Foto: ShutterstockBiti učitelj nikoli ni bilo lahko. Še zlasti pa lahko postane to precej neprijetna služba, če pustimo svoje srce zunaj nje. Če smo v razredu predvsem zato, da oddelamo svoje in dobimo plačo, je lahko to peklenska služba. Odvisno od naših vodstvenih sposobnosti in kolektiva.
Naše učiteljsko delo, naš odnos, naša osebnost … bodo na otroke, ki imajo doma vsaj približno varno in ljubeče okolje, imeli le omejen vpliv. Lahko smo zanič učitelji in pokvarimo kakšno leto komu, lahko smo vrhunski pedagogi in polepšamo dneve svojim učencem in jim širimo obzorja. Toda življenjskih premikov pri njih ne bomo delali. Če je naš vpliv slab, bomo ostali grenak spomin, če je dober, bomo del kupčka otrokovih pozitivnih življenjskih izkušenj.
Toda, če otrok doma nima varnega zavetja in je morda šola celo najbolj varno in spodbudno okolje v njegovem življenju – takrat pa se stvari spremenijo.
Vpliv učitelja na življenje otroka lahko postane odločilen. Takrat smo mi lahko meja med živeti in životariti, med upati in obupati, med lučjo ali luknjo na koncu tunela. Med nekdo me ima rad in nikomur ni mar zame. Med zmogel bom in zame je vseeno.
Največji izziv učiteljskega poslanstva
Ni lahko, toda če upamo iti globje in v teh napornih, jezikavih, tihih, sramežljivih, nagajivih, ultra pridnih … ali kakršnihkoli že učencih, videti majhne duše, ki bijejo vsaka svojo bitko s tem življenjem, lahko vidimo, da imamo kot učiteljica (in učitelj) neizmerno veliko poslanstvo in moč, da se z ljubeznijo dotaknemo njihovih src, celimo to, kar so drugi ranili, spodbujamo to, kar so drugi zanemarili in prižigamo luči, ki so jih drugi ugasnili ali se jim sploh ni zdelo vredno, da bi jih kadarkoli prižgali.
To je gotovo bolj zahtevna pot, ampak neizmerno bogata in lepa. In hej, saj nismo na tem svetu zato, da čimprej mine brez pretresov, tu smo zato, da postanemo najboljše verzije samih sebe in da drugim pomagamo k istemu cilju.
Spodnja zgodba je verjetno res iz kakšne Kurje juhice, kar pa ne pomeni, da ne prikliče solz v oči. Ni treba, da premikamo gore, toda če kot učitelji (ali trenerji, ali sošolčevi starši ali kdorkoli, ki ima reden stik z otrokom ….) na generacijo enemu ali dvema učencema, ki jima ni z rožicami postlano v življenju, pomagamo, da se dvigneta nad svoje okolje, da jima pokažemo, da nam je mar, da verjamemo vanju … potem smo v kvalifikacijah človeškega rodu dosegli najvišjo uvrstitev.
Ko je gospa Thompson na prvi šolski dan stala pred učenci 5. razreda, je otrokom povedala laž. Pogledala je svoje učence in jim rekla, da jih ima vse enako rada. Vendar pa to ni bilo čisto res, saj je bil v prvi vrsti, zleknjen na svojem sedežu fant po imenu Teddy Stoddard.
Gospa Thompson je že leto prej opazovala Teddyja in ugotovila, da se ne igra z drugimi otroki, da so njegova oblačila neurejena in da se očitno ne kopa dovolj pogosto. Poleg tega je lahko bil Teddy precej neprijeten.
Prišlo je do točke, ko je gospa Thompson na njegove teste z užitkom zapisala “nezadostno”.
V šoli, kjer je učila gospa Thompson, so morali učitelji pregledati pretekle zapise vsakega učenca. Pregledovanje Teddyjevih zapisov je odlašala do zadnjega. Ko pa je končno prebrala njegovo kartoteko, jo je čakalo nepričakovano presenečenje.
Učiteljica v prvem razredu je zapisala: “Teddy je bister otrok s prisrčnim nasmehom. Svoje delo opravlja skrbno in ima dobre manire … z njim je veselje delati.”
Učiteljica v drugem razredu je napisala: “Teddy je odličen učenec, sošolci ga imajo radi, vendar ga skrbi, saj ima njegova mama neozdravljivo bolezen in življenje doma je očitno zelo težko.”
Učiteljica v tretjem razredu je zapisala: “Smrt njegove matere ga je zelo prizadela. Trudi se, vendar njegov oče ne kaže veliko zanimanja, in domače razmere bodo kmalu začele resno vplivati nanj, če se ne ukrepa.
Učiteljica v četrtem razredu je zapisala: “Teddy je postal zaprt vase in ne kaže veliko zanimanja za šolo. Nima veliko prijateljev in včasih v razredu zaspi.”
Ko je gospa Thompson prebrala to, je dojela resnično globino težav in jo je bilo sram. Še slabše se je počutila, ko so ji učenci prinesli božična darila, lepo zavita v trakove in svetleč papir, medtem ko je bilo Teddyjevo darilo okorno zavito v rjav papir iz vrečke. Gospa Thompson se je potrudila, da je njegovo darilo odprla pred ostalimi. Nekateri otroci so se začeli smejati, ko je našla zapestnico z manjkajočimi kamenčki in stekleničko parfuma, ki je bila do četrtine polna. Vendar je zadušila njihov smeh, ko je vzkliknila, kako lepa je zapestnica, si jo nadela in nanesla nekaj parfuma na zapestje.
Teddy ji je tisti dan po pouku rekel: “Gospa Thompson, danes ste dišali tako, kot je dišala moja mama.”
Ko so otroci odšli, je jokala vsaj eno uro.
Tistega dne je prenehala poučevati zgolj branje, pisanje in računanje. Namesto tega je začela poučevati otroke. Gospa Thompson je bila še posebej pozorna na Teddyja. Ko je delala z njim, se je zdelo, da njegov um oživi. Bolj kot ga je spodbujala, hitreje se je odzival. Do konca leta je Teddy postal eden najpametnejših otrok v razredu, in kljub njeni prvotni izjavi, da bo imela vse učence enako rada, je Teddy postal eden njenih najljubših.
Leto kasneje je našla sporočilo od Teddyja, ki ji je sporočil, da je najboljša učiteljica, kar jih je imel v življenju.
Minilo je šest let, preden je prejela novo sporočilo od Teddyja. Zapisal je, da je končal srednjo šolo kot tretji najboljši v razredu, in da je ona še vedno najboljša učiteljica, kar jih je imel v življenju.
Štiri leta zatem je prejela še eno pismo, v katerem je pisalo, da je kljub težavam ostal v šoli, vztrajal in bo kmalu diplomiral na fakulteti z najvišjimi odlikovanji. Gospa Thompson je ostala njegova najljubša in najboljša učiteljica.
Nato so minila še štiri leta in prejela je še eno pismo. Tokrat je pojasnil, da je po diplomi nadaljeval študij. Pismo je bilo podpisano: “Theodore F. Stoddard, dr. med.”
Zgodba pa se s tem ne konča. Tisto pomlad je prejela še eno pismo. Teddy ji je sporočil, da se bo poročil in vprašal, ali bi bila gospa Thompson pripravljena sedeti na njegovi poroki na mestu, ki je običajno rezervirano za ženino mamo.
Seveda se je strinjala. Nosila je zapestnico, tisto z manjkajočimi kamenčki. Prav tako se je prepričala, da je nosila tisti parfum, ki ji ga je podaril Teddy.
Objela sta se in dr. Stoddard ji je zašepetal: “Hvala, gospa Thompson, ker ste verjeli vame. Hvala, da ste me naredili pomembnega in mi pokazali, da lahko nekaj spremenim.”
Gospa Thompson, s solzami v očeh, je tiho odgovorila: “Teddy, motiš se. Ti si tisti, ki si me naučil, da lahko nekaj spremenim. Nisem vedela, kako poučevati, dokler te nisem srečala.”
Poglej še naročniške vsebine:
Sabina Košmrl Kaučič: Na pomoč! Učiteljica ima mojega otroka na piki!
Dr. Katarina Kompan Erzar: “Kako bo otrok razvijal sebe in svoj potencial, je odprto do konca”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Prečudovita zgodba, verjamem, da je takih učiteljev ogromno, le da se njihove zgodbe ne pišejo, ker za ljudi je bolj pomembno, da se pišejo slabe stvari.