Država, ki se je znašla v gospodarski krizi, lahko izbere dve poti: pot vedno večje avtoritarnosti ali pot opolnomočenja državljanov.
V teh dneh se Slovenci veliko pogovarjamo o davkih. O vedno višjih davkih. V petek je minil rok za oddajo pripomb na predlog zakona o davku na nepremičnine, ki bi dodatno znatno obremenil vse, ki imajo v lastni nepremičnino, pa naj bo to posameznik, družina, organizacija, podjetje ali verska skupnost. Danes se je povišal davek na dodano vrednost, kar bomo spet začutili prav vsi državljani.
Ob novem davku na nepremičnine človek dobi občutek, da ni več lastnik svoje zemlje. Postajamo skorajda najemniki na državni posesti.
Vse to me je navedlo k razmišljanju, kaj je vzrok vseh teh novih obremenitev, ki niso ne prve ne zadnje. Preprost odgovor je seveda na dlani, saj ga učimo že skoraj dveletne otroke: smo v finančni in gospodarski krizi. Država več potroši, kot ima na razpolago, zato je potrebno v najti načine, kako zagotoviti zadostno količino sredstev.
Kaj torej v dani situaciji storiti? Pred meseci se je veliko govorilo o varčevanju in racionalizaciji. Vse lepo in prav, če bi ostalo le pri tem. A nov trend kaže, da je še pomembnejši cilj vlade preko novih davkov pridobiti nove finančne dolive, da bi še naprej lahko vzdrževala obsežne državne sisteme. Breme na ramenih davkoplačevalcev pa je vsak dan večje.
Osebno se mi zdi takšna pot reševanja težav dolgoročno nevarna. Vodi v vedno večje obubožanje prebivalstva in posledično v vedno večjo odvisnost od države, ki naj bi poskrbela za vse. Mi, navadno ljudstvo, tako ali tako ne moremo narediti ničesar, dobri smo le za plačevanje davkov … Ali se s tem vračamo v 50. leta prejšnjega stoletja?
Namesto da povišujemo davke za ohranitev (pre)obsežnih državnih sistemov, sisteme prilagodimo tako, da bi bilo manj odvisno od države in več od državljana.
Če vzamemo za primer novi davek na nepremičnine: ob njem človek dobi občutek, da ni več lastnik svoje zemlje. Postajamo skorajda najemniki na državni posesti. Kdor te najemnine, se pravi davka, ne bo mogel plačati, bo prisiljen zemljo prodati, tudi če zanjo dobil komaj kaj. Tudi če na njej le sadi rožice in se bos sprehaja po travi in zato od nje nima nobenega dobička. Toda, konec koncev, kako pa s tem škoduje državi?
Pa poglejmo kot drugi primer avtoritarnosti države šolstvo: učitelji se upravičeno pritožujejo, da pri učenju nimajo nobene avtonomije več. Vse njihovo delo do potankosti narekuje učni načrt. Kaj šele, da bi imeli možnost pri odločanju o učni snovi starši. Oni smejo le stati ob strani in kimati. Čeprav naj bi po Ustavi imeli pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojimi prepričanji. Da ne izgubljam besed z odnosom do zasebnega šolstva …
Tragično je, da se niti ne razmišlja o drugačnih možnostih reševanja krize. Zakaj ne bi na primer procesa obrnili: namesto da povišujemo davke za ohranitev (pre)obsežnih državnih sistemov, sisteme prilagodili tako, da bi bilo manj odvisno od države in več od državljana. Državljana, ki bi ga to prisililo k večji odgovornosti, samostojnosti, ozaveščenosti in … svobodi.
Ali ne bi bilo veliko bolj smiselno, da civilne družbe ne bi več financirala država, temveč direktno državljani z določenim (večjim) odstotkom svojih dohodkov?
Eden od v nebo vpijočih primerov prevelikega vmešavanja države je pri nas civilna družba. Od tistega pol odstotka dohodnine, roko na srce, ne more živeti nobena civilnodružbena organizacija in služi bolj našemu občutku, da se sami odločamo, kam gre naš denar. V resnici pa financiranje civilnih organizacij in društev v celoti obvladuje vladajoča elita, ki razpisuje pogoje za financiranje, denar deli in tudi odvzema. Takšen sistem organizacije postavlja v nenehen strah, da jim bo odvzetih še tistih nekaj sredstev, ki jih prejemajo za svoje družbenokoristno delo. To je tudi strah, ki jih dela politično korektne in za vlado neproblematične.
Ta sistem, ki torej služi v prvi vrsti nadzoru države nad civilno družbo in slovenski civilni družbi dobesedno pije kri, vsem udeleženim jemlje tudi izredno veliko energije, časa in financ. To velja tako za same organizacije, ki so se prisiljene dan na dan ukvarjati z vsako leto zahtevnejšo in bolj zapleteno “papirologijo”, kot za ministrstva, kjer zaposleni prav tako ogromno časa namenjajo za sestavljanje, branje in ocenjevanje razpisov ter poročil ter nadzor organizacij.
Ali ne bi bilo veliko bolj smiselno, da civilne družbe ne bi več financirala država, temveč direktno državljani z določenim (večjim) odstotkom svojih dohodkov?
Pa ko sem že omenil šolstvo: vsi izračuni kažejo, da so zasebne šole za državo cenejše, hkrati pa v povprečju tudi precej kvalitetnejše od javnih šol. Kaj nas ovira, da ne bi prihranili tudi na tem področju, razen strah pred izgubo državnega (t. j. političnega) nadzora nad šolstvom?
Za spremembo bi bila potrebna naporna vzgoja nas samih za večjo odgovornost za svoje življenje, za večjo samostojnost, za večjo skrb pri tem, kam nalagamo svoj denar, za večjo svobodo.
Podobno je urejenih še mnogo drugih državnih sistemov, ki bremenijo državni proračun, od zdravstva in pokojninske blagajne do medijev. Tudi v teh sistemih bi se dalo najti veliko postavk, kjer bi lahko prihranili, če bi le država uspela stvari izpustiti iz svojih rok …
Seveda, za to bi bila potrebna tudi sprememba miselnosti. Miselnosti, v kateri se Slovenci vzgajamo že … od nekdaj in ki pravi, da mora država poskrbeti za vse. Potrebna bi bila naporna vzgoja nas samih za večjo odgovornost za svoje življenje, za večjo samostojnost, za večjo skrb pri tem, kam nalagamo svoj denar. A dobili bi lahko svobodnejše državljane in poživljeno gospodarstvo …
Katera od teh dveh poti je bližje našemu skupnemu idealu, postati svobodna in demokratična družba?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!