo tudi tisti, ki nam je bilo dano ostati doma, a smo po svoje izgnani – niti ne toliko zaradi tega, kar delamo, ampak predvsem zaradi tega, kar smo. Ne doživljamo fizičnega desetništva, ampak duhovno desetništvo. Doživljamo ponižanje in izločenost, kot da smo tujek, ki v narodni in državni skupnosti povzroča nelagodje, odvečnost, morda celo prikrito potrebo po izgonu.

In v mnogih trenutkih, ko iz rane slovenstva dobesedno brizga kri, smo na kolenih kot desetnica Marjetica, da jo pobrišemo … Do naslednjič.

Tudi desetnik Jože Možina je prav gotovo v vseh teh letih, odkar je odkrival zamolčano, to izkusil na lastni koži. In morda se je tudi sam kdaj vprašal, zakaj ravno on, zakaj mora ravno on brisati to kri …

Nenadoma sem doumel: sporočila, ki kar kriči iz romana “Poslednji deseti bratje”, lani, ko smo Zorku Simčiču podelili Prešernovo nagrado, nismo slišali. A krik ni utihnil, čez leto dni se je znova pojavil, tokrat v bolj ljudski, poljudni obliki, da bi ga slišali znova.

Pa smo ta krik zmožni danes zares slišati in doumeti srčiko njegovega sporočila? Ne bo ga konec, dokler se ta nesmiselna spirala desetništva ne bo pretrgala. Ne bo ga konec, dokler ne bomo mi, ki to krivdo neprostovoljno nosimo, in tisti, ki nam jo mnogokrat tako lahkotno nalagajo, spoznali, da to krivdo nositi ni v človeški moči …

Foto: Aleš Čerin, casnik.si