
Objavljamo zapis mame, ki razmišlja, zakaj ji je otroke včasih težko poslati k verouku.
Versko vzgojo otrok jemljem resno. Doma z otroki molimo, beremo Sveto pismo, otroške knjige o svetnikih, se pogovarjamo in hodimo k sv. maši. Zelo si želim, da bi otrokom prenesli ljubezen do Boga in Cerkve, čeprav vem, da ni vse v rokah staršev. Poleg domače vzgoje k temu spada tudi verouk – ne le zato, da bodo otroci prejeli zakramente, ampak tudi zato, da bodo rasli v veri in ljubezni do Jezusa ter krepili vezi z občestvom.
Šolski pristop k verouku otroke odbija
A žal je verouk pogosto zasnovan tako, da otroke odbije, namesto da bi jih pritegnil. Ob vpisu najstarejšega otroka v prvi razred se spomnim svojega presenečenja ob veroučnih delovnih zvezkih. Na videz gre za koristen pripomoček, ki ga v naših časih (vsaj za nižje razrede) ni bilo, a podrobnejši pogled razkriva, da gre za popolnoma šolski pristop k verouku, ki še zdaleč ni optimalen.
Otroci imajo »šolskega pristopa« dovolj že v šoli, v župniji pa se zgodba ponovi: nariši, pobarvaj, pobarvaj, pobarvaj. Tudi domače naloge običajno nimajo nobenega praktičnega smisla. Otroci barvajo pri matematiki, slovenščini, angleščini, okolju in nazadnje še pri verouku. Od tega se jim meša! Ko pride čas za verouk, se pogosto uprejo: »Ne bi šel …«
Otroci se z veseljem učijo preko izkustev, z igro, gledališčem, gibalnimi igrami, doživetim pripovedovanjem, ustvarjanjem, praktičnimi nalogami. Danes poznamo toliko odličnih pristopov, ki bi jih lahko uporabili delno ali v celoti: od Kateheze dobrega pastirja (montessori pristop) do družinske kateheze, v katero je aktivno vključena vsa družina. Pri nas pa verouk pogosto spominja na lekcijo, ob kateri zdolgočaseni veroučenci komaj čakajo, da je bo konec.
Starši si želimo, da naši otroci ne bi vztrajali le do birme, ampak da bi osnovno šolo končali kot navdušeni kristjani.
Domače naloge naj imajo smisel!
Ali otrok raste v veri, če mora za domačo nalogo pobarvati ovce? Ali narisati svojo družino? Najbrž ne. Koliko povezovalnih »domačih nalog« obstaja, ki bi otroku resnično širile obzorje, namesto nesmiselnih obveznosti, ki jih otroci sovražijo! Otroci bi s starši lahko skupaj zmolili v določen namen, jih vprašali, kako je potekal njihov sv. krst, prebrali kaj o svojem zavetniku, pripravili kratko molitev za začetek verouku ipd. Otroci ob večnem »nariši, pobarvaj, napiši« izgubijo vse veselje.
Enako velja za zbiranje nalepk pri nedeljskih mašah. Če je bogoslužni zvezek namenjen lepljenju nalepk, kar je nekaterim otrokom v veselje, je to eno. Če gre za vrsto prisile, da otrok pride v cerkev, pa stvar nima smisla. Žalostna realnost je, da starši po žepih in torbah neprestano pobiramo nalepke in opominjamo otroke, naj jih vendar nalepijo. Zakaj? Če je bil otrok pri maši, je čisto vseeno, ali nalepi še listek. Če pa gre k maši samo zaradi tega, je precej vseeno, ali ostane doma. Namesto »zbiranja listkov« si starši želimo lepih družinskih maš, kjer bi se tudi otroci počutili sprejete in nagovorjene!
Prva naloga verske vzgoje mora biti navduševanje in rast v veri.
Mnogo predanih katehetov, omejenih s sistemom
Številni kateheti so predani, imajo občutek za otroka in delajo z resnično ljubeznijo. A tudi dobri kateheti so omejeni s »programom« in izpolnjevanjem delovnih zvezkov, namesto da bi se lahko posvetili resničnemu posredovanju vere.
Starši se zavedamo, da nobena aktivnost ne more biti samo zabavna in prijetna. A prva naloga verske vzgoje mora biti navduševanje in rast v veri. To ni obrobno, ampak ključno področje pastorale, na katerem je prostora za ogromno izboljšav. Starši si želimo, da naši otroci ne bi vztrajali le do birme, ampak da bi osnovno šolo končali kot navdušeni kristjani. Želimo si, da bi nam bil verouk pri tem v pomoč!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
V prvem razredu sem imel…
V prvem razredu sem imel starega župnika, ki je tako lepo pripovedoval zgodbe, da sem “letel” k verouku. Resnično. Potem pa je enega leta doživel infarkt ali kaj in je bil drug človek. Težil je za vsako reč. Domače naloge niso bile nikoli dovolj dobro narejene. Pa sem jih vedno rad delal. Potem je bilo, da sem bil skoraj vsako nedeljo pri babici v drugi župniji (lepa in velika bazilika, 100x lepša od tiste male vaške podrtije brez ene freske). Pa so se ravno takrat začeli listki za prisotnost. Kot otroku se mi je bedasto zdelo, kot bencinski boni. Jaz sem rad šel k maši in mi ni bilo jasno zakaj moram imeti listek. Namreč v oni drugi župniji listkov (še) niso imeli. In to je eskaliralo, da mi je dal NEZADOSTNO iz verouka. A je kdo od vas že ponavljal razred pri verouku?!? Potem pa je šla mama se tja “zdret” (še danes jo “slišim”), da če misli, da je Bog samo v tem njegovem pajzlu in da se bo nad otrokom znašal, če je njemu muka. Da ga razume, da so mu starše pobili Nemci pred njim, da je bolan, da ga silijo delat, (mami je kot vedno pred tem naredila bekgraund-ček), pa da sem ga VEDNO rad imel… no in je (baje) s težko muko le prečrtal v (ne)zadostno. Torej prej vedno odličen in nato komaj zadosten. Zafržmagalo se mi je. Ne vem kaj vse je še bilo narobe, a na hitro so ga spokali v dom, prišel je, mladi kaplan. Res fajn smo se meli, dokler ni bil spet premeščen, ker je nekje spočel otroka (to sem vedel že tedaj). Nato pa je prišel nov kaplan. Še boljši. Res je bil dober do nas, vero predstavil na ZABAVEN način in radi smo ga imeli. Šli dalje še v mladinski verouk zaradi njega. Povedal veliko življenskih zadev, tudi vero je nam znal vtkati v vsakdanjik; da smo jo spoznali kot uporabno zadevo. Ne samo “hodim, ker moram”, starši pa pošiljajo, ker kaj bodo pa drugi reklli, če ne bi. No, potem je pa izstopil iz cerkve, se poročil in imel otroke. Lep nabor sem jih imel ni kaj. Rezultat: Verjamem v Boga, cerkev pa vodijo ljudje, ki so prav tako grešni.