Foto: CanvaČez približno tri tedne se začne branje šmarnic. Žal šmarnična pobožnost danes ni več prisotna v vseh župnijah, a obenem je to tudi lepa priložnost, da jo morda obudite vi.
Ne glede na to, ali v vaši župniji že z veseljem pričakujete majske popoldneve, ko se boste zbrali ob poslušanju šmarnic (ter druženju in klepetu po njih), ali pa sploh še ne veste, katero šmarnično knjigo bi izbrali, vsekakor berite naprej.
Starši, kateheti, župniki in animatorji, pozor!
V založbi Iskreni bodo v kratkem, 22. aprila, izšle zabavne, zanimive in poučne šmarnice Tukaj sem, Jezus, ki so sicer v prvi vrsti namenjene otrokom, a bodo navdušile tudi odrasle. Njihova avtorica Lucija Čakš je pred dnevi za naš portal že opisala, kako so nastajale. In končni izdelek je odličen!
V 31 šmarničnih zgodbah Lucija spretno prepleta življenjsko zgodbo p. Ivana Žužka z zgodbo vrana Pavleta in pikapolonice Ive, ki otrokom izmenično pripovedujeta o preizkušnjah, spoznanjih, naukih in zabavnih prigodah p. Ivana Žužka.
Na kratko o p. Ivanu Žužku
P. Ivan Žužek v Sloveniji ni prav dobro poznan, saj ga je usoda pripeljala v Italijo, kamor je pribežal, ko se je skupaj z bratom uspel rešiti z vlaka, ki bi ga sicer odpeljal v taborišče na Teharjah. V Italiji je vstopil v red jezuitov in od takrat živel v popolni predanosti Jezusu. Po študiju in mašniškem posvečenju v Rimu se je posvetil urejanju zakonika cerkvenega prava in bil eden najzaslužnejših za nastanek Zakonika kanonov vzhodnih Cerkva, za kar je prejel tudi zahvalo papeža Janeza Pavla II.
P. Ivan Žužek pa je bil tudi skavt z vsem srcem in je deloval v Združenju evropskih skavtov v Italiji prav od samega začetka. Najprej je svojo skrb posvetil najmlajšim pikapolonicam, za katere je sestavil tudi molitvenik z naslovom Tukaj sem, Jezus (Eccomi Gesú), ki pooseblja njegovo lastno življenjsko vodilo, ki ga želimo predstaviti tudi v letošnjih šmarnicah za otroke z istoimenskim naslovom Tukaj sem, Jezus.
Zelo rad je delal z mladimi, ki jih je vedno goreče spodbujal in spremljal z molitvijo, nagovarjal k zakramentalnemu življenju in molitvi za svoje bodoče može in žene. Še danes, 10 let po njegovi smrti, se ga skavti s toplino v srcu spominjajo po stavku: “Če moreš, moraš.”
Naredite šmarnice še bolj zanimive
Otroci so zahtevno občinstvo. In prav je tako! Če ste že kdaj vodili šmarnice, veste, da dobra zgodba včasih preprosto ni dovolj in je otroke treba pritegniti tudi na kakšen drug način. In letošnje šmarnice že same po sebi ponujajo kar nekaj možnosti.
Šmarnice naj letos bereta dva
Imate v vaši župniji dva zagnana animatorja ali par, ki bi bil pripravljen prevzeti izvedbo šmarnic? Če je temu tako, lahko eno dekle in en fant prevzameta vlogi pikapolonice Ive in vrana Pavleta. Najbolj zagreti si lahko ustvarite tudi kostum: črno ogrinjalo in kljun za vrana Pavleta ter rdeče ogrinjalo s črnimi pikami ter obroč s tipalkami za pikapolonico Ivo.
Iva in Pavle se namreč pri pripovedovanju zgodbe o p. Žužku izmenjujeta in vsak od njiju ločeno nagovarja otroke (izjema sta le začetek in konec). Otroci bodo zagotovo navdušeni, če se jim bosta pridružila “v živo”.
Izdelajte lutki, ki bosta z vašo pomočjo pripovedovali zgodbe
Bolj spretni lahko ročni lutki zašijete (do maja imate še nekaj časa), sicer pa izdelate enostavni lutki na palčki. Na list papirja narišite ali natisnite vrana in pikapolonico, ju pobarvajte, nalepite na trši papir ali karton, nato pa obrežite. Na hrbtno stran z lepilnim trakom pritrdite leseno palčko ali slamico.
Lutke lahko (na primer v petek ali soboto zvečer po šmarnicah) izdelujete tudi skupaj z udeleženci, tako da ima vsak svojo Ivo in Pavleta.
Bodite si blizu
Šmarnične zgodbe so napisane na otrokom prijazen način, da se med šmarnicami sprostijo in na prijeten način tudi nekaj novega naučijo. Lucija si jih je zamislila tako, da Iva in Pavle direktno nagovarjata otroke in jih pogosto tudi nevsiljivo vključita v svoje pripovedovanje.
Zato – če imate to možnost – si bodite blizu. Če šmarnice berete med mašo, povabite vse otroke naprej, pred oltar, da bodo lažje spremljali zgodbo in bodo bolj vključeni v dogajanje. Lahko jim pripravite tudi podloge ali blazine za sedenje.
Če šmarnice berete pred ali po maši, se zberite na dvorišču župnišča, travniku … Nekje, kjer boste lahko vsi na kupu.
Male spodbude in nagrade
Za vse šmarničarje, ki bodo redno obiskovali šmarnično pobožnost, je založba Iskreni pripravila priznanja in pobarvanko.
Lahko pa tudi sami pripravite male nagrade ali spodbude za udeležence. Otroci bodo zagotovo navdušeni nad (čokoladnim) bombonom ali kakšno drugo malenkostjo po vašem druženju, lahko pa greste še korak dlje in ob koncu tedna po šmarnicah pripravite druženje otrok in staršev:
- ročna dela,
- sladoled ali mafini za vse, potem pa klepet za starše ter tekanje in nevodena igra za otroke,
- ogled dokumentarnega filma o p. Žužku, ki je za ogled brezplačno na voljo tu.
“V naši župniji pa ne bo šmarnic”
Nič hudega. Pa jih imejte doma.
Naj šmarnice postanejo prijetna popoldanska ali večerna majska rutina, ko se boste z družino skupaj umirili in izjemno povezali. Verjamemo, da si boste na ta način šmarnice tako vi kot vaši otroci še bolj zapomnili.
Knjiga Tukaj sem, Jezus izide 22. aprila. Do vključno 21. aprila je v predprodaji na voljo po akcijski ceni 16,95 €. Zato čim prej naročite svoj izvod in pri nakupu prihranite 2 €.
Ne spreglejte tudi:
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Predvsem je važno, kako so šmarnice prebrane. Lahko je še tako lepo in zanimivo besedilo, lahko je zgodba še tako privlačna, če bralci jecljajo, pojedajo besedo in berejo potihoma, potem prisotni sploh ne razumejo, za kaj se gre.
Včasih se prav zgrozim, kako ti otroci slabo berejo! In to ne tako majhni otroci, pač pa že 13., 14. letniki! Vprašam se, ali se sploh ne potrudijo, ali pa imajo tako tremo, da ne vedo zase.
Tisti, ki berejo v cerkvi, v javnosti, pred ljudmi, morajo prej vsaj parkrat prebrati besedilo, da jim potem branje gre tekoče.