Sporočilo rimskih množic

V začetku 21. stoletja je hladno vojno nasledila spolna vojna kot vredna naslednica spolne revolucije. Za Slovenijo je trenutno na vrsti Italija.

Evropa se je razklala na zahod, ki je v glavnem že popustil pod pritiski ideologije genderizma, in vzhod, ki se mu še upira. Slovenija je bila decembra na sredi: bo postala prva država nekdanjega vzhodnega bloka, ki bo legalizirala istospolne poroke, ali pa bo prva država, ki bo z referendumom zavrnila že sprejeti zakon?

Pod pritiski močno kapitalsko podprte ideologije, ki se je iz zgolj nedolžne teorije spola prelevila v glavno ideološko silo skrajne levice in z njo pobratenega potrošniškega liberalizma, se je po slovenskem referendumu sedaj znašla tudi Italija. Bo zdržala? Bo politike srečala pamet?

Prebujena Italija

V italijanskem parlamentu je v obravnavi t. i. zakon Cirinnà, ki bo istospolne partnerske skupnosti izenačil z zakonsko zvezo, obenem pa istospolnim parom omogočil posvojitve otrok, če je vsaj eden od partnerjev biološki oče ali mama tega otroka.

Podporniki zakona Italiji očitajo, da se je znašla na samamem repu zahodnoevropskih držav, ker je še edina, ki ni sprejela zakonodaje s tega področja. Nasprotniki zakona na takšne kritike odgovarjajo, da je Italija svetilnik, ki zmedeni Evropi kaže, kje so korenine njene civilizacije.

Odgovor nasprotnikov zakona se na prvi pogled zdi preenostaven, vendar zadane v bistvo, kateremu politiki žal namenjajo premalo pozornosti. Ne glede na strankarsko pripadnost politiki namreč večinsko ugotavljajo, da je potrebno stvari urediti. Pri zgolj tehnicističnem iskanju zakonodajnih rešitev zapletenih družbenih problemov pa običajno spregledajo, da je rešitev odvisna od predhodnega soglasja o temeljnih vrednotah družbe.

Vprašanje, kdo je človek, bi moralo biti pri takšnih razpravah stalno na mizi. Zmeda, ki jo v javni prostor vnaša vsiljevanje prepričanja, da je spol zgolj kulturna pogojenost in ne naravna danost, pa onemogoča, da bi se ljudstvo in politiki poenotili o prav teh temeljih. Ker je mogoče vse, se je nemogoče strinjati o čemerkoli.

Tudi predsednik levosredinske vlade Renzi je po evropski birokratski maniri zgolj hotel, da se vprašanje istopolnih parov uredi in odstrani z dnevnega reda. Zapletov v parlamentu ni pričakoval. Ker ne razume, o čem je govora, se mu je zgodila ulica. Vsaj milijonska, če smo natančni.

Ponovno se je pokazalo, da tiha večina, ki predstavlja hrbtenico italijanske in vsake druge stabilne družbe, ostaja tiha tako dolgo, dokler politika ne postavi pod vprašaj samih temeljev, na katerih ta družba obstoji. Zato ne preseneča, da zadnje javnomnenjske raziskave že kažejo manjšinjsko podporo zakonu, Renziju pa se v vladi ne upirajo več le konzervativci, ampak tudi že člani njegove lastne Demokratske stranke.

Prebujena Cerkev

Vprašanje družine kot antropološko dejstvo ni vezano na politične ali verske opredelitve. Tega se organizatorji sobotnega protestnega shoda proti zakonu Cirinnà, poimenovanega »dan družine«, zelo dobro zavedajo. Z družbeno akcijo – civilno ali politično – v imenu zaščite družine se lahko identificira kdorkoli.

Ob tem pa je tokratni shod v Rimu pokazal, da je vprašanje družine tudi pomemben preizkusni kamen družbene angažiranosti vernih v sodobni družbi. Izkušnja družine je vendarle lastna vsem članom Katoliške cerkve, zaradi poklicanosti k posredovanju novega življenja pa še poudarjeno laikom.

Organizatorji dogodka se tako niso ukvarjali s preštevanjem članov cerkvene hierarhije, ki so s svojo prisotnostjo ali kako drugače javno podprli shod. Pač pa je po mnenju nekaterih dosti bolj pomembno spoznanje o vse bolj zrelem laiškem delu italijanske Cerkve.

Glavni pobudnik shoda Massimo Gandolfini je v svojih nastopih celo večkrat ponovil besede papeža Frančiška, da laiki z avtentično krščansko formacijo za prevzemanje odgovornih nalog v družbi ne potrebujejo soglasja »škofa-pilota«. Papež sam pa je neodvisno od tega shoda pred dobrim tednom izjavil, da ne sme biti zmede med družino, kot jo je hotel Bog, in katerokoli drugo obliko zveze.

Gandolfini si je tako pri organizaciji stalno prizadeval, da shod ohrani svojo avtonomijo do političnih in verskih skupin. Zato so bili ljudje na shod vabljeni kot posamezniki, kot samostojne osebe, in ne kot predstavniki raznih organizacij. Razlog je bil očiten: pravica otroka do očeta in mame je pred vsakim političnim ali verskim prepričanjem ali opredelivijo.

Tudi sicer si nasprotniki spornega zakona želijo, da bi se politiki namesto za radikalne posege v družinsko zakonodajo raje odločili za široko razpravo o odprtih vprašanjih. Toliko bolj, ker sedanja rešitev na dolgi rok omogoča celo nadomestno materinstvo, ki je v Italiji sedaj prepovedano.

V primeru, da bo zakon sprejet, Italijo verjetno čaka podoben referendum, kot smo ga imeli v Sloveniji. Koliko bolj modro bi politiki ravnali, če bi razumeli sporočilo sobotnih množic v Rimu – da obstajajo meje človekove svobode, ki jih politika ne sme prestopiti.

Foto: ncregister.com, cruxnow.com