Foto: CanvaV tem tednu smo lahko v naših medijih prebrali čudovito novico o tem, da so v ljubljanskem kliničnem centru s pomočjo robota moškemu presadili ledvico. Novica o tem medicinskem dosežku je še toliko bolj lepa, ker je ledvico svojemu štiridesetletnemu sinu darovala njegova mama. V medijih je bil tudi objavljen njun posnetek in čudovito je videti tako lep odnos in gospa je brez dvoma junakinja in prava frajerka (tudi sin ;).
Odziv ljudi na to lepo zgodbo je bil seveda pričakovano velik in tudi nekoliko pocukran – Mama je ena sama. Mama naredi vse za svojega otroka. Materinska ljubezen je največja. Vsaka mama bi to naredila za svojega otroka …
Vse lepo in prav, ampak … To lahko trdi le tisti, ki ima mamo, ki bi to dejansko naredila zanj. Ali pa vsaj živi v iluziji, da bi …
Vsi tisti, ki jim je na podlagi svojih realnih izkušenj jasno, da njihova mama ne tega ne česa veliko manjšega zanje ne bi storila, lahko samo pogoltnejo slino. In grejo dalje, saj so že davno nehali karkoli pričakovati od svoje mame.
Ni vedno samoumevno, da ženska s porodom postane tudi ljubeča in predana skrbnica otroka.
Samoumevnost kvalitetnega materinstva?
Pa nikar ne razumimo narobe, tam zunaj je večina mam, ki so dobre, ljubeče, ki se trudijo po najboljših močeh … ampak ni pa vedno tako.
Ni vedno samoumevno, da ženska s porodom postane tudi ljubeča in predana skrbnica otroka. Ni samoumevno, da bo razumevajoča in ljubeča tudi do najstnika. Ni samoumevno, da bo naredila prehod in ob popolni predanosti otroku v prvih letih, vzporedno razvijala tudi svoje osebno, od otroka ločeno življenje, ne da bi le to kakorkoli negativno vplivalo na otroka (otroke). In potem po otrokovem najstništvu imela tako zanimivo in polno življenje, da ne bo niti pomislila, da bi visela in mikromedžirala življenja svojih otrok in jih tako obremenjevala.
No, to bi bila vsekakor super ženska. Pardon, super mama.
Ampak saj nam je jasno, da so to le ideali, ki z realnostjo nimajo velike veze. Večini človeških mater se na vsaj eni od zgoraj naštetih točk pogosto nekoliko zalomi.
Realnost je pač taka, da idealne mame ne obstajajo. Kar vprašajte otroka kakšne “idealne” mame po njegovem bremenu. Obstajajo le različne bolj ali manj posrečene in dobre izvedbe človeških mater, od katerih se nekatere trudijo po svojih najboljših močeh, druge nekoliko manj, kakšne pa sploh ne.
Ampak o tem se ni govorilo in se ne govori. Pa bi bilo dobro, da se bi. Saj bi tako mame, ki ne zmorejo in njihovi otroci lažje in prej dobili prepotrebno pomoč.
Glorifikacija materinstva, ki se vleče že stoletja in se predaja naprej kot religija, je škodljiva. Tako za otroka kot za mamo.
Glorifikacija materinstva
V naši družbi je namreč že dolgo prisotna glorifikacija materinstva. Žensko lahko užališ na različne načine, ampak ne boš ji rekel, da je slaba mama. Mama vse zna, vse zmore, vse da, vse razume … vse veruje, vse prenaša, vse upa … Če slučajno temu ni tako, poiščemo za mamo izgovor. Ne more, je težko, okoliščine, služba … Vse drži, ampak otroku to ne pomaga. Otrok mora živeti z bremenom, da je njegova mama super, četudi mogoče v resnici ni.
Zaradi tega je ta glorifikacija materinstva, ki se vleče že stoletja in se predaja naprej kot religija, škodljiva. Tako za otroka kot za mamo. Za otroka, ker bi si moral na neki točki priznati, da nima idealne mame, a mu družba tega ne dovoljuje in mora torej nekako skleniti, da če z mamo ni nič narobe, je potem očitno z njim. Za mamo pa, ker ji slej kot prej postane jasno, da svojemu otroku ne zmore dati vsega, kar bi potreboval. Občasno mu zmore dati komaj minimum, pa še to z nejevoljo.
Potrebno je, da svoja pričakovanja do odnosov in življenja na splošno poravnamo z realnostjo in ne z idealom. Veliko ljudi hodi po svetu z bolečino, ki si je niti priznati ne smejo, kaj šele da bi jo izgovorili. Moja mama me ni imela rada. Me ni znala imeti rada. Me ni mogla imeti rada. Bila sem ji odveč. Za ščepec moške pozornosti med je zavrgla. Bil sem ji nadomestni mož. Bila sem ji ventil za njeno jezo.
Potrebno je, da svoja pričakovanja do odnosov in življenja na splošno poravnamo z realnostjo in ne z idealom.
Dovolj dobra mama
Modri psihologi so razvili besedno zvezo “dovolj dobra mama”. Bistveno lažje je imeti dovolj dobro mamo kot pa idealno mamo. Bolj zdravo. Lažje ji je odpustiti, česar ni zmogla dati in s hvaležnostjo sprejeti, kar je lahko dala. Če to beremo, nam je dala vsaj življenje. In to je osnova vsega. Lahko smo ji hvaležni tudi samo za to. In ne nosimo seboj bremena idealne mame, ki to ni bila in niti ni mogla biti, ker ne obstaja.
Tudi za mamo je lažje, če sme biti “samo” dovolj dobra. Potrudila se bo po najboljših močeh. Motila se bo, ti storila krivico, te prizadela, te tolažila, te ljubila, te negovala, te spustila, da greš v svet, zatočišče ti bo, morda ti bo dala tudi ledvico, če bo treba … a ne bo postavljena na oltar in ne bo živela le zate. Živela bo svoje življenje in se veselila tvojega.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Dr. Lucija Čevnik: Odnos mati-hči skozi prizmo navezanosti, ljubezni in strahu
Dr. Uroš Perko: “Ko oče prevzame svojo vlogo in postavi meje pri vzgoji, to mamo izjemno razbremeni”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Sama sem optimist in si upam trditi, da bi tri četrtine mater naredilo vse za svoje otroke. Upam si trditi, da je ogromno mater dobrih, požrtvovalnih, ljubečih. Niso pa vse! Nekatere so tudi žleht, hudobne, ne samo, da nimajo rade svojih otrok, pač pa jih tudi maltretirajo, mučijo, dopuščajo spolne zlorabe…Še bi lahko naštevala! Mogoče so take, ker tudi same niso prejemale ljubezni v otroštvu. Ali pa sploh niso materinski tipi in bi bilo boljše, da ne bi imele otrok. Ampak poročile so se zato, ker je bilo to, vsaj pred leti edino družbeno sprejemljivo in zaželeno. Rodile so otroke zato, ker se to “spodobi” za žensko, v resnici pa jih to sploh ni osrečevalo.
Danes je ogromno mladih punc, žensk, ki sploh ne namerava imeti otrok. Jih noče. Mislim, da večina zato, ker si misli, da je to moderno, da je IN, da ne bomo uničevali planeta, ker je že itak prenaseljen, ker ni še pravi čas, ker so slabi časi, ipd. Izgovorov, kolikor hočeš. Ampak, če so se tako odločile, tudi prav. Boljše, da nimajo otrok, kot da bi grdo delale z njimi in bi jim uničile življenje.
Še to: nekoč se je pisalo, kako so tašče hudobne, kako maltretirajo snahe, kako snaha naredi vse narobe, skratka, snaha ni primerna za njenega sinčka, razvajenčka. Take tašče, ki se tako obnašajo, tudi svojih sinov ne marajo, drugače bi se drugače obnašale. S takim obnašanjem ne greniš življenja samo snahi, pač pa tudi lastnemu sinu.
Bravo, Andreja. Strinjam se z vsem napisanim. Ta cankarjanskost, glorifikacija materinstva mi gre na bruhanje. Ker delam z mladostniki, ki imajo postopke na sodišču, vam lahko povem, da raje opravim razgovor z očeti, so bolj na realnih tleh, bolj hitri, bolj iskreni.
Mame so povečini dovolj dobre, posebej pri mladostnikih, ki se samo enkrat znajdejo v postopkih. Ostale so nemočne, nenačelne, utrujene, gobcajo na dolgo in široko, so psihično nezrele. In take naj bi dobro vzgajale otroke?
Veste, ko pride k meni mama, ki doma ne počne ničesar, razen da uboga moža v vsem, kar ji reče, pa potem še batine dobi (govorim o priseljenskih družinah), potem pa govori, jaz ne morem več, tukaj imate sina, pomagajte mu, izsiljuje me za denar, hoče superge za 500 eur, jaz mu dam, ker se ga bojim, potem pa nimamo za hrano, za položnice, mi dvigne pokrov. Kako so lahko odrasli tako neodgovorni? Zakaj potem imajo sploh otroke.?
Veliko več gorja povzroči mama otroku kot oče (o tem je govoril že Rugelj). Ja, zavedam se, veliko očetov je odsotnih, zasvojencev, kurbirjev, itd. Ampak zakaj pa je veliko očetov odsotnih.? Ker se umaknejo, ker bi rade mame vse oh in sploh zmogle, ker so one edine, ki znajo vzgajat, ki zavijajo otroka v vato, ker so čustveno manipulativne, ker vse naredijo za otroka, da je potem čustven invalid.
Mama mora najprej znati poskrbeti zase, da je srečna, da je zdrava, da ni utrujena, da si privošči čas zase, da je čustveno zrela in odgovorna, potem pa bo lahko vzgajala otroke.