Foto: Shutterstock“To so bile moje sanje, ki pa so se, tako kot sanje mnogih drugih staršev, končale kot mora, hkrati pa kot izziv za novo, drugačno življenje.”
Izkušnje petih mamic, ki so izgubila otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu, govorijo o bolečini, žalovanju in iskanju smisla naprej.
»Večkrat sem vstopila v otroško sobo, sedla na posteljo in gledala sobo, ki je vedno bolj postajala Žanova soba. Najprej barvne stene, pa previjalna miza, nato postelja, voziček, pa okraski, ki sem jih naredila zanj … Vse je bilo popolno, polno sonca in ljubezni. Sedela sem tam in vsrkavala vase ta občutek, ki je v meni vzbujal občutek materinstva. To so bile moje sanje, ki pa so se, tako kot sanje mnogih drugih staršev, končale kot mora, hkrati pa kot izziv za novo, drugačno življenje.« Katarina
Dovolj je, da nas poslušate in čisto dovolj je, da rečete le: Žal mi je, da se ti je to zgodilo!
»S partnerjem sva si otroka zelo želela, vendar sva imela težave z oploditvijo. Kljub vsemu nama je sčasoma le uspelo in lahko bi rekla, da sem bila najsrečnejša nosečnica pod soncem. Seveda sem sanjarila kaj vse bom počela s svojim otrokom, kako ga bom poljubljala, hranila, kako neizmerno me bo imel rad in jaz njega. O takšnih čisto običajnih stvareh sem sanjarila… Čas je mineval, fantek v mojem trebuščku je rasel, jaz pa sem že nestrpno pričakovala konec julija. Toda zgodilo se je najhujše… moj sin je umrl v 37. tednu nosečnosti, domnevno zaradi ovite popkovine okoli vratu. Kot da bi gledala film. To ni moje življenje, NE! Moje življenje je moja družina, najin sin, ki joka, je zdrav, živahen, bolan, sploh ni važno! To se ne dogaja meni, to se dogaja ljudem daleč stran! Kaj sem naredila? ZAKAJ?!?? Žalujem in si želim, da bi za mojim sinom žalovali tudi vsi ostali. Tudi trgovka v trgovini, ki me le bežno pozna… Zakaj gre življenje naprej? Zakaj se svet ne ustavi in joče z mano? Zakaj so drugi ljudje lahko srečni, jaz pa ne? Kaj sem takšnega storila, da sem si zaslužila najhujše?« Urša
»V sprejemni sobi je sestra poskusila najti utrip. Nič. Tišina. »Verjetno je v čudnem položaju«. Prišla je dežurna porodničarka, ki mi je naredila ultrazvok. Potem pa so sledile besede, ki jih nikoli v življenju ne bom pozabila: »Ni dobro«. Tišina. Panika. »Srček ne bije več«. Trenutek, ko se ti sesuje cel svet, izgubiš prihodnost in ti kot oseba, katera si bil do tega trenutka, za vedno nehaš obstajati.« Nina
»Žalujoči starši ne pričakujemo tolažilnih besed, res ne. Dovolj je, da nas poslušate in čisto dovolj je, da rečete le: Žal mi je, da se ti je to zgodilo!« Urša
14 ur po rojstvu pa se mi je svet čisto porušil.
»Bila sem noseča z enojajčnimi dvojčki. Na zadnjem pregledu zadnjega novembra je bilo še vse v redu. 17.12.2009, le nekaj dni pred ponovnim pregledom mi je začela odtekati voda, tudi počutje ni bilo dobro, saj sem zaradi velikega trebuščka že težko dihala. Zjutraj sva se odpravila v porodnišnico, čutila sem da se ne bo dobro izteklo. Zdravniki mi niso mogli pomagati, odpeljali so me samo še v porodno sobo, saj sem že imela popadke in lahko sem samo čakala na porod in upala, da bo vsaj tisti, ki je večji in bolj razvit preživel. Rodila sem dva majhna fantka. Prvi je zajokal in so ga takoj odpeljali na intenzivno nego, bil je v inkubatorju in upali smo, da ga ne bi izgubili. Drugi ni zajokal, pol ure po rojstvu je umrl. Vendar upanje je ostalo vsaj za enega. 14 ur po rojstvu pa se mi je svet čisto porušil. Poklicali so me in mi povedali, da se tudi drugi fantek poslavlja. Bila sem nemočna, jokala, porušili so se vsi načrti, nisem vedela kako naj živim dalje, poleg vsega sem morala misliti še na starejšo hčerko.« Maša
»Najina punčka se je rodila v 38. tednu brezskrbne nosečnosti. Takoj po porodu je bil ugotovljen šum na srčku, kasneje še genska napaka, ki se je poleg srčka kazala tudi v oslabljenem imunskem sistemu in še v nekaj manjših pomanjkljivostih. Med čakanjem na operacijo je v bolnišnici dobila infekt, ki ga zdravniki niso mogli pozdraviti, srček ni vzdržal vseh naporov in tako se je najina punčka poslovila od naju, stara natanko 1 mesec.« Barbara
A v to trpljenje nismo vključene le me, ampak tudi sorodniki in prijatelji. Še najbolj pa možje oz. partnerji.
»Moj partner je prav tako izgubil sina. To je bil najin sin in skupaj sva žalovala. Vsak na svoj način, a vendar skupaj. Ne vem kako bi zmogla brez njegove podpore. Vesela sem, da lahko govoriva o najinem sinu in včasih skupaj razmišljava kakšen bi bil, kaj bi skupaj počeli.« Urša
»Vse dni v bolnici sva skupaj jokala. Bili so najtežji trenutki v življenju. Hkrati pa najlepši. Bila sva popolnoma eno.« Katarina
O smrti v naši družbi malo govorimo, postala je tabu tema. Izrinili so jo ideali večne mladosti, lepote in uspeha. Ampak smrt je del našega življenja in prav tako žalovanje po njej. Žalovanje je proces, za katerega si moramo vzeti čas in potrebujemo veliko podpore bližnjih, da ga uspešno prebrodimo. Še posebej težka pa je izguba otroka, ne glede na njegovo starost. Tudi na dojenčka, pa čeprav še nerojenega, se starši z vsem srcem navežemo.
Pridejo dnevi, ko sva optimistična, spet drugič optimizem prekrijejo oblaki, ampak s pogovorom, razumevanjem in podporo premagujeva vse.
»Z možem sva bila že tekom celega meseca, ki ga je hčerka preživela v bolnišnici zelo tesno povezana, delovala sva kot eno in se skupaj privajala na vse spremembe, novosti tekom zdravljenja. Ko se je hčerkica poslovila od naju sva bila močna kot še nikdar prej in zavedala sva se, da če zmoreva skozi to izkušnjo, da bova premagala vse. Drug drugemu sva še vedno v oporo. Zdaj teče 3. mesec od izgube najine tako pričakovane in zaželene punčke. Vsak od naju žaluje na svoj način, včasih drug drugega ne razumeva najbolje, ampak se trudiva. Pridejo dnevi, ko sva optimistična, spet drugič optimizem prekrijejo oblaki, ampak s pogovorom, razumevanjem in podporo premagujeva vse.« Barbara
In kako naprej? Izguba otroka je težka in boleča. Tolažbe bližnjih včasih še bolj bolijo. Nekateri rečejo: »Smrt tvojega otroka je selekcija narave,« ali pa »Še boš imela otroke, saj si še mlada,« ali pa »Bolje, da je umrl zdaj, kaj pa če bi bil invalid ali zaostal.« Vse to so neresnice in nam ne pomagajo iti naprej. Pomaga pa nam stisk roke, pogovor o našem otroku, tudi če zraven jokamo, pomagajo nam prijatelji, ki nam dovolijo žalovati.
Največ pa moramo narediti same. Z vsakdanjim trudom, z drobnimi dejanji ljubezni do bližnjega, ko pozabljamo nase in na svojo bolečino, ko pomagamo bližnjim – le takrat hodimo po poti, ki nas ponovno pelje k svetlobi, k veselju in optimizmu. Življenje je dar! Ne imejmo ga za samoumevnega. Bodimo hvaležni za vsak trenutek, ki ga imamo možnost preživeti z bližnjimi.
Članek je prispevala Katarina Nzobandora
Oglej si tudi dodatne vsebine na to temo:
Katarina Nzobandora po izgubi otroka: “Svet je hitel naprej, jaz pa sem stala na mestu.”
Urška Petak: Tudi če izgubimo otroka v zgodnji nosečnosti, imamo vso pravico do žalovanja
Urška Petak: “Na smrt starša ne moreš biti nikoli dovolj pripravljen”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Tudi midva sva izgubila najino princesko v 37. tednu, vendar nikoli nisva dobila odgovora zakaj je do tega prišlo!
Mineva 5.leto. V duši je ostala bolečina, v srcu je ostala brazgotina, nikoli več ne bo kot je nekoč bilo, nikoli.
Vsako leto tečejo potoki solz na dan, ko naj bi pihala svečko…v srcu boš vedno z menoj!!!
Te razumem… Bolečina. Nikoli zares ne mine.
naslov mi ni všeč, ker dvomim, da je katera mama ponosna na to.
je pa grozljivo in si želim, da ne bi brala tega, ker me je postalo (spet) strah, da se meni kaj takega zgodi. sicer imam že en SS za sabo,a to je bilo prvo tromesečje in sem nekak prebrodla. a če se bo zgodilo čisto na koncu, ne vem kako bom prenesla. poleg tega, a sploh imaš v bolnici možnost, da se pošteno zjokaš, neda bi te gledalo vsaj nekaj ljudi. meni je bilo težko, ker sem ležala v sobi skupaj z drugimi ženskami (v prvem tromesečju pošljejo nosečnico v sobo k ostalim ginekološkim primerom) in so samo oprezale kakšne bodo moje reakcije. čakala sem precej ur na tešče, da so opravili čiščenje, kar me je še dodatno spravljalo v obup.
sem v 26. tednu in lahko samo upam, da bo vse ok.
Po porodu – svoje mrtve hčerkice, sem ležala v sobi, kjer se je slišal jok dojenčkov. Ko sem jokala, se je samo ena medicinska sestra vzela pošteno čas za mene, druge so hodile mimo kot da je to normalno. Zdravniki – kaj pa vem, nisem imela nekega velikega stika z njimi, niso mi dali nobene žale besede.
Pogrešam pa razumevanje, da je to zelo težko doživetje in da ti nobeno zdravstveno osebje ne pošlje v sobo eno usposobljeno strokovno osebo na pogovor filajo te z tableti, vendar rešitev ni v tableti, ampak v POGOVORU DA IMAŠ OBČUTEK DA SI SLIŠAN, DA JE TVOJA BOLEČINA NORMALNA,…DA TI NEKDO POMAGA ITI ČEZ FAZE ŽALOVANJA, da te faze ne preskočiš in žalovanje traje dalj časa kot je normalno!
Želim si, da noben par več ne doživi te izkušnje. Srčno si želim in moja velika želja je bila že takrat, da sem zadnja ki je to doživela, vendar žal moja želja se ni izpolnila.
Pošiljam objem vsem parom in upam, da enkrat tudi mi prebolimo ta dan, ker pozabili ne bomo NIKOLI!
Naslov izhaja iz angleškega prevoda, imena združenja neštetih mamic iz vsega sveta – I’m an agel mummy and proud. Vse smo ponosne, da smo lahko mame tako čudovitim otrokom. Mogoče se res malo čudno sliši. Ampak nekdo, ki tega ni doživel, ne more razumeti teh čustev. Gre se namreč zato, da mnogi ne priznavajo naših otrok, se ne zmenijo za našo bolečino, nikoli ne govorijo o naših mrtvih otrocih in nam celo “ne dovolijo” žalovati. Kot, da je to nekaj sramotnega. Za nas starše pa smrt našega otroka ni sramotna. Imamo jih radi z vsem srcem. Zato jasno govorimo o naših otrokih in pravimo, da smo ponosni. Tako, nekako na kratko.
Mogoče pa je problem tudi v vas. Vedno je najlažje kriviti druge. Ampak tudi ve se morate potruditi in ohraniti vašo staro družbo in se ne ves čas družiti samo z tistimi, ki so izgubili otroka. In ja je včasih težko govoriti o vaših otrocih, ker jih nismo poznali. Ker jih nikoli nismo videli. In preprosto ne razumemo, ko govorite, da imate otroka, če ga pa ne vidimo. Saj nihče ne reče, da ima babico (če je npr. umrla), ampak vsi rečejo imel sem babico. In tako je tudi z vami. Imeli ste otroka, otroka, ki ste ga težko pričakovali. Ampak sedaj ga pa več ni. In življenje teče dalje. Meni ni težko govorit o otrocih, ki so umrli, ampak ne more bit pa čisto vedno to tema pogovor. In če ne omenjamo vašega otroka še ne pomeni, da ga ne priznamo, da ne mislimo nanj, da nočemo govoriti o njem, ampak je veliko lažje če ve načnete temo, ker mi ne moremo brati vaših misli in vedeti a želite o tem govoriti ali ne. Me ne moti žalovanje, jok, pogovori. Se strinjam, da je otrok nekoč bil, ampak sedaj ga več ni.
In ja včasih vas je težko razumet, ampak ste ve pred takšno preizkušnjo razumele druge mame, ki so zgubile otroka? Dvomim. In tako morate tudi ve razumeti nas, ki tega nismo doživeli in preprosto ne vemo in ne moremo vedet kako vam je.
Brez zamere,
Lp
Ampak ali ni malo čudno, če pomisliš, da greš v nebesa in te tam čaka še kak otrok? jaz si to kar ne predstavljam
Ne, to je naravnost čudovito! Nebesa zame niso več nek tuj kraj, so prostor, kjer me čaka moj ljubljeni otrok. Ni me več strah umreti, saj vem, da bom končno spet s sinom. Česa bi se bala? Saj bo tako kot da grem od doma spet domov.
Andy, vso srečo v nosečnosti! Ne obremenjuj se s slabimi mislimi, misli pozitivno. To bo dobro delo tebi in tvojemu otročku.
Tudi jaz mislim, da je naslov popolnoma zgrešen. Mogoče se v angleščini ok sliši, ampak v slovenščini je pa katastrofa. Kako je lahko kdo ponosen da je izgubil otroka?
Logično, da ne gre za ponos, ker smo izgubili otroka. Očitno si niste dovolj dobro prebrali zgornje razlage.
Citiram:
Gre se namreč zato, da mnogi ne
priznavajo naših otrok, se ne zmenijo za našo bolečino, nikoli ne govorijo o
naših mrtvih otrocih in nam celo “ne dovolijo” žalovati. Kot, da je to
nekaj sramotnega. Za nas starše pa smrt našega otroka ni sramotna. Imamo jih
radi z vsem srcem. Zato jasno govorimo o naših otrokih in pravimo, da smo
ponosni.
Gre torej za ponos, da tega otroka imamo, da smo lahko mame, očetje čudovitemu otroku, katerega imamo najbolj radi in ki je žal prehitro umrl. Preberite si članek še ekrat. Morda boste potem razumeli koliko ljubezni in spoštovanja gojimo do naših angelčkov.
Mislim, da tvoje besede ne pašejo sem. Te ženske so izgubile otroke in imajo pravico žalovati. Čeprav jih ne razumeš še vseeno nimaš pravice obsojat.
Naši otrici niso angeli, saj clovek ne more postati angel. To so pac duse, ki so imele doloceno nalogo zase ali za nas. Ponavadi je moralo do srecanja priti zaradi vzajemne lekcije. Pomembno je spustiti otroka od sebe in ziveti naprej, seveda nanj ne pozabimo. Najhuje je, ker poznam kar nekaj ljudi, ki nikakor nocejo prenehati zalovati, s tem obremenjujejo vse okoli sebe in se na vsak nacin drzijo tistega, cesar ne morejo vec dobiti nazaj. Stuck in the moment (ta komad res veliko pove). Ja, je hudo, vzemite si cas…ampak zaboga, ne pricakujte, da vsi razumejo kako nam je. Pa se opravicujem…slike mrtvih otrok, katere sem zasledila na angleski strani so popolnoma neprimerne, saj samo daljsajo zalovanje in vse skupaj. Pa nasploh so energetko negativne, saj v spominu ohranjajo trupelce in ne srcnega spomina na otroka. Spominjamo se trupla in ne otroka, s katerim smo se v mislih povezovali tekom nosecnosti. No, moje mnenje. Nehajte same sebe muciti, saj zivljenje ponuja veliko vec in vse kar se nam dogaja, se nam kljub dvomih dogaja z nekim namenom. Pa vso sreco in brez obsojanja.
Mislim, da tisti, ki nima takšne izkušnje pač ne razume. Je pa res, da ljudje nikoli ne postanejo angeli, tako se le ljubkovalno reče. Ko berem komentarje kar težko verjamem, kako omejeni ste nekateri. Obešate se na besede. Je sploh kdo od vas zares prebral članek? Kako poln je bogastva? Kako tragična in osebna je izkušnja teh staršev in kako so se izpostavili, da bi drugim dali razumeti vrednoto življenja? Če tega ne zmorete sprejeti kot dar in samo težite, potem vi rabite psihiatra.
Ko dejansko držiš v rokah svojega mrtvega otroka in se od njega za vedno poslavljaš, medtem ko v sosednji sobi druge mame rojevajo žive otroke, postaneš druga oseba. Nisi več isti kot si bil in nikoli ne boš. Tisti pravi prijatelji te bodo sprejeli kot to novo, drugo osebo, polno bolećine, ki bo sčasoma postala malo manj pekoča. Vendar je to dolg proces. In žalujoče mamice se najraje družimo z drugimi mamicami, ki so dale enako izkušnjo čez ravno zato, ker se z nimi lahko neobremenjeno pogovarjamo o svojem otroku. Tudi če moram tisočkrat povedat eno in isto stvar mi nobena od mamic nikoli ne bo rekla naj že neham. Da naj grem že naprej.
Tako kot rade govorimo o živih otrocih, tudi rade govorimo o otroku, ki je umrl. Sej ne rečem “ah, ja, moj mrtev sin je tudi shodil”, seveda ne, rečem pa “prav zanima me, če bi se zdaj še plazil ali bi že hodil, kako bi izgledal”… Res ne razumem kaj je tako groznega v tem da ga omenjam.
Aviva_witch, popolnoma se strinjam s tabo. In ne vem, kaj se imajo tisti, ki nimajo pojma o tem, sploh za vtikat?
Nehajte se smiliti sami sebi!
Kdo je rekel, da se smilimo same sebi? Ljudje so žalostni in strti, če jim umre hišni ljubljenček, me pa ne smemo jokat za svojim otrokom? Takšne stvari lahko reče samo nekdo, ki v življenju še ničesar hudega ni doživel…
Seveda bi bila žalostna če bi mi umrl hišni ljubljenček. Ampak tega ljubljenčka poznam malo dlje kot ve svojega otroka. Saj ste ga samo enkrat videle, nekatere še to ne. In mimogrede, dokler se otrok ne rodi uradno niti ne obstaja.
kar ne morem verjet tvojim besedam.sploh se ne zavedaš koliko mamic oziroma staršev si prizadela s temi besedami.si samo eno primitivno bitje!
Začetek življenja
Zame (in mislim da za vse kristjane) je začetek življenja [b]spočetje[/b], torej združitev moške in ženske spolne celice.
To, da otrok uradno ne obstaja, dokler se ne ugnezdi v maternično steno ali dokler se ne rodi … to je čisto preprosto lahko posledica prizadevanj farmacevtske insustrije.
Priznam, da ne vem točno, kdaj in kako se opravljajo poskusi (če sploh se). Je pa dejstvo, da če bi za začetek življenja pojmovali spočetje, bi morali prenehati prodajati abortivna kontracepcijska sredstva itd. itd. Ta tema je velika in žgoča.
Moj komentar je malce izven teme članka, a naj bo, ker se mi zdi, da [i]Anonimnež[/i] ne gleda iz tega zornega kota.
Anonimnež…
ti si pa en totaln psihič, budalo nesočutno, egoistično in tipični produkt trenutnega stanja v državi.
Pozabila si samo še dodat, da bi ti blo hudo za ljubljenčka, ker bi zanj tudi pošteno plačala, da bi bil čistokrvn, mame pa v svojega mrtvega otroka še niso vložile nič keša.
100% sem, da še nisi mama, ker sicer ne bi tako razmišljala.
Otrok, ki dejansko ne obstaja… recimo, da na parcelo pripeljem ves material za gradnjo hiše. In v neki noči preden začnem z gradnjo mi nekdo ves material, v katerega sem vlagala svoje delo, želje po iti na svoje, skupne cilje, načrte… ukrade. Tudi moja hiša dejansko še ni obstajala, kajne, ampak ta človek mi je ukradel hišo…
Pa saj ti je brezveze razlagat, ker si omejena do konca. Vem, da sem žaljiva in, da na iskreni ponavadi teče debata na kulturnem nivoju. Ampak ti si mi pa tako mimo, da sem malo izlila svoj gnev, pa če mi takoj brišejo komentar.
Otrok začne obstajati z rojstvom. Tako je in pika. Prej ni nikjer vpisan, nima pravic, nima obveznosti, ni samostojno bitje…
Ne, nisem mama in tudi nikoli ne bom. Ker sem se tako odločila. Sem pa naredila splav in glede na to da je bilo zame olajšanje ko sem se znebila zarodka res ne razumem teh mam. Čudne so.
Pozdravljena!
Nisem mislila pisati. Ampak tale sestavek mi je pa res dal misliti. Draga “anonimnež”! Poskušam razumeti tvoje razmišljanje. Pa mi ne gre. Najmanj jasno pa mi je, ZAKAJ ZA VRAGA pišeš na to stran? Če ti ni do otrok, če nimaš materinskega čuta, potem to obelodani na kakem drugem forumu, kjer bo to relevantno. Zanalašč spodbujati bolečino, razočaranje in jezo pri starših, ki so si otroke želeli in jih izgubili, pa je naravnost bolno. Morda bi veljalo razmisliti, če nimaš sama kakšnih nerazščiščenih problemov glede otroka, ki si se ga “znebila”. Sama še nimam otrok, si jih pa želim. Izgubila sem že skoraj vse meni ljubljene osebe. In vem, da potrbuješ dolgo da preboliš. Vsekakor pa potrebuješ primerno spoštovanje okolice in družbe. Ne pa psovanje, žaljenje in vse to, kaj veje iz tvojih člankov.
Lep pozdrav
Tina
Anonimna, meni se prav smiliš, ker iz tebe prav izžareva vsa bolečina. Upam, da nekoč v življenju le najdeš srečo.
Sicer pa objem vsem mamicam angelov. Samo me vemo, kaj pomeni imeti otroka na oni strani.
Ko se otrok rodi še ni samostojno bitje, 18 let traja, da ga država prizna za samostojnega.
In otrok ima že v trebuhu pravice, mati lahko npr. samo do določenega tedna odloči kdaj bo prekinila nosečnost, potem gre pa lahko le še komijsko (in komisija odloča o koristi otroka).
Zate je bil splav olajšanje, ker si otroka pač nisi želela, ampak dejstvo je, da smo me rodile svoje otroke, jaz nisem imela splava, moj otrok je bil velik 52 cm, težek 2720g in sem ga rodila v 9.mesecu. Tik pred rokom. Ta otrok je imel prav vse kriterije za preživetje. Samo dihal ni, presneto. In morala sem ga rodit! Štiri dni so mi skušali sprožit popadke, štiri dni je trajalo da sem rodila. Me ni nihče kar odprl in vzel otroka ven. Naredila sem vse tako kot sem morala, celo nosečnost vse ok, in se veseliš prihoda novega člana v družino, delaš načrte kako super ga bo poljubljat, hranit, vozit na sprehod, kopat, in kako bo shodil, sprašuješ se kako bo izgledal, kaj ga bo v življenju zanimalo… Tako, da je razlika če umre zaželjen otrok ali pa če narediš splav, ker si otroka pač ne želiš.
Še to, ko ženska zanosi že dobi materinsko knjižico, in tam je vpisan ta otrok, ki je še nerojen, tja se vpisuje ves napredek otroka. Tako, da očitno res ničesar ne veš o nosečnosti. Otrok se ne pojavi kar nekega dne v košarici, veš, mati ga nosi v sebi in skrbi zanj 9 mesecev (lahkom manj, lahko tudi malo več), tudi zravniki že skrbijo zanj, tako da dejsnko obstaja od dneva ko zanosiš, saj se vsi trudijo zanj.
Nisem hotela koga užaliti. Ampak če se poskušam vživeti v vas vam dam en nasvet. Vsaj jaz bi na vašem mestu tako naredila. Potujte, delajte na karieri, na sebi, uživajte… Pomislite, zdaj ste svobodne, lahko delate kar vam srce poželi. Z otrokom pa bi bile malo omejene, zahteval bi veliko žrtvovanja…
A se ti zavedaš, da smo si me ŽELELE otroka z vsem srcem?? Da je bitje, ki začne rasti v materi že v trenutku MOJ otrok, ker sva ga s partnerjem naredila z ljubeznijo?? Ni mi mar za nobeno “svobodo”, kariero, vse kar hočem je moj otrok tu ob meni. Pa vem, da ga ne bo. In ja, živim dalje. Ampak boli pa še vseeno.
pa ti to verajmeš?
Anonimna, pa ti ot verjameš?
Ti ne da miru, da se oglašaš na takih temah?
Drage mamice otrok, ki so s eprehitro poslovili od vas, en močan objem!!! In spodbuda da o tem govorite tudi nam, ki nimamo take izkušnje, da se vsaj za trenutek zamevmo, kako življenje ni smaoumevno.
Mene je zelo pretreslo, ko sta brat in njegova žena izgubila otroka…kako težko se je vživet v tako bolečino, kako je težko je zdržat zraven..
Ve ste res mame v pravem pomenu besede, saj ste pretsale nejtežji del matreinstva!!! Veliko blagoslova!
Hvala Katja, za podporo. Jaz si želim, da bi se s smrtjo mojega sina končalo vse hudo in da nobeni materi in očetu ne bi bilo treba čez to. Vendar žal otroci umirajo. In to je najhujša nočna mora vsakega starša. Ne glede na to koliko je otrok star.
Ne da mi ne da miru, ampak te teme resnično rada prebiram. Kar ne morem se načuditi kakšne nekateri pišete. S svojimi neumnostmi me vedno znova presenetite. In ne morem si kaj da se ne bi oglasila.
Res ne razumem kaj je tako hudo. Razumela bi, da vam otrok umre po nekem času, ampak da ga pa enkrat vidite in potem tako jamrate… Neverjetno!
anonimnež jaz ti bom povedala kaj je tako hudo!!!
tega otroka ki smo ga rodile in izgubile smo si ga iz srca želele, smisel življenja vidimo v otrocih, ki odraščajo, v družini,…in vsi si ne želimo v življenju samo potovati, ….veliko lepše je to delati z otrokom in možem, veliko lepše je potovati z otrokom, rasti in učiti se z njim,…
ne morem te razumeti, vendar si tudi ne želim da bi te razumela. Različni smo si ljudje in daj lepo te prosim, ne beri tem ki so za tebe brez vezne, za nas ki smo izgubili otroka to ni tako lahka stvar kot je za tebe!!!
V materinski knjižici je vpisan? Hahahaha… Res ste smešni! Pa je vpisan z imenom in priimkom? Ne? Tisto knjižico lahko tudi vržeš v smeti.
Jaz razumem tudi razmišljanje anonimne, ki je proti otrokom. verjetno sem čudna, vendar jaz nima nobene želje po srečanju z mrtvimi, ki sem jih poznala, skupaj z mojim otrokom. pri SS me je nabolj morilo to, da sem “trpela” nosečniške simptome 9 tednov za prazen nič. počutila sem se jezno in sem nekaj časa zavidala dvem sodelavkam, ki sta imeli rok poroda v istem obdobju. otroka pa nisem poznala. a če pomislim, da izgubim sedaj hčerko staro 2,5 let se mi pa zmeša, ker jo imam pred seboj vsak dan. spet drugo je, če nosiš otroka kar 9 M in ga moraš še celo roditi. jaz vem, da ne bi sodelovala, da bi zahtevala CR. ne vem, če bi želela videti otroka, ker bi ta pogled ohranila vse življenje in se samo mučila z njim.
jaz po SS nisem hotela nobenega obremenjavati s tem,ker tudi meni ni prijetno poslušati trpljenja drugih. pač nisem dovolj usmiljenin sočuten človek. če sem iskrena mi grejo mame, ki non-stop govorijo o svojim mrtvih otrokih na živce, vključno z mojo mamo. jaz vse zadržujem v sebi in premlevam. ne pričakujem od okolice, da mi bo stala ob strani. želela bi samo, da me pustijo pri miru in ne razglabljajo o mojem počutju, glede na moje zunanje obnašanje. za SS sem dobila komentarje od sodelavk, da sem pa hitro prebolela. ja kaj naj pa jokam pred vse ali kaj. takrat sem samo obsedeno hotela drugega otroka in pozabiti neuspeh za sabo.
ne zameriti, vendar jaz sem človek, ki se ne zna najbolje soočati z izgubo, zato razumem zakaj nekateri tukaj odreagirajo tako agresivno. bolje je netvegati kot pa se potem soočati z izgubo.
CR ali kaj drugega
Žal, ko umre otrok sploh ni možnosti CR, ampak sprožijo porod, kar je daleč najhujša izkušnja kar jih nekdo lahko doživi… Carskega reza, zaradi možnosti speste in raznoraznih okužb (ne ve se namreč kdaj je otrok umrl) ne delajo…. Tudi če si ti to želiš, ker bi bilo to “najlažje” MORAŠ RODIT…
re:
[quote=Anonimnež]Ne da mi ne da miru, ampak te teme resnično rada prebiram. Kar ne morem se načuditi kakšne nekateri pišete. S svojimi neumnostmi me vedno znova presenetite. In ne morem si kaj da se ne bi oglasila.
Res ne razumem kaj je tako hudo. Razumela bi, da vam otrok umre po nekem času, ampak da ga pa enkrat vidite in potem tako jamrate… Neverjetno![/quote]
Jaz mislim, da je vse skupaj nesprejemanje zivljenja, katerega del sta rojstvo in smrt. Tole je sicer res trdo napisano zgoraj, v bistvu celo grdo. Predvsem se mi zdijo sebicne tiste, ki se zaprejo v lupino in mislijo, da se je za njih po taksni izgubi zivljenje koncalo. Ne glede na to, da imajo se kaksnega otroka, ki jih potrebuje, moza, ki po dolocenem casu ne steka vec tega. Prijatelji se odtujijo, ker je narobe vse, kar recejo, ker ne stekajo, ker niso tega doziveli, in se in se. Nekje se je pac treba ustaviti. Pa btw, sem tudi jaz dozivela taksno izgubo.
Pikica, v katerem tednu si doživela takšno izgubo?
re:
[quote=Anonimnež]Otrok začne obstajati z rojstvom. Tako je in pika. Prej ni nikjer vpisan, nima pravic, nima obveznosti, ni samostojno bitje…
Ne, nisem mama in tudi nikoli ne bom. Ker sem se tako odločila. Sem pa naredila splav in glede na to da je bilo zame olajšanje ko sem se znebila zarodka res ne razumem teh mam. Čudne so.[/quote]
Pa tole ni cist res. Otrok ne zacne obstajati z rojstvom. Tale je mal mrzla no
re:
[quote=Anonimnež]Tiste, ki ne matare otrok, ki si jih ne želite – to je forum za družine, torej spokajte!!!
Sicer pa vsem vam, omejenim bedakom,ki tukaj žalite mamice angelov, bi privoščila takšno izkušnjo, pa ne iz maščevalnosti, ali ker bi vam želela trpljenje, ampak zato, ker vam želim, da bi postali boljši ljudje.[/quote]
Zaradi tega ne postanes boljsi clovek. Odvisno je, kaj ti izkusnja poda. Nesteto je starsev, ki niso dobri ljudje. In tudi sama izguba jih nebi spremenila. Ne zeli nikomur nic slabega. Ne glede s kaksnim razlogom. Vsak ima svojo pot s katero naj se sam ukvarja. Tvoje zelje lahko tebi povzrocijo to, kar zelis drugim. Negativne misli so to…
Hana, v 37. tednu.
Andy, očitno je, da se ne zmoreš soočati z bolečino, smtjo, kot se mnogi v današnjem času ne morejo. Logično, saj so idelai lepota, zdravje, mladost in vsak, ki je šibek je za na “odpad”. Ampak smrt je del življenja, vsi umremo. Ne vem, kaj te je v življenju tako prizadelo, morda si imela “zategnejene” starše, da sedaj tudi ti ne moreš dati bolečine ven. Ampak morda bi bilo dobro, da bi to težavo prebrodila, se odprla, vsaj zaradi hčerkice, ki ji bo v življenju gotovo hudo in bo potrebovala tvojo ljubezen in razumevanje, ne pa hladni: “Ne me obremenjevat s svojo bolečino, pejt naprej, razčisti znotraj v sebi.” Morda misliš, da boš njej lahko stala ob strani, ampak s takim odnosom do življenja, boš najverjetneje v ključnem trenutku odpovedala in preklopila na podzavestno ravnanje – zaprla se boš sama vase in jo pustila na cedilu.
Katja, iz srca hvala za tvoje besede! Ogromno pomenijo.
Anonomnež s tabo in tvojim življenjem mora pa biti nekaj zelo narobe, da si tako zagrenjena sama s sabo. Da pa ti bo še nekaj jasno tako na kratko.
Ko pride vesela mamica v trgovino hitro kupi nekaj svojemu živemu otroku, pa naj si bo to igračka ali pa kaj za oblečit, prav tako, ko jaz pridem v trgovino svojemu mrtvemu otroku kupim svečko, druga ne morem ker se še prekleto zavedam da je ni več, ko nesem k družinskim prijateljem ,njihovim otrokom, na obisk kakšno darilo , pričakujem, da se tudi oni kdaj spomnijo na mojega mrtvega in ga prav tako kdaj obdarijo z darilcem, beri svečo. Ko oni veselo z mano kramljajo kako pa zdaj že sam hodi, sedi ali pa ne vem kaj, imam tudi jaz to pravico, da se naglas sprašujem kako bi že moja pupa zgledala…. mislim, da nazven živim kot drugi, da nič kaj bolj kot drugi ne izpostavljam svojega otroka, čeprav se pa me mamice angelčkov vsekakor bolj zavedamo kaj pomeni imeti otroka, da to ni nekaj samoumevnega in če ga že imaš, da ga imaš rad in ne samo da ga imaš. In še nekaj jaz se ne smilim sama sebi, smiliš se mi ti, ker pa si tudi tako pametna mi pa samo še napiši kako se reče staršem, ki izgubijo otroka, da mi ne bo treba biti več mamica angelčka.
jasna, prav dobro se zavedam, da se ne znam soočiti z izgubo, raje ignoriram. in vem, da sem večkrat zaradi tega hladna mama, ki pričakuje, da bo otrok tudi tako trden. ne vem zakaj, ampak preziram objokavanje izgube, ker nočem biti močna. se pa sekiram ravno zaradi svojih otrok in se počutim grozno, da sem takšna mama.
Ob SS ne trpijo le starši, ampak tudi otroci, torej tisti, ki so bratca/sestrico z veseljem pričakovali. Sama še vedno ne morem videti svoje mame z dojenčkom v rokah, ker se vsakič sproti spomnim na njen jok, ko je (2x) izgubila otroka. Stara sem bila malo manj kot 10 let. Spomnim se, da so mi vsi govorili, da moram biti pogumna – in sem bila. Niti solze nisem potočila, ker sem se bala, da bo mama zato žalostna. Še danes ne omenjam svojih malih bratcev/sestric pred njo, čeprav sama pogosto mislim nanju, ne govorim o dojenčkih – še vedno se trudim biti pogumna, čeprav danes vem, da bi bilo bolje govoriti in jokati.
Prosim, ob SS ne govorite starejšim otrokom, naj bodo pogumni… dovolite jim, da se zjokajo, da žalujejo z vami.
Točno to, starejša sestra. SS je stvar družine, ne posamezne osebe, pa naj bo to mama, oče, brat, sestra… Je bolečina vseh. Skupaj jo je potrebno pretrpeti, preživeti, preboleti in iti naprej. Ko bi to vsaj vedeli vsi starši, ki imajo že nekaj otrok in so potem kakšnega izgubili.
saj mislim da jih večina ve, le v tistih težkih trenutkih se tega ne zavedajo, pozabijo… Mislim, da so starši takrat “veseli”, ker se zdi, da starejši otroci ne občutijo žalosti. Kasneje, ko pa ugotovijo, da tudi otroci občutijo bolečino (a jo skrivajo), je pa žal pogosto že prepozno in se otroci nočejo/ne morejo več odperti…
jaz imam izkušnjo izgube brata, pa ne pri SS. pa je po 15 letih to še vedno tabu oz. sporna tema med mamo in menoj. jaz niti njegovega imena ne morem izgovoriti, na grob grem po sili razmer mogoče enkrat na leto. sej mogoče je kruto do mame, ker ob smrti sina ni imela ne opore moža, niti moje. ona je jokala navzven, non-stop hodila na grob (kar mi je vzbujalo ljubosumje, saj je pokopališče poleg naše hiše), kjer je več časa preživela z mrtvim sinom kot z mano. jaz sem to izgubo doživljala v svoji notranjosti, dokler ni po 5 letih počilo in sem rabila pomoč. a še vedno ni ok, ker vse bližnje odrivam od sebe, tudi moža sem izbrala takega, da mi ne hodi preveč blizu, ker se bojim izgube. in sem sklenila, da sama ne mislim javnosti kazati čustev ob izgubi otroka. sploh pa ne bi prenesla tolažbe od svoje mame.
zato mislim, da mora starš ob izgubi otroka izbrati pravo mero koliko te bolečine deli z drugimi otroki, ker se znajo otroci počutiti zapostavljeno. če pa že sprašujejo po mrtvem bratu/sestri se pa moramo pogovoriti z njimi. moja hči že nekaj časa ve, da imam v trebuhu dojenčka, čeprav ne vem, če je čisto dojela, da v meni res raste otrok.
Andy, ful žalostno… Ko sem jaz izgubila otroka, se mi je podrl svet. Dobesedno. A ves čas sem vedela, da moram naprej, za mojega moža moram naprej. Bilo mi je zelo hudo, jokala sem – logično in to sem seveda delila z njim, a sem se vsak dan trudila narediti nekaj dobrega zanj. In tako sem si z meseci nekako zlizala rane in sedaj je vse že boljše. Najujše je, če bližnje potem odrivaš stran.
Tvoja reakcija je povsem logična, a mislim, da te način življenja, ko vse “odrivaš stran” in jih ne pustiš preblizu, ne osrečuje – ali se motim?
Ljudje umirajo in zato nam je resnično hudo. A naši ljubljeni, ki umrejo ne bi želeli, da smo zato zagrenjeni. Radi nas imajo in želijo, da smo srečni. Če se ne predaš ljubezni do moža, otrok… nikoli zares ne živiš. In to je škoda. Ker živiš le enkrat.
Andy, povsem te razumem! Tudi sama imam ta problem, da nikomur ne pustim blizu, oziroma ne nočem navezati na nove stvari, ne veselim se… Na primer ko je bila sestrična noseča se tega nisem razveselila. Vsi so bili veseli, vsi so z veseljem božali njen tebušček, se zgovarjali z malim, jaz pa ne. Enostavno ne morem in zato izpadem čudna, nedostopna. Čeprav si želim, da bi mi biu kdo blizu, tega nikomur ne dovolim