Vse otroke imaš enako rad. A res?

Vir: Shutterstock

Včasih dobim vprašanje, kateri od otrok je moj najljubši. To ima seveda samo en pravilen odgovor: VSI so mi najljubši. Ker imam vse rada tako zelo, da bi za njih tudi umrla, če bi bilo treba!

Ko sem prvič dobila to vprašanje, sem bila nad njim ogorčena. Češ, kakšno vprašanje je pa zdaj to? Saj niso pari čevljev, da bi jih razvrščala v lestvice, to so vendar moji otroci! Vztrajno sem zavračala kakršnokoli razpravljanje na to temo.

Dokler nisem pobrskala po sebi in ugotovila, da kljub moji veliki ljubezni do vseh treh ni nujno, da so mi ves čas tudi vsi enako simpatični oz. imam z vsemi enako dober odnos.

Vem, da se o tej temi med mamami po nenapisanem pravilu ne razglablja. Že iz spoštovanja do otrok. In da sebe ne prikažemo v preveč negativni luči.

Zdi se mi namreč, da mame o simpatijah (in predvsem antipatijah!) do svojih otrok ne maramo govoriti, ker nas je sram. Ker se nam zdi grdo od nas, če nam kateri od naših otrok ni preveč všeč. Saj je vendar moj – morala bi ga oboževati! Pa žal ni vedno tako preprosto …

Mame o simpatijah (in predvsem antipatijah!) do svojih otrok ne maramo govoriti, ker nas je sram. Ker se nam zdi grdo od nas, če nam kateri od naših otrok ni preveč všeč.

Mora prevelike podobnosti

Ljudje smo pri drugih najbolj alergični na tiste napake, ki jih delamo tudi sami. Zato sploh ni redek pojav, da nas otrok, ki nam je po značaju izredno podoben, najbolj spravlja ob pamet in nam najhitreje pritisne na tipke, ki odpirajo najbolj burne ventile.

Takšnega otroka imamo težko radi. Včasih celo z občudovanjem (ali zavidanjem) opazujemo, kako partner ali drugi odrasel z istim otrokom z neznansko eleganco slalomira med preprekami, kjer bi se sami spotaknili že ob prvo, in se sprašujemo, kako je to mogoče …

Preveč drugačen

Včasih je problem nasproten – da nam otrok ni podoben, ima povsem drugačen način odzivanja, razmišljanja, pristopanja k problemom, njegova zanimanja in hobiji so nam tuji, celo dolgočasni, in se zato z njim težko povežemo.

In spet se lahko čudimo, kako sozakonec ali sorojenci z njim gradijo krasne odnose, medtem ko se nam kar ne uspe povezati z njim.

Naporna obdobja in hibe

Mislim, da je veliko vredno že to, da si priznate, da se vam kateri izmed vaših otrok ne zdi ravno simpatičen in ste z njim veliko v konfliktu. Torej bravo! V redu ste in niste edini.

Starši (žal) nismo popolna bitja. Pri drugih ljudeh nas včasih zmotijo nepomembne malenkosti in na to nismo imuni niti pri lastnih otrocih. Tudi na njih nas lahko odbijejo telesne hibe, besni ali čustveni izbruhi, govorne napake in podobno. Ali pa če imajo izredno naporno obdobje, ki od nas terja ogromno energije – od stalnega zbujanja zaradi izraščanja zob do pubertete.

Lahko se bo kak starš odzval in zatrdil, da nima nikakršnih težav oboževati svoje otroke in to vse v povsem enaki meri. Čestitam vsem takšnim staršem in se veselim z vami.

Sama sem zaradi naporne nosečnosti in še napornejših prvih dni po porodu ob rojstvu težko vzljubila sina, najstarejšo hčerko pa težko prenašala, ko je pri treh skoraj vsako noč močila posteljo. Čeprav me je bilo tega sram in sem imela neznansko slabo vest, sem ugotovila, da je to normalen, in celo dokaj pogost, pojav.

Dragi starši, ki se vam kakšen izmed vaših otrok ne zdi ravno simpatičen in ste z njim veliko v konfliktu. Mislim, da je veliko vredno že to, da si to priznate, torej bravo! V redu ste in niste edini.

Pomembno je, da se trudite biti do otroka, ki vam je manj simpatičen, ljubeznivi kot do ostalih. In da poskusite odpraviti tisto prepreko, ki vam brani, da bi v polnosti sprejeli tega otroka. Povsem verjetno je, da se prav v učenju sprejemanja tega otroka skriva kakšna zelo pomembna lekcija za vaše življenje.