Zakaj me partner tako duši?

Foto: Shutterstock

“Moj partner je tako zahteven, stalno visi na meni in ničesar ne naredi prav! Kot da me sploh ne more spustiti iz rok.” To so besede gospe Sandre, ki se ima namen ločiti od svojega moža. Moža doživlja kot nekoga, ki je preveč ljubosumen, stalno jo sprašuje po dogajanju v službi in želi ogromno časa preživeti z njo.

Žrtev prikritega čustvenega incesta

Gospa Sandra je bila edina hči svojih staršev. Oče in mama sta se stalno prepirala in drug drugemu dokazovala “svoj prav”. Sandra je bila materina nadomestna družabnica, ki je redno poslušala mamino pritoževanje čez moža, zatrjevanja, da jo oče razvaja, bila je deležna tudi zasliševanja in sumničenja v zvezi s preživetim časom z očetom. Ves čas je imela občutek, da je nekaj naredila narobe. Materi je bilo lažje biti jezna na moža, kot da bi se z njim soočila.

Hči je bila z očetom zelo povezana, bila je njegova ljubljenka, stalno oboževana in hvaljena. In tudi obratno, oče je od nje “izsilil”, da ga je poveličevala. Spraševal jo je za mnenja o odraslih stvareh in ji s tem nalagal odgovornosti, katerim ni bila kos.

Kot deklica je uživala v njegovi pozornosti, vozil jo je na posebne izlete in ji kupoval darila, a ko je prišla v puberteto, je čutila velik pritisk in tesnobo ob njegovi bližini. Stalno jo je zasliševal in želel vedeti vse podrobnosti o tem, s kom se druži in kaj so se na srečanjih pogovarjali. Bil je ljubosumen na njene fante in jih je zavračal. Tudi v odraslosti se je vtikal v njeno zasebno življenje, v odnos z možem in otroki, kar ji je puščalo občutek nemoči in jeze. Njena vez z očetom je bila preveč zavezujoča in zadušljiva. Idealiziral jo je in ji dodelil poseben položaj – ona je zapolnila njegovo čustveno praznino.

V odnosu, kjer starš “preveč” ljubi svojega otroka, odnos ni namenjen zadovoljevanju otrokovih potreb, temveč služi potrebam in čustvom starša. Odrasli otroci, ki so bili žrtve “tesnih” razmerij z enim od staršev, besnijo in se jezijo ali celo sovražijo starša ter se potem oblivajo z občutki krivde, ali pa ga po drugi strani preveč idealizirajo in ne priznajo, da je bil odnos zlorabljajoč, saj želijo prikrili občutke zanemarjenega otroka v sebi. Ostane pa jim sram, ker so bili deležni prevelike ljubeče pozornosti.

Posledice vplivajo na zakonski odnos

Ena izmed posledic prikritega čustvenega incesta je ujetost v odnose. Tako kot se je gospa Sandra čutila ujeta v odnos z očetom, je doživljala tudi odnos z možem. Hkrati si je želela njegove bližine in intimnosti in ju je v trenutkih strasti tudi doživela, a jo je prevelika bližina kmalu začela utesnjevati, zato bi najraje kar pobegnila. Iskala je izgovore za beg, tako da se je pritoževala nad moževim ravnanjem in ga kritizirala, da ničesar ne stori prav. Doživljala je, da jo mož nikamor ne pusti, da je ljubosumen že, če odide na telovadbo ali na kavico s prijateljico. V zakonskem odnosu sta se prepirala zaradi vseh stvari: denarja, otrok, spolnosti, preživetega časa z družino itd.

Skrita narava čustvene zlorabe pušča v zakonskem odnosu veliko frustracij in bolečine. Otrok pravzaprav ne verjame, da so za težave v zakonu krive negativne posledice njegove posebne vloge v odnosu s staršem.

Pri prikriti čustveni zlorabi ni prestopljena nobena fizična meja in ni storjen noben neposreden fizični spolni kontakt (kot je to značilno za odkriti incest), pa vendar so občutki podobni. Starš (ali oba starša) zavestno ali nezavedno potrebujeta otrokovo čustveno podporo za zdravljenje svojih neizpolnjenih odraslih čustvenih potreb. Romantičen odnos med staršem in otrokom, kjer otrok postane zaupnik in čustveni partner oziroma pravi junak, pravzaprav onemogoča otroku zdrav razvoj, torej čustveno in fizično avtonomijo in neodvisnost. Njegovo zaznavanje starševske pozornosti postane popačeno (“Očetu moram biti vedno na voljo, saj je bil tudi on meni vedno v oporo.”), ne verjame, da njegove temeljne potrebe po ljubezni, varnosti in zaupanju pravzaprav niso bile slišane.

Očkova mala princeska ob takem staršu doživlja strah, čustveno obveznost in krivdo. Ob njem razvije lažno spoštovanje. V odnosu z zakoncem se to potem kaže kot utesnjenost, občutek skrbi za potrebe le drugih (težave se kažejo tudi v materinstvu), utrujenost od vsega, izogibanje ljubezni in nežnosti, saj je temeljna naloga odraslega otroka še vedno reševanje starša in služenje njemu, ne pa pomoč zakoncu in postavljanje na njegovo stran.

Zato tudi mnogi moški, čustveni partnerji svojim materam, branijo svoje matere, namesto da bi stopili ženi v bran. Posledica nerazmejenih odnosov je tudi ta, da se odrasel otrok potem čustveno umakne iz obeh odnosov, tako s staršem kot zakoncem, in se začne samozdraviti z zasvojenostjo (alkoholom, pornografijo), kompulzivnim vedenjem, depresijo, varanjem, bežanjem v delo, motnjami hranjenja, samopoškodovanjem itd.

Gospa Sandra je težko ubesedila svoje potrebe in želje, saj jih pravzaprav v sebi ni prepoznala. Večino časa je bila nezadovoljna sama s seboj in z odnosi z možem. Imela je težave z disciplino, pričakovanji in osebno odgovornostjo, kajti prisiljena je bila odložiti svoj čustveni in socialni svet zaradi staršev.

Kot otrok ni bila deležna strukture, discipline in vodenja, ki ga potrebuje otrok. Vedla se je v skladu s tem, kar je verjela, da je – očkova pomočnica in mamina zaupnica. Zrela, koristna, močna. Bila je posebna izvoljenka pomembnega moškega v njenem življenju (očeta), ki jo je ujel v past. Ko sta bila mati in oče osamljena in v čustveni krizi, je bila ona “vodilni konj”.

V odraslih intimnih odnosih je nezavedno sama s seboj sklenila pogodbo, da nobenemu moškemu ne bo “več pustila”, da z njo manipulira, jo duši in ujame v svoje kremplje. Gospa Sandra je doživljala občutek ujetosti, tako kot da bi ga povzročal njen mož, kajti ob njem se je ponovno prebudila bolečina ter strah pred izgubo svobode in nje same. Prav potrebovala je krizo, namesto da bi si prizadevala za trden zakon.

Kako na terapiji pomagamo žrtvi čustvenega incesta?

• Pomagamo ji najti zanemarjenega otroka v sebi, razvijati lastno avtonomijo in identiteto, svoj jaz, ki je ločen od staršev.
• Spodbujamo k vzpostavitvi zdravega ravnotežja v odnosih s partnerjem in bližnjimi družinskimi člani.
• Ovrednotimo zgodovino otroštva in čustvenega vedenja v primarni družini, kjer otrok ni bil obravnavan kot oseba, temveč je postal objekt starševske pozornosti, ljubezni, strasti in preokupiranosti. Cilj je prepoznati občutke zapuščenosti, prevare in nezadovoljstva v odnosu s partnerjem, ki so povezani s čustveno zlorabo.
• Postavimo vizijo zakona in strategije, kako prihajati in odhajati iz odnosov z lastnimi starši, če je manipulacija še prisotna, kako postavljati meje, se čustveno osamosvojiti itd.
• Postavimo zahtevo, da je potrebno prekiniti z vsakršnim neprimernim vedenjem (abstinenca od substanc, prekinitev kompulzivnega vedenja, varanja itd.), z namenom, da bi zakonca zmogla začutiti temeljna čustva.
• V primeru, da je starš, ki je povezan s čustvenim incestom, že pokojen, se na terapiji uporablja tudi tehnika praznega stola.

Drži, da raziskovanje možnosti čustvenega incesta prebuja težke občutke, a se priporoča vsem, ki čutijo zmedo glede ravni pozornosti in skrbi, ki so jim jo namenjali starši. Kajti to prinaša osvobojenost in večje zadovoljstvo s samim seboj in z bližnjimi.

Mag. Janja Grilc je zakonska in družinska terapevtka, ki deluje po relacijskem zakonskem in družinskem modelu. Terapije izvaja v Zavodu Iskreni. Je žena in mati petih otrok. V prostem času se posveča različnim projektom, kjer se osredotoča na odnose z otroki, starši, zakonci in družinami. Verjame in doživlja, da s stalnim delom na sebi, ranljivostjo in iskrenostjo v odnosih, človek raste in postaja vedno bolj cel, zadovoljen in izpolnjen.