Johannes M. Schwarz: Naj bo vstajenje to, v čemer boš vedno bolj postajal podoben našemu Gospodu

Foto: osebni arhiv Johannesa Schwarza

Johannes Maria Schwarz je avstrijski škofijski duhovnik, po izobrazbi doktor dogmatične teologije, »YouTube katehet«, popotnik, avtor dokumentarcev in knjig. Okrog njega se hitro razleže smeh, kar mlade zelo pritegne in zato je reden gost na raznoraznih mladinskih programih. Je mož mnogoterih talentov, ki že šesto leto živi kot samotar oz. puščavnik.

Za naš portal je v velikonočnem intervjuju spregovoril o svojem samotarskem življenju, postu, humorju, pa tudi peš poti v Jeruzalem in skrivnosti velike noči.

G. Schwarz, za nami je postni čas. V teh 40 dneh se marsikdo odloči za neko obliko odpovedi, okrepitev molitve in dobrih del. Ste se tudi vi v postnem čemu odrekli, kljub temu, da kot samotar že živite zelo skromno življenje, prepleteno z molitvijo?

Za rodoviten post se priporoča veliko stvari. Odpovedati se nečemu, kot pravilno poudarjate, je le del zgodbe. Najbolj koristen vidik, kot nas spominjajo psalmi, so vedno dobra dela in bolj goreče molitveno življenje. Bojim se, da sem bil v tem zadnjem »oddelku« bolj neuspešen kot uspešen. Del postnega časa sem bil na poti, imel sem predavanja in govore. Neredni urniki in osredotočenost na dneve, ki so bili zaznamovani z roki, niso bili ravno naklonjeni molitvi. Kar se tiče tipičnih stvari, povezanih s hrano, sledim bolj tradicionalnemu pristopu, ki razlikuje med postom in odrekanjem.

Post in odrekanje določeni hrani postaneta sredstvi za »spreobrnjenje«, kakor ima spreobrnjenje ta dvojni vidik: odvrnemo se od greha ter krepimo svojo voljo, trdno odločeni, da sledimo Kristusu.

Post je povezan z zmanjšanjem količine hrane, kar v mojem primeru pomeni izpuščanje najpomembnejšega obroka dneva. Odrekanje pa je odpoved določeni hrani, ki je v mojem primeru povezana s sladkarijami, saj na splošno uživam zelo malo mesa. Tako post kot odrekanje določeni hrani bi morala dajati občutek lakote. Lakota kot odziv na pretekli greh – do katerega bi morali »izgubiti tek« in kot poligon za urjenje v vrlinah, kjer volja dobi nadzor nad drugimi apetiti. Na tak način post in odrekanje določeni hrani postaneta sredstvi za »spreobrnjenje«, kakor ima spreobrnjenje ta dvojni vidik: odvrnemo se od greha ter krepimo svojo voljo, trdno odločeni, da sledimo Kristusu.

Smo tik pred vstopom v sveto tridnevje. Kako boste sredi Alp praznovali največji krščanski praznik? Ali pa ob takih priložnostih naredite izjemo in sprejmete ljudi?

V idealnem primeru bi se vrnil domov v svojo škofijo, kjer bi za veliki teden pomagal svojemu škofu pri obhajanju maš. Ampak tudi, ko obhajam maše tukaj, je kapela vedno polna – ne s prijatelji in verniki, saj v moji mali kapeli skorajda ni mesta za stati. Nasprotno, ker je vsaka maša sodelovanje v nebeški liturgiji, ki je osredotočena na čaščenje žrtvovanega jagnjeta (Raz 5), je to dejanje celotnega telesa Cerkve, bojevitega, trpečega in poveličanega, združenega s Kristusom, njegovo glavo. Tako je kapelica vedno polna in nikoli ne praznujem sam, četudi sem edini. Kajti biti sam pri maši je teološko nemogoče.

Vas je ta življenjski slog, odmaknjenost od ljudi, spremenil?

Vedno sem ljubil samoto. Nekateri moji najbolj dragoceni spomini izhajajo iz časa, ko sem hodil čez puščavo Negev, ko sem šel na peš romanje do Jeruzalema. Kakšna tišina! Moram pa tudi reči, da nisem ravno pravi puščavnik. Dovoljeno mi je bilo priti sem [v Alpe], da bi lahko delal na katehetskih projektih, imel čas za pisanje scenarijev, knjig in pripravljal tečaje, ki jih poučujem. Za zdaj me dolžnosti in delo pogosto kličejo stran. Sem se spremenil? Verjetno. Na bolje? Upam. A Bog dobro pozna moje številne pomanjkljivosti.

Mnogi, zlasti tisti, ki imajo družine, službo in živijo v mestih, ne morejo za dlje časa oditi, da bi v samoti iskali bližino Boga. Kaj bi jim svetovali – kako najti čas za tišino, mir v hitrem tempu vsakdana?

Mislim, da ne moreš »najti časa za tišino«. Za to si moraš aktivno prizadevati. Glede na to, da je svetost vsakega človeka povezana s stanom, za katerega se je odločil, je iskanje tišine za redovnika, redovnico, starša ali študenta zelo drugačno – in tako je tudi prav. Ne smeš, na primer, živeti kot puščavnik, medtem ko te tvoji otroci in zakonec potrebujejo. S tem, ko si se poročil, si poklican, da se daješ svojemu zakoncu in otrokom in znotraj tega najdeš pristno krščansko poklicanost umiranja sebi in življenja v Kristusu (Lk 9,23). Ker je to jedro krščanskega poslanstva, ima ta vidik prednost.

Molitev rožnega venca kot pobožna vaja v družini ima vrednost tudi, če trije otroci hkrati kričijo.

Poskušaj razumeti in črpaj milosti, ki jih zagotavlja krst in če si poročen, zakrament zakona. Pogosto se poslužuj zakramenta spovedi in evharistije. Na tem temelju gradi svoje molitveno življenje, ki ga gojijo in podpirajo zakramenti. Kajti molitev je v osnovi dvigovanje duše k Bogu. In v zakramentih je Bog tisti, ki povzdiguje dušo k sebi. Namesto, da bi iskal lestev, raje uporabi dvigalo. 🙂 Do sem vse prav in dobro. Tvoje molitveno življenje, zgrajeno na zakramentalnem življenju, ima lahko različne oblike. Vse ne zahtevajo enake stopnje tišine. Obstaja skupna molitev. Obstaja slavilna molitev. Molitev rožnega venca kot pobožna vaja v družini ima vrednost tudi, če trije otroci hkrati kričijo. Če pa želiš pravilno premišljevati skrivnosti rožnega venca, ti bo koristila tišina kot pri vsakem premišljevanju. Okoliščine so različne.

Če pa želiš poiskati kraj tišine v bližini tvojega doma, pa naj bo to v mestu ali na vasi, ti ni treba iti v gore ali rezervirati letala, da bi prečkal puščavo. Obišči Kristusa v Najsvetejšem. Stopnice, ki vodijo do oltarja s tabernakljem, so res gora (Kalvarija) in Kristus je podnevi pogosto sam v svojih cerkvah, kot da bi bil v puščavi. Tudi če imaš sredi opravkov le pet minut časa, ga obišči. Tam, v večini cerkva, boš našel tišino, ki izhaja iz tabernaklja – tišino, ki ni le odsotnost hrupa, ampak tišina, ki je napolnjena s prisotnostjo živega Boga.

Foto: osebni arhiv Johannesa Schwarza

Že nekaj let ustvarjate kratke kateheze, ki niso le poučne, ampak tudi zelo zanimive in smešne. Kako pomembno je vključiti humor v prenašanje vere?

Humor ima lastnost razoroževanja. Ko se smejimo, se sprostimo. Ne počutimo se ogroženi. Lažje nam je. Smo bolj dovzetni. Vse te lastnosti najdemo v dobrih pogovorih med prijatelji. In tako seveda lahko zaznamujejo tudi dobre pogovore o Bogu. Pomembno je, da humor ni takšen, da se nekomu smejiš, ampak da razbije obrambo in omogoči, da se nekdo smeji na svoj račun. Tak smeh je lahko nekaj ponižnega, podobno kot je ponižen otrok, ki je srečen.

Za vami sta tudi dva velika projekta (»Kjer Bog prebiva« – dokumentarec o 15-mesečnem peš romanju do Jeruzalema in nazaj ter »Via Alpina Sacra« – dokumentarec o 125-dnevnem romanju po alpskih svetiščih). V obeh dokumentarnih filmih ste hodili po več mesecev skupaj, sami in tisoče kilometrov daleč. Izkusili ste utrujenost, vročino, slabo vreme, soočili ste se z mnogimi ovirami in nevarnostmi itd. Zakaj ste se odločili za nekaj tako zahtevnega in kaj ste spoznali na koncu teh izkušenj?

Ugotovil sem, da so zgodbe, pa čeprav preproste in na videz vsakdanje, v katerih Bog kljub temu nikoli ni odsoten, način posredovanja vere.

Kaj sem spoznal? Da je pot še dolga in da nisem prišel do konca in da niti nisem tako daleč, kot bi moral biti. Pa tudi to, da me pohodni čevlji ali sandali ne bodo pripeljali tja, kamor moram iti. Moje romanje v Jeruzalem je bilo osebno potovanje med sobotnim letom, ki je nato postalo potovanje, ki sem ga od takrat delil z več deset tisoč ljudmi preko knjig in predstavitev v živo – pogosto pred občinstvom ljudi, ki ne hodijo v cerkev.

Govorim o radostih in trpljenju, vzponih in padcih, čudovitih srečanjih in časih čudovite samote. Ugotovil sem, da so zgodbe, pa čeprav preproste in na videz vsakdanje, v katerih Bog kljub temu nikoli ni odsoten, način posredovanja vere – kar ne bi smelo biti veliko presenečenje, saj je Sveto pismo polno zgodb. Tako sem se po Jeruzalemu podal na druga romanja, manj zaradi osebnih razlogov, ampak zato, da bi odkril in delil več zgodb. Via Alpina Sacra je bilo eno takšnih romanj in ne bo zadnje.

Foto: osebni arhiv Johannesa Schwarza/Pot do Jeruzalema, gora Aragats v Armeniji.

V času vašega romanja po Alpah, kjer ste obiskali preko 200 svetišč, ste obiskali tudi slovensko romarsko središče Brezje. Kako vam je spregovorilo to naše svetišče?

Lepota Vie Alpine Sacrae je bila v resnici odkrivanje številnih oblik in izrazov, ki so bili podarjeni zgodbi odrešenja; zgodbi o Bogu in človeku. To ni bilo presenečenje. Pravzaprav sem zato načrtoval to 4300 km dolgo pot čez Alpe. A čeprav so sakralna umetnost ter njeni izrazi in zgodovina imeli marsikaj za povedati o svetiščih, cerkvah, kapelah, križih, samostanih, samotnih krajih in o tem, kar nas učijo o veri, pa je bila ena stvar, ki se me je zelo dotaknila – votivne podobe (slike ali predmeti, ki so jih cerkvi darovali ljudje s konkretno prošnjo ali v zahvalo, lat. »ex voto« – iz zaobljube, op. p.), takšne kakršne obkrožajo svetišče na Brezjah. Spominjam se, ko sem nekaj časa preživel ob čudovitih pobožnih starcih, ki so v tišini molili rožni venec pred podobo Matere Božje, sem zaobšel svetišče in videl marsikaj, kar so za seboj pustili romarji. Nekateri v znak hvaležnosti, drugi kot molitev za priprošnjo. Med potjo sem videl na tisoče takšnih pričevanj o Božji milosti v življenju ljudi – vsi različni, a vsi povezani v tem, da Boga prepoznavajo kot vir vsega dobrega. Zame je bila to ena najbolj nepričakovanih in najlepših stvari, s katerimi sem se srečal. Pravzaprav si želim, da bi zahteve po »votivnih podobah« spet postale pogostejša stalnica umetnikov. Dolgo preden je postalo »moderno« pričevati v skupnostih in cerkvah, smo kot katoliška kultura to že počeli – ne le z besedami, ampak v majhnih in neverjetno raznolikih umetninah – delali vidna majhna osebna poglavja zgodbe o Bogu in človeku.

Veliko ljudi vas vabi, da bi spregovorili o svojih romarskih izkušnjah. Če se osredotočim na vaše romanje v Jeruzalem – kako ste doživeli kraj Jezusove smrti in vstajenja?

Počutil sem se kot doma, ker brez Kristusove odrešilne smrti na križu prav na tem mestu, kjer sem klečal, ne bi poznali besed vstalega Kristusa: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.«

Ko sem leta 2013 pešačil do Jeruzalema, to ni bil moj prvi obisk Svete dežele. Na teh mestih sem molil že pred 13 leti. In do neke mere sem se bal, da bom prispel v to glasno, kaotično, sveto mesto, ki je nesveto na toliko drugih načinov. Tik preden sem prispel do Jeruzalema, sem naredil dolg ovinek čez Jordan vse do Rdečega morja in nato nekaj tednov hodil nazaj proti severu čez puščavo Negev. Skrbelo me je, da bo hrupna množica turistov in obiskovalcev, ki cerkev svetega groba spremenijo v pravo tržnico, velik kontrast in razočaranje. Ampak sem se motil. Sredi morja klepetanja sem pokleknil in začutil neverjeten občutek, da sem doma. Težko je opisati – tudi zato, ker je bilo tako nepričakovano. To ni imelo opraviti s tem, da sem prišel na konec poti. Kajti to ni bil konec. Vedel sem, da sem le na pol poti. Po bivanju v Jeruzalemu sem se moral vrniti v Liechtenstein. Pa vendar sem se počutil doma. Predvidevam, da je moja duša vedela, da vse, kar je imela, ima in bo vedno imela, izvira iz tega kraja. Počutil sem se kot doma, ker brez Kristusove odrešilne smrti na križu prav na tem mestu, kjer sem klečal, ne bi poznali besed vstalega Kristusa: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (Jn 14, 3).

Velikonočne želje našim bralcem?

Da umrejo s Kristusom in vstanejo, da bi živeli v Njem. Ne govorim o smrti na koncu našega kratkega zemeljskega življenja. Ta smrt je precej lahka. Mislim, nobenemu še pri tem ni spodletelo. Milijardam ljudi pred nami se je to zgodilo. In tudi nam se bo. Stopnja uspešnosti je 100 %. Torej brez skrbi. Govorim o težji nalogi umiranja grehu in samemu sebi. Postni čas, skupaj s spovedjo v velikem tednu, je lahko dobra priprava na to. Potem pa naj bodo v najsvetejši noči vsi povzdignjeni v Kristusu k še večjemu življenju v milosti. Naj vstajenje ne bo nekaj, kar praznuješ, ker se je to zgodilo Kristusu. Naj bo vstajenje to, v čemer boš vedno bolj postajal podoben našemu Gospodu.

Več fotografij Johannesa M. Schwarza si lahko ogledate v spodnji galeriji (klik za povečavo):

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.