Velika noč in 1. april – dvojno veselje!

Foto: Shutterstock

Naj vam že tako vesel dan polepšajo izjave slovenskih otrok o razumevanju posta, Jezusovega trpljenja, smrti in vere nasploh. Pa še resnične so, lahko nam verjamete! Presegajo namreč domišljijo vsakega odraslega ustvarjalca prvoaprilskih šal :).


Sin (3 leta) opazuje križ na steni, pa reče: “Mami, a je Jezus umrl?”

Mama: “Ja, Jezus je umrl.”

Čez nekaj časa sin pokaže na križ, pa reče: “Mami a boš novega kupila?”

Mama: “Ne, ta je zelo lep, zakaj pa bi kupila novega.”

Sin: “Ker je ta umrl.”


Ati: “Pridi Urban, gremo zmolit.”

Matevž: “Ne, ne moremo.”

Ati: “Zakaj ne moremo?”

Matevž: “Ker je Jezus že šel spat.”


Da bi razumeli tale vic, naj najprej povem ozadje. Enkrat smo na sprehodu ob gozdu videli okostje ene manjše živali, pa smo se pogovarjali, da je to žival najbrž pojedla kaka druga in so ostale le kosti.

Čez nekaj dni po obhajilu pri maši …

Monika (4): “Mami kaj imaš v ustih?”

Jaz: “Jezusa.”

Monika: “A ga boš pojedla?”

Prikimam.

Monika: “Kam boš pa kosti dala?”

Jaz: “Tu ni kosti. Jezus je v hostiji.”

Monika pokima in ne sprašuje več. Jaz pa si v sebi zadovoljno prikimavam, kako hitro mi je uspelo otroku pojasniti bistvo.

Vse dokler mi pri izhodu iz cerkve hči ne reče: “Mami, a potem ko bo Jezus v hosti našel svoje kosti, se bo pa lahko spet obesil na steno?”


4-letnica na veliki petek: “Mami, kdaj bo un že umrl, da bomo mi spet lahko meso jedli?”


Deček vpraša: “Pa zakaj molimo: … ki je za nas bičan bil? Zakaj je Jezus za nas umrl?” (S poudarkom na “za nas”.) “Zakaj bi bilo dobro za nas, če umre? Meni bi bilo bolj všeč, če bi ostal živ!”


Vzgojiteljica v javnem vrtcu, kamor hodi 4-letna hči, mi v postnem času reče: “Dora pravi, da ste se med postom vi odpovedali alkoholu, ona pa pretepanju bratca.”

Jaz: “Em, ja …” (Kdove za kakšne pijanske nasilneže nas mora imeti vzgojiteljica, si ob tem mislim …)

Nekaj dni pred pa veliko nočjo mi vzgojiteljica zopet reče: “Dora pravi, da komaj čaka veliko noč. Da bo spet lahko tepla bratca!”


V kratkem razdobju sta družini umrli kužika in babica. Štiriletnica zvečer po pogrebu babice reče: “Mami, a misliš, da bo Loti nalajala babico, ko se srečata v nebesih?”


Hči pri 23-ih mesecih med mašo začne govorit LUJA, LUJA. Z možem se ponosno spogledava in komentirava, da že zna reči aleluja. Ko še parkrat ponovi Luja, luja, pa se na tleh pojavi – lužica.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja