Urška in Sašo Šonc: “Mladi imajo danes preveč obveznosti in jim zmanjka časa za kreativnost”

Foto: Osebni arhiv zakoncev Šonc

Urška Stropnik Šonc in Sašo Šonc sta zakonca, ki ju veže ljubezen do glasbe in umetnosti. Urška je ilustratorka in je do danes ilustrirala že preko 80 knjig – kar jo tudi uvršča med vidnejše ilustratorje na Slovenskem – Sašo pa je profesor glasbe, ki dijake na gimnaziji navdušuje za glasbeno ustvarjalnost. Spoznala sta se pri gimnazijskem pevskem zboru in vse od konca srednje šole sta skupaj. Od takrat je minilo že 32 let, pravita. Imata tri sinove, od maturanta do osnovnošolca.

Pogovarjali smo se o njunem življenju – kako izgleda zakon, v katerem sta oba zakonca ustvarjalca, kako usklajujeta poklicno in družinsko življenje, v kakšnem duhu vzgajata svoje otroke in s kakšnimi izzivi se soočata. Zanimalo pa nas je tudi njuno področje dela, saj oba puščata pečate: Urška preko svojih ilustracij, Sašo pa preko dela z mladimi.

Urška in Sašo, sta zakonca, kjer sta oba v ustvarjalnih vodah, se pravi, da sta si v marsičem podobna. Je to prednost ali ovira?

Sašo: Eno in drugo. Velika prednost je v skupnih vrednotah in interesih, ovira pa v pretirani senzibilnosti in impulzivnosti obeh, kar je včasih zelo naporno. (smeh)

Imata tudi področja, ko sodelujeta še profesionalno?

Urška: Iskreno povedano, danes več ne veva drug za drugega, kaj kdo dela. Včasih sem vsako knjigo, v kateri so bile moje ilustracije, prinesla domov in smo jo v družini skupaj pregledali, sčasoma pa je to postala zgolj služba. Tako da naju delo, ki ga vsak od naju opravlja, ne povezuje. Imava pa podoben okus glede serij, filmov, knjig, koncertov, glasbe … Imava podoben nazor. Ne padava na kič.

Sašo: Skupnih projektov, ki bi jih skupaj izpeljala profesionalno, res nimava. Vendar vsakič, ko ima Urška razstavo, jaz poskrbim za glasbeni nastop. Pomagal sem ji tudi pri stenskih poslikavah pediatričnega oddelka Zdravstvenega doma Velenje in šempetrske bolnišnice. Bil sem podizvajalec. (smeh)

Vir: osebni arhiv S. Š.

Urška: Ko sva bila še mlajša, sva imela kar nekaj skupnih idej glede stvari, ki bi jih lahko skupaj ustvarila. Sašo je pravi frajer: dobi idejo, jaz naredim dizajn, on pa potem stvar naredi. Ko so bili otroci še majhni, sva zanje naredila veliko igrač.

Sašo: Zelo rad delam z lesom. Otrokom sva naredila sestavljanke, kuhinjo, leseno omaro, grad nad posteljo, unikatne poslikave sten, vrtno hišico itd.

Sašo, ustvarjanje iz lesa je torej vaš hobi, po poklicu pa ste profesor glasbe …

Sašo: Ja, na gimnaziji Celje Center poučujem že 24 let. Na predšolski vzgoji učim klavir in ukulele ter teorijo glasbe. Na gimnaziji pa učim zgodovino glasbe. Zraven tega sem še mentor dvema šolskima bendoma. Zanje naredim vse aranžmaje, kar pomeni, da spišem note za vse nastope, skupaj z njimi igram saksofon, ukulele, klavir, bas kitaro, … Je veliko dela, ampak je super. Je zelo pestro.

In kako je delati z mladimi, z najstniki?

Mladi mi dajo ogromno energije. Biti z njimi je, kot da bi spil par kav.

Sašo: Mladi mi dajo ogromno energije. Biti z njimi je, kot da bi spil par kav. (smeh) Ideje kar nastajajo. Imam poseben kabinet, ki ga krasi ogromno slik, plaket, priznanj, inštrumentov … Tam so spomini od vseh vaj in nastopov in skoraj vsak odmor se z mladimi tam srečujemo. Glasbeniki, dijaki kar uletijo notri. Delajo naloge, kaj prepisujejo ali pa samo poslušajo glasbo in že načrtujejo, kaj vse bi lahko igrali v naslednjem projektu … V glavnem, v vsakem odmoru je tu prava izmenjava idej; pravi »džumbus« in to je po svoje kar izjemno.

Torej ste tudi nekakšna šolska svetovalna služba?

Če hočeš kaj iz sebe narediti, moraš vaditi. Če je vaja ob določeni uri, prideš pripravljen in ne zamujaš. Ne moreš vse na pol. Na nek način jim želi vcepiti ta del odgovornosti.

Sašo: Ja, naposlušam se vseh vrst zgodb. Razlagajo mi o testih, o učenju, o zvezah, o ljubezni, o osebnih stvareh … Ampak vse do ene meje. Še zmeraj sem učitelj, oni pa dijaki. Kar pomeni, da se ne spustim na njihov nivo. Ne zanima me, kje so bili včeraj na žuru, itd. Še vedno je potrebno dovolj zdrave distance.

Ampak čutim, da so dijaki tukaj sproščeni. Poslušam jih ter jim preko pogovora in humorja pomagam. Jih pa hkrati tudi učim vestnosti in odgovornosti. Še posebej v zvezi z glasbo. Če hočeš kaj iz sebe narediti, moraš vaditi. Če je vaja ob določeni uri, prideš pripravljen in ne zamujaš. Če imaš nastop, prideš prej, da se pripraviš, umiriš, oblečeš, itd. Ne moreš vse na pol. Na nek način jim želim vcepiti ta del odgovornosti.

Glede na to, da ste med dijaki že več kot 20 let, so se generacije kaj spremenile? So mladi kaj bolj kreativni ali ne?

Sašo: Rekel bi, da so mladi v vseh generacijah kreativni, ampak zdaj so pa precej bolj obremenjeni. Imajo preveč stvari: ob popoldnevih še glasbeno šolo, šport, treninge ali pa še kakšno drugo stvar. Ko se želimo dobiti na dodatnih vajah, vidim, da so njihovi urniki zelo zasedeni. Leta nazaj so dijaki bili samo glasbeniki, fokusirani na eno stvar; imeli so več časa za nastope, turneje, itd.

Urška, vaše delo kot ilustratorka je najbrž zelo drugačno od Saševega. Predstavljam si, da je bolj umirjeno …

Urška: Da, in to meni zelo odgovarja. Se pa vmes srečujem tudi z drugimi, recimo na likovnih delavnicah, kjer poučujem gospe iz tretjega življenjskega obdobja in otroke. Sicer sem pedagoški tip človeka in me takšno delo zelo napolni, vendar več kot to ne bi zmogla. Ko delam svoje ilustracije, imam rada mir in tišino.

Ilustrirali ste že preko 80 knjig in najbrž ni otroka v Sloveniji, ki ne bi vsaj enkrat imel v rokah kakšno knjigo, učbenik, delovni zvezek ali priročnik z vašimi ilustracijami. Kaj vam je pri ilustriranju knjig za otroke najbolj pomembno? Kaj preko narisanega sporočate?

Kot ilustrator moraš iz besedila vzeti sporočilo, ga upodobiti in to je dovolj. Ni nobene potrebe, da je ilustracija bombardirana s preveč sporočili.

Urška: Knjige, v katerih so moje ilustracije, so namenjene predšolskim otrokom in otrokom prve triade. Se pravi, pokrivam zgolj to starostno skupino in niti nočem predrugačiti svojega sloga za višjo starost.

Moj slog je precej enostaven. Je kot ena sofisticirana otroška slika. Otroci jo zelo hitro razumejo. Vseeno sem toliko pedagog in sem tudi sodelovala z raznimi psihologi, da vem, da kljub temu, da otroci živijo v hitrem tempu življenja in da so obkroženi z ogromno informacijami, vseeno njihovi možgani niso tako napredovali. Zato tudi ni dobro, če v knjigo daš ilustracije, ki so preveč zasičene. Kot ilustrator moraš iz besedila vzeti sporočilo, ga upodobiti in to je dovolj. Ni nobene potrebe, da je ilustracija bombardirana s preveč sporočili. Tega se držim in mislim, da dobro deluje.

Lani ste tudi dobili občinsko priznanje s strani občine Velenje za uspešno delovanje na področju ilustracije in promocije lokalne skupnosti. Kaj vam je to priznanje pomenilo?

Vir: osebni arhiv S.Š.

Urška: Da, šlo je za občinsko priznanje za moje delo in ne samo za to, kar sem naredila v Velenju. Iz občinskega urada so me poklicali in mi to sporočili ravno na dan, ko je najin tretji sin praznoval rojstni dan in nas je bilo več zbranih. Seveda smo potem imeli razlog, da smo odprli še šampanjec. Skratka, meni se zelo dopade, da mi ni bilo treba dočakati 80 let, ampak da so se na to že malo prej spomnili. (smeh) Kajti, da iz knjižne ilustracije na trgu dela preživiš 22 let, je prava umetnost. Tako dolg je namreč tudi moj status svobodne kulturne ustvarjalke. Kruh na tako malem trgu je trd. Poleg ilustriranja pa še moraš obvladati cel kup drugih veščin: od komunikacije do tega, da se držiš rokov, do tega, da znaš z zelo malo denarja preživeti, ali pa kasneje, ko so dobri časi, da si znaš tisti denar tudi za sušna obdobja prihraniti. Si čistilka, načrtovalka, tajnica, organizatorka … In čisto na koncu še ustvarjalka. Je pa delo, ki ti omogoča več svobode. Sicer nimaš vsakega 10. v mesecu nekega zagotovljenega zneska na računu, imaš pa določene prednosti: zjutraj lahko v miru spiješ kavo, kaj pospraviš, greš teč, si vzameš kak prost dan … In ko tako tehtam, se vedno bolj strinjam s p. Gržanom, ki pravi: »Vse najboljše stvari so tako ali tako brezplačne in vse, kar je vredno imeti, je tudi vredno deliti.«

Glede na to, da sta oba s Sašem nenehno vpeta v različne projekte, kako pa usklajujeta službo in čas za družino?

Urška: Najina poklica sta nama toliko omogočala, da smo kot družina vedno imeli vse obroke skupaj. Dokler so še otroci hodili v osnovno šolo, se pravi, da so še živeli doma, sem pri teh skupnih obrokih zelo vztrajala. Vsako jutro smo zajtrkovali, potem pa šli vsak na svoj konec. Tudi kosila in večerje smo imeli skupaj. Zdaj pa so naši bioritmi že malo drugačni.

Čez vikende smo se trudili, da smo šli v naravo. Jaz sem temu pravila, da sva otroke »zračila«. Veliko smo planinarili. Tudi po 10 ali 15 km. Obiskovali smo muzeje, lutkovne predstave … Ob večerih brali knjige. Poleti smo skupaj preživljali poletne počitnice. Te so bile naš teambuilding. Marsikdo bi lahko rekel, da je lažje, če na počitnice vzameš s seboj še eno družino prijateljev, kjer so potem odrasli v enem kotu, otroci pa v drugem … Ampak mi smo vedno hodili sami. Res pa je, da sva s teh dopustov vedno prišla zelo utrujena. (smeh) Zdaj, ko so večji, hodimo skupaj še na kakšno gledališko predstavo ali koncert, vendar se že malo grupiramo po interesih.

Imata tri fante. Glede na vzgojo in »klimo« v družini, so tudi oni glasbeniki in umetniki?

Urška: So iz istega gnezda, vendar je vsak svoj ‘film’. Prvi sin je zelo študiozen, zanimata ga zgodovina in filozofija. Drugi sin je bolj povezan z umetnostjo; igra klavir in je veliko nastopal na državnih tekmovanjih. Vsi smo mislili, da bo nadaljeval z glasbo, a nas je presenetil. Zdaj obiskuje srednjo oblikovno šolo. Tretji pa je zelo razbremenjen otrok. Se vidi, da ga nisva več nič korigirala. (smeh) Zrasel je v prosti reji. Je srčen, topel, zelo praktičen. Prva dva sta bolj znanstvenika in umetnika, sta še podedovala ambicije staršev, tretji pa je tega prost. (smeh)

Marsikateri starš se znajde v stiski in negotovosti, ko se njegov otrok odloči, da bo obiskoval srednjo šolo v drugem kraju. Kako pa je bilo pri vama?

Urška: Predzgodba je, da jaz nisem tako entuziastični starš. Temu se sedaj že malce smejimo in je kot interna šala, toda ko mi je sin povedal, da gre na oblikovno šolo, sem mu rekla, da zagotovo ne bo naredil sprejemnih izpitov. Zdelo se mi je, da ga moram postaviti na realna tla. Kajti veliko bolje mi je, da so otroci od mene razočarani kot pa potem od sveta. Seveda sem si sama pri sebi želela, da sprejemne izpite naredi, vendar sem vedela, da če do sedaj ni nič risal, kako mu bo to uspelo iz danes na jutri? Vendar se je fant ‘spravil zraven’ in te sprejemne izpite tudi zelo dobro naredil.

In kaj je sledilo?

Normalno je, da imamo konflikte. Najstnik mora razmišljati s svojo glavo in nama nasprotovati. Če tega ne bi bilo, bi bilo veliko bolj narobe. Je pa naporno.

Urška: Potem je mene začela boleti glava. (smeh) Pred tem sem razmišljala, da se bo mogoče vpisal na kakšno umetniško gimnazijo in ga bom vseeno imela še doma, ampak ko je rekel, da gre v Ljubljano, sem se cel avgust ponoči prebujala in o tem razmišljala. Tudi ko smo ga peljali v Ljubljano, sem celo pot do tja jokala. Zdaj pa smo se navadili. Pa tudi zdi se mi edino pravilno. Če imaš fante, morajo v srednji šoli iti stran od mame, ven iz gnezda. Kar smo starši do takrat naredili, smo naredili. Danes vidim, da je sin v tem času postal bolj samostojen, da je hitreje odrasel.

Sašo: Ljubljana spet ni tako daleč. Kdaj pa kdaj gremo tja na kakšen obisk ali koncert in se tam dobimo, gremo na kakšno pijačo in je to super.

Urška: So tudi drugi časi. Imamo telefone. Nekoč so obstajale samo telefonske govorilnice.

Kako pa sta kot starša striktna glede uporabe pametne tehnologije?

Z nakupom telefona sva zelo dolgo odlašala. Do sedmega razreda ni variante, da ima otrok svoj telefon.

Urška: Do kovida sva se zelo trudila. Potem pa se je vse sesulo. Imava anekdoto, ki jo še dandanes razlaga ravnateljica na vseh roditeljskih sestankih. (smeh) Zgodilo se je, da so najinemu drugemu sinu na enem naravoslovnem dnevu pobrali telefon. Ko so me poklicali domov in me obvestili, da so telefon vzeli njemu in še eni njegovi sošolki, sem jim po telefonu povedala: »O, kako fajn, da ste mu ga vzeli,« in sem šla ponj šele čez tri mesece. In mislim, da starši moramo tako biti. Vesela sem bila, da so mu zaplenili »kradljivca časa«. Kajti, če smo mi odrasli odvisni, ki smo pametne telefone dobili šele v zrelih letih, kako naj en otrok ne bo odvisen? Zato vidim, da je take stvari treba nujno omejevati.

Sašo: Bitke imamo vsak dan. Najmlajši je star 13 let. Veliko se moramo pregovarjati, koliko časa je že na telefonu, naj ga odloži, itd. Dovoliva mu približno od 30 do 45 min na dan.

Urška: Z nakupom telefona sva zelo dolgo odlašala. Do sedmega razreda ni variante, da ima otrok svoj telefon.

Urška, še en pomemben del o vas bi rada izpostavila, in sicer, da ste tudi maratonka. Kako je tek postal del vašega življenja?

Tek smatram kot najhitrejši in najcenejši način sprostitve. Z njim si zelo hitro dvigneš vse hormone sreče in prideš nov domov.

Urška: Tekla sem že od zmeraj, vendar ne na tako dolge razdalje in po navadi v družbi prijateljic. Pri 39-ih pa sem odtekla svoj prvi mali maraton, od 40. leta naprej pa se teh udeležujem vsako leto oziroma jih odtečem kar nekaj na leto. Svoj prvi in do sedaj edini veliki maraton sem pretekla v Amsterdamu.

Sicer pa tek smatram kot najhitrejši in najcenejši način sprostitve. Potrebuješ ene »adidaske«, potem pa greš naokrog, kamor želiš. Prej sem tekla po cesti, zdaj po gozdu. Tečem traile. S tekom si zelo hitro dvigneš vse hormone sreče in prideš nov domov. Povrh je še zelo zdravo: malo si dvigneš pulz, se znojiš.

Se vam Sašo kdaj pridruži?

Sašo: Nimam toliko navdiha. Na vsake toliko pa se ji pridružim, včasih na 10 km, včasih pa na 21 km. Veliko več pa skupaj hodiva. Ob popoldnevih, za eno uro, kam v hrib. Tam se vse pogovoriva.

Sta ljubezen do gibanja prenesla tudi na otroke?

Urška: Dejstvo je, da sva vsem otrokom dala ljubezen do narave, vendar so zdaj v obdobju, ko jim to ni tako pomembno. Starejši pa že hodi sam po hribih.

Vir: osebni arhiv S.Š.

Sašo: Zelo pomembna je tudi družba prijateljev. Če bi imeli samo prijatelje, ki so veliko notri, ki se jim ne da, ki so zaležani, bi potem to bil še večji problem.

Urška: Otroci so že od malega hodili na taborjenja. Ko so bili predšolski, so šli za 5 dni, kasneje za 10 dni. Izkušnja daljšega pešačenja, postavljanja šotork, nošenja vode, kuhanja ‘s konzerve’, dogovarjanja s kmeti, kje lahko prespijo, itd. Vse to je zelo dragoceno. Ko mi kdo od sinov reče, da pa letos ne bo šel na taborjenje, mu rečem, da mi pa tega ne more reči, ker so to obvezne izbirne vsebine (smeh).

Sašo: Seveda jim pred tem ni za iti. Ko pridejo domov, pa jim je vedno bilo super.

Urška: Normalno je, da imamo konflikte. Najstnik mora razmišljati s svojo glavo in nama nasprotovati. Če tega ne bi bilo, bi bilo veliko bolj narobe. Je pa naporno. Gremo si na živce. Včasih se pošalimo: »Še pol leta in greš študirat. Tak da ‘adijo’« (smeh)

Sašo, vi ste ves čas med mladimi, med najstniki. Kako vi vidite to obdobje? Kaj si želite zanje?

Sašo: Mladih ne smemo zatolči ali pa jih uniformirati, češ, pridni bodite, učite se za petke itd. Kaj hočem s tem reči, na koncu se bodo dijaki tega srednješolskega obdobja spomnili zgolj po tem, kar so še počeli ob pouku. Se pravi, v pevskem zboru, v gledaliških delavnicah, na nastopih … Kajti obšolske dejavnosti ti dajo spomin na srednjo šolo. Tam se tkejo prijateljstva, ki lahko trajajo še mnoga leta.

Urška: Ali pa zakonske zveze. (smeh)

Vir: osebni arhiv S.Š.

Sašo: Če pa vidiš samo šolo in nič zraven, potem pa se mi zdi, da greš čez to obdobje zelo prazen in osiromašen. Je pa težko, ker imajo dijaki na eni strani starše, na drugi strani pa mene, ki bi jim rad ponudil še kaj več. Ker starši se po navadi bojijo, da bodo zaradi tega slabše ocene, slabši končni uspeh. Vendar se običajno na koncu vedno vse lepo izide. In so vsi hvaležni, da so poleg šole imeli še eno lepo izkušnjo.

Ker biti dijak je en tako lep čas. Takrat se ti zgodi največ. Je vmesno obdobje med otroštvom in časom, ko se vpišeš na fakulteto. Je čas prvih ljubezni, šoferskega izpita in marsikaj se jim dogaja, tako da je ta čas res nekaj posebnega.

Urška in Sašo, kje vidita, da bi lahko starši več storili, da bi otroke bolj navdušili za umetnost in glasbo, da bi potem bili bolj ustvarjalni?

Sašo: Starši smo otrokom največji vzor. Imamo različne interese, talente, nagnjenja in vse to posredujemo svojim otrokom. Enim družinam je v ospredju šport, drugim naravoslovje, tretjim umetnost … in s tem ni nič narobe, prej nasprotno. Pri nas je bila v začetku res bolj v ospredju umetnost, zdaj pa se že večji del družine aktivno ukvarja tudi s športom. Kot nek družinski evolucijski razvoj. (smeh) Očitno potrebujemo ventil za pretirano občutenje in zdrav duh je doma v zdravem telesu, mar ne?

Urška: Se čisto strinjam s povedanim!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja