Slovenci imamo nemalokrat težavo pri razumevanju vseh razsežnosti gospodarske in družbene krize. Žal tudi takrat, ko jo občutimo na lastni koži.
Krizo so že zelo občutile mnoge družine. Zlasti tiste, ki jim je stanjšala rezino kruha ob zajtrku ali jim povzročila skrbi, kje bodo dobili denar za kolikor toliko topel zimski dom.
Ob zadnjih predlogih sprememb normativov v vrtcih pa se zdi, da zavest o krizi dosega tudi družine srednjega sloja, tiste še dobro stoječe, tiste, ki se jim kriza v miklavževem nakupovalnem vozičku letos še ni pretirano poznala.
In zanimivo, to se dogaja ob predlogu, ki ne vpliva na denarnico, ampak na kvaliteto življenja – ob spoznanju, da bi lahko bila v vrtčevski skupini našega otroka v bližnji prihodnosti dva otroka več in nekaj vzgojiteljice manj.
Problematika predlaganih normativov je občutljiva tema, saj zadeva to, kar nam je najdragocenejše, naše otroke. Zdi se, da kakšen drugačen glas od ostrega nasprotovanja tem predlogom, kakor ga izražajo sindikati, vzgojiteljice, pedagoška stroka, (samo)organizirane skupine staršev in večina medijev, ni mogoč.
Pa vendarle.
Predlog nas zelo konkretno sooča s krutim dejstvom, ki ga morda ob vseh drugih kazalcih še nismo dovolj doumeli – glede na to, kar kot družba ustvarimo, si privoščimo preveč. Tudi naši vrtci so prerazkošni. Dejstvo je, da so med najdražjimi v Evropi oziroma da ponujajo marsikaj, kar si tudi bogatejše države ne morejo privoščiti.
Toda kje je rešitev? Gotovo je ne bi smeli iskati samo s trebuhom, v boju boj za ohranitev doseženega stanja, brez vsakega kritičnega razmisleka, ali je to stanje dobro ali ne, realno uresničljivo ali ne.
Kriza je priložnost, da pretehtamo nekatere temeljne strateške usmeritve državne skrbi za naše malčke, pa tudi naš pogled na to, kaj je za otroke v predšolskem obdobju najbolje.
Podcenjevanje zmožnosti staršev
Današnja stroka, politika in žal tudi prevladujoča miselnost podcenjujejo starše. Izhajajo iz napačne predpostavke, da je stroka najbolj usposobljena za razvoj otroka v najbolj občutljivih obdobjih, vrtci pa za to najprimernejše okolje.
Zato tudi v vseh strateških usmeritvah najdemo zahteve po čim večji vključenosti otrok v vrtce, in to vse od izteka porodniškega dopusta dalje. Koliko otrok je vključenih v vrtce, je žal prepogosto temeljni kazalnik kvalitete življenja otrok v predšolski dobi.
V resnici pa bi morali miselnost preobrniti. Končno bi si morali priznati, da je družina tisto okolje, ki otroku omogoča daleč najboljši razvoj. Žal jim tega potenciala kot družba v današnjem času ne pomagamo razvijati, ampak ga sistematično podcenjujemo ali celo zanikamo.
Staršem pa bi morali priznati tudi kompetenco, da bodo sami prepoznali, katero okolje je najprimernejše za varstvo in vzgojo njihovih otrok, če varstvo v domačem okolju ni mogoče. In to ni nujno javni vrtec po državnem kurikulumu. Lahko je razširjena družina, »starševska kooperativa« (to poznajo denimo v skandinavskih državah), zasebne oblike varstva in vrtcev.
Ne glede na vse dobro, ki se zgodi v vrtcih, ne bi smeli pozabiti na to, da so vrtci vendarle umetno okolje, nadomestek družine, nepopolni približek. Dragoceni so za tiste otroke, ki imajo težavno družinsko okolje, za vse otroke, ki imajo zdrave družine, pa gotovo samo izhod v sili, če druge možnosti ni.
Ni možnosti izbire, ni spodbud
Država bi morala za strateški cilj imeti, da čim več otrokov v predšolskem obdobju odrašča čim bliže optimalnemu vzgojnemu okolju, družini – seveda na temelju svobodne izbire staršev, ki pa je mogoča, če so za to ustvarjeni primerni pogoji.
Država bi morala za strateški cilj imeti, da čim več otrokov v predšolskem obdobju odrašča čim bliže optimalnemu vzgojnemu okolju, družini – seveda na temelju svobodne izbire staršev.Žal te možnosti izbire, ki bi zelo pozitivno vplivala tudi na fleksibilnost ponudbe varstva ni, saj je država ustrezno finančno ne spodbuja. Zlasti tiste starše, ki bi želeli organizirati varstvo otrok doma, pri sorodnikih, prijateljih ali v starševskih kooperativah, bi bilo treba spodbujati tudi finančno. O tem smo na iskreni.net že pisali.
Ob tokratnih predlogih sprememb normativov ideja, da bi vsak starš dobil določen znesek (vavčer), ki bi ga po lastni presoji vložil v primerno obliko varstva za svojega otroka, znova postaja aktualna.
Pa ne bi bilo potrebno 450 do 500 EUR na otroka, kolikor je zdaj cena mesečne oskrbe otroka v vrtcu. Prepričan sem, da bi s pol manjšim zneskom, ki bi ga zaupali staršem, da ga sami vložijo v izbrano obliko varstva, dosegli boljše cilje in seveda tudi veliko bolj ugodne normative v razmerju otrok/varuh, vzgojitelj.
Če premika ne bo …
Če tega premika v temeljni miselnosti ne bomo zmogli, nam za naprej ostane samo še trend, ki se že dogaja: vzgojitelji bodo iz leta v leto ugotavljali, kako so otroci bolj zahtevni in težavni. Stroka in sindikati (pa tudi mnogi starši) bodo zato vedno znova in znova zahtevali nove normative: na enega vzgojitelja manj otrok.
In če še malo kakiram: upoštevajoč poleg vzgojiteljic še ostale, ki skrbijo za otroke v vrtcu (jim kuhajo, čistijo prostore in administrirajo) bomo hitro lahko prišli do razmerje recimo 1 odrasli na dva otroka. Država bo v ta dva otroka vložila 1.000 EUR mesečno, njihova mamica pa bo zato, da sta otroka lahko v vrtcu, hodila v službo, kjer bo zaslužila 900 EUR.
No, k sreči se to ne bo zgodilo, saj je denarja premalo že zdaj. Zato je ta kriza lahko tudi priložnost, da k skrbi za naše malčke začnemo pristopati drugače. Da z manj naredimo več in bolje. To pa je mogoče samo, če smo ta manj pripravljeni vložiti tudi v družino.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!