Zakaj je bilo potrebno poromati v Rim

V torek, 10. decembra, je imel slovenski duhovnik, jezuit p. Jože Roblek, priložnost somaševati s papežem Frančiškom pri njegovi jutranji maši v kapeli Doma svete Marte.

Papež Frančišek je duhovnika blagoslovil, mu dal vedeti, da je prejel pisma, ki mu jih je duhovnik posredoval, ter ga spodbudil k iskreni drži v njegovih prizadevanjih.

Duhovnik je imel priložnost izročiti papežu tudi dve osebni pismi, zadnji iz paketa pisem nekaterih duhovnikov, redovnic in laikov, ki jih je že predhodno posredoval v njegov osebni urad. Ob koncu srečanja se je Frančišek duhovniku še priporočil, naj moli zanj, tako kot se je celotni Cerkvi priporočil na dan izvolitve.

Dan prej, v ponedeljek, 9. decembra, se je p. Jože Roblek srečal s kardinalom Marcom Ouelletom, Kanadčanom, ki vodi kongregacijo za škofe. V več kot enournem pogovoru mu je imel priložnost predstaviti svoj (in obenem ne samo svoj) pogled na stanje v slovenski Cerkvi ter videnje duhovnih silnic, ki so jo oblikovale v zadnjih dveh desetletjih.

Oba obiska sta bila sad večmesečnih prizadevanj, številnih stikov oziroma komunikacij s predstavništvom Svetega sedeža v Sloveniji in nuncijem osebno ter še kar nekaj drugih trkanj na vrata – vse v duhu svetopisemske uboge vdove, ki se ni naveličala v prošnjah sodniku, da bi jih pomagal pri pravičnosti (glej Lk 18,1-8).

Verniki imajo pravico in včasih celo dolžnost, da pastirjem povedo svoje mnenje

Novica o obisku pri kardinalu Ouelletu in srečanju s papežem Frančiškom je med nekaterimi v Cerkvi povzročila precejšnje negodovanje in kritiko.

Odgovorni v Cerkvi (tako v slovenski Cerkvi kot na predstavništvu Svetega sedeža v Sloveniji) so namreč v zadnjem času v javnosti izrazito poudarjali, kako Vatikan in njegovi uradi pri izbiri novih nadškofov nujno potrebujejo mir, verniki pa potrpežljivost in zaupanje v utečen postopek.

Popolnoma legitimno je, da si nuncij in drugi želijo, da bi proces iskanja škofa potekal v miru. Vendar cilj ne more biti mirno življenje uradnikov v kuriji, ampak da bosta Ljubljana in Maribor dobila dobra nadškofa, ki bosta kos izredno zahtevni situaciji.

Vse, kar se je dogajalo v Cerkvi v zadnjem času, vključno s serijo predčasno zaključenih škofovskih mandatov, nas katoličanov pač ne more navdajati z zaupanjem. O tem smo na iskreni.net že pisali. Zato tudi ne more biti naša prva skrb mir uradnikov, ampak da se odgovorni za imenovanje v polnosti soočijo z resničnostjo in izzivi časa.

Vsak od nas je poklican, da k temu prispeva. Ne smemo pustiti, da nam kdor koli v Cerkvi to pravico krati ali omejuje.

Vsi, ki jih skrbi, da se kdo morebiti »vpleta« v utečeni postopek, in poudarjajo, da mora izbira škofov potekati po normalnem kanonskem postopku, bi morali resno vzeti tudi kanon 212 Zakonika cerkvenega prava, ki pravi, da imajo verniki »neokrnjeno pravico razodevati pastirjem Cerkve svoje, predvsem duhovne potrebe in želje«.

In v nadaljevanju: »V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, ki ga uživajo, imajo pravico in včasih celo dolžnost, da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve; drugim vernikom pa naj ga razodevajo tako, da ostane neokrnjena vera, naravnost in spoštovanje do pastirjev, hkrati pa naj upoštevajo skupno korist in dostojanstvo posameznih oseb.«

Zakonik cerkvenega prava nadalje celo pri imenovanju škofov (ki je sicer proces, zelo zavarovan pred morebitnimi zunanjimi vplivi) priporoča, da nuncij, če meni, da je to koristno, poleg škofov in duhovnikov na odgovornih mestih za mnenje vpraša tudi druge duhovnike in laike, ki se odlikujejo po modrosti (glej kanon 377).

Žal bi težko zapisal, da smo laiki, ki smo čutili ne samo pravico, ampak tudi – glede na resnično težko stanje Cerkve – dolžnost, da izrazimo svoje potrebe in želje ter mnenje o stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve, s strani odgovornih naleteli na odprt in sprejemajoč prostor.

Prej nasprotno: pri odgovornih smo naleteli na nepripravljenost soočiti se z marsikje bolečim stanjem, nezmožnost odpreti se sinodalnemu principu, naleteli smo na vztrajanje v kulturi zanikanja ali celo sumničavost in podcenjevanje do aktivnega glasu laikov.

Še več, dogajale so se tudi nesprejemljive stvari, kot je kršenje osnovnih standardov zaupnosti komunikacije, saj so pisma s strani slovenskih vernikov pristajala v nepooblaščenih rokah. Da v takem ozračju ni bilo mogoče potrpežljivo zaupati v proces izbire, je popolnoma logično.

Glas Cerkve “od spodaj”

Tudi zato je bilo potrebno najti dodatne poti, da bi bil naš glas slišan. Potrebno je bilo poromati v Rim. Del te pobude smo bili med drugimi tudi nekateri laiki, aktivni pri iskreni.net.

Žal se je po samem obisku v cerkveni javnosti in tudi v enem od medijev zgodilo precej netočnih interpretacij. Nadalje smo bili pri iskreni.net deležni neprijetnih pritiskov – tako laiki kot duhovniki, ki sodelujejo z nami. Čeprav sprva nismo imeli ne namena ne potrebe, da bi javno pisali o obisku v Rimu, je zaradi negativnih odzivov potrebno, da branimo našo pravico do pobude in načina, kako je bila izvedena, ter da nekatere stvari pojasnimo tudi širši javnosti.

O samem namenu pobude in obiska je v intervjuju na spletni slovenskih jezuitov odkrito spregovoril tudi p. Roblek. Takole pravi:

Sledil sem Božjemu Duhu. Gnala me je Jezusova ljubezen do njegove Cerkve v Sloveniji. Ni mi vseeno, kakšen duh jo vodi. Odgovoren sem zanjo že s tem, da sem kristjan, še toliko bolj, ker sem v njeni službi kot duhovnik. Kar dobro jo poznam, saj ji služim že skoraj petdeset let.

Gospod mi je dal dar, da spremljam tolike ljudi na duhovni poti. Ko sem poslušal te ljudi, sem vedno bolj spoznaval in me je Božji duh notranje nagovarjal, da moram nekaj več narediti za slovensko Cerkev, da bo bolj Kristusova in evangeljska, da moram iti v Rim, h Kristusovemu namestniku na zemlji in mu poročati, kako je dejansko z nami.

Veliko sem molil v ta namen in se pogovarjal in vedno bolj mi je Duh govoril, da ne smem in ne morem molčati. Vedel sem, da bo težka in odgovorna pot. Najprej sem šel k nunciju, potem pa naprej. In Bog mi je bil zelo milostljiv v Rimu. 

Čeprav se je s papežem Frančiškom in kardinalom Ouelletom srečal duhovnik jezuit (iz tega tudi povsem napačne interpretacije o nekakšnem jezuitskem lobiranju), ni šlo za duhovniško iniciativo, ampak prej za kanal, ki ga je sicer zmogel odpreti samo duhovnik, v katerem pa se je zmogel zaslišati predvsem Cerkev »od spodaj«.

Za ta glas je bilo značilno, da so ga le v manjši meri sestavljali duhovniki, v večji meri pa laiki in redovnice, z opaznim, znatnim deležem žensk. Gre za ljudi z intenzivno izkušnjo Cerkve »od znotraj«, ki so predano sodelovali v življenju Cerkve, ob tem pa se soočili tudi z marsikakšno rano ali tudi nepravičnostjo.

Nesmiselno je v zvezi s tem govoriti o kakem lobiju, še posebej »laiškem lobiju«. Resnično gre bolj za to, da se je po Božji previdnosti našlo skupaj nekaj izkušenj posameznikov, ki jih je bila možna zaznati in povezati oseba, ki je svojo senzibilnost za notranje procese razvila v večdesetletni izkušnji duhovnega spremljanja mnogih posameznikov ter vodenja duhovnih vaj v slovenskem prostoru.

Ob tem pa smo najbrž vsi, ki smo pri tem sodelovali, čutili predvsem potrebo, izraziti svoj glas v dobro prihodnosti slovenske Cerkve. Bilo je daleč od nekega »lobiranja« ali iskanja možnosti za uresničevanje partikularnih interesov; tovrstna izpostavljenost v slovenski Cerkvi, ki ni ravno vešča odprtega dialoga namreč prej pomeni težave na obzorju.

Kriza slovenske Cerkve je v tem trenutku enostavno prevelika, da bi se dalo ta glas povsem utišati in zaradi ovir drugje je moral najti pot do samega srca Cerkve. Tisti, ki so ga imeli priložnost slišati, imajo sedaj možnost videti še dodatne vidike o stanju v slovenski Cerkvi in morda za odtenek boljše pogoje, da bodo lahko odgovorno speljali naloge, ki so jim zaupane.

Osebno upam, da se bo še več vernikov, predvsem laikov, odločilo, da odgovornim razodene svoje potrebe, želje, mnenje o stanju v Cerkvi; v času izbire nadškofa predvsem neposredno nunciju. Morda bo prav zaradi zadnjih dogodkov večja odprtost za glas Cerkve »od spodaj«.

Delaj in … moli

Ob izvolitvi papeža Frančiška je celotna Cerkev izkušala, kakšna je moč molitve. Molitev je še kako potrebna tudi v času, ko čakamo na nova nadškofa.

Pri iskreni.net smo že precej prej, preden se je pokazala možnost romanja oziroma obiska v Rimu, načrtovali molitveno devetdnevnico za slovensko Cerkev in imenovanje dobrih nadškofov, in sicer pred praznikom Brezmadežne, 8. decembrom. In spet je bila Previdnost na delu, tako da so se rimski dogodki zgodili tik za že prej načrtovano devetdnevnico.

Marija, ki jo katoličani imenujemo tudi Mati Cerkve (prav na današnji dan, 1. januarja, je praznik Marije, Matere Cerkve), je lahko naša največja priprošnjica v trenutnem času stiske in iskanje poti za prihodnost.

Devetdnevnico k Brezmadežni najdete tukaj. Če želite, jo lahko osebno ali v svojem občestvu tudi vi molite za prihodnost slovenske Cerkve in dobro izbiro nadškofov.