Sinoda: zmaga papeža ali konservativcev?

V tednu dni po zaključku sinode o družini se je zvrstilo obilo komentarjev, med kateri so mnogi na dogajanje gledali skozi “politična očala” in skušali interpretirati, kateri “tabor” je na koncu “zmagal”.

Tako je bilo zaslediti kar nekaj mnenj, da končni dokument pomeni zmago “konservativnega tabora”, saj se je po objavi vmesnega poročila sredi sinode v vrstah sinodalnih očetov zvrstilo precej kritik, posledica pa je bila, da je zaključno besedilo veliko bolj zadržano do morebitnih sprememb, o katerih so na sinodi veliko razpravljali.

Verjetno je končno poročilo celo bolj zadržano in previdno, kot bi bilo, če ne bi tisti, ki so oblikovali vmesno poročilo, šli predaleč, s tem ko so dali neuravnotežen poudarek glasovom, ki so izražali željo po spremembah, premalo pa povzeli celotno pestrost razprav, kar je konec koncev tudi namen vmesnega poročila.

Po drugi strani so bili v odzivih navzoči tudi glasovi, ki so zaključek sinode interpretirali kot “etapno zmago” tistih, ki so si prizadevali za spremembe (tako imenovanih “progresistov“), in pa papeža Frančiška, za katerega se zdi – čeprav je imel s “političnega” vidika zelo “uravnotežen” zaključni govor –, da je spremembam tudi osebno zelo naklonjen. Ta etapna zmaga naj bi prej ali slej (po načelu “dva koraka naprej in enega nazaj”) vodila do “končne zmage” oziroma uveljavitve sprememb, morda že celo na drugem zasedanju sinode.

Sinoda ni parlament – sinoda so svojevrstne duhovne vaje

Namenoma sem v uvodnih odstavkih veliko besed postavil v narekovaje. Varljivo je namreč sinodo presojati skozi politična očala in jo razumeti kot nekakšen parlament, kjer se dogaja spopad ideologij in poteka bitka frakcij za doseganje moči, potrebne za uveljavitev lastnih idej.

Sinodo je varljivo presojati skozi politična očala in jo razumeti kot nekakšen parlament.

Seveda je tudi ta, človeški element, na sinodi navzoč, k čemur na svojstven prispeva tudi dejstvo, da sinodo sestavljajo samo moški. Vendar ne gre pozabiti, da sinoda ni samo človeška ali moška resničnost. Dogaja se v skrivnosti Cerkve, na horizontu nadnaravnega, in vanjo je po Cerkvi in Svetem Duhu vtkan tudi nepogrešljiv ženski vidik.

Papež Janez Pavel II. je to, za oči današnjega sveta nenavadno kompleksnost, morda najbolje opisal v svoji apostolski konstituciji Universi dominici gregis, v kateri postavlja pravila za konklave, kjer se volijo škofi. Razume ga kot svojevrstne duhovne vaje in ne politični zbor.

Čeprav ima konklave konstitutivni značaj (v njem poteka izvolitev papeža), sinoda pa je posvetovalno telo, podobna dinamika velja tudi zanjo. Kako močno se je tega zavedal papež Frančišek, kaže njegov zaključni govor na sinodi, v katerem ni tehtal moči in argumentiranosti posameznih idej, ampak je spregovoril o duhovnih vzgibih, ki so v globini usmerjali dogajanje.

Končno besedilo sinode: s Cerkvijo na pot od tam, kjer je

Sam tako na končno besedilo prvega zasedanja sinode ne gledam kot na politični kompromis, ampak kot na pristen sad dobrega duhovnega procesa. 

Čeprav so mi osebno drže, ki so bile izražene v vmesnem dokumentu, zelo blizu, in sem bil malo razočaran, da so v končnem besedilu marsikje razvodenele, je moj končni občutek vendarle zelo pozitiven in ga preveva zaupanje, da je to to, kar v danem trenutku – tako glede na tok zgodovine sodobnega sveta kot etapnost procesa sinode – Cerkev potrebuje.

Ena od najlepših značilnosti duhovnih vaj je, da Bog v njih ničesar ne naredi na silo. Človeško srce preoblikuje počasi, vedno daje tisto hrano, ki si jo v danem trenutku zmožen zaužiti.

Zaključni dokument sinode je to, kar v danem trenutku – tako glede na tok zgodovine sodobnega sveta kot etapnost procesa sinode – Cerkev potrebuje.

Sinodalni očetje so se pod vodstvom papeža Frančiška tej Božji pedagogiki v letošnji sinodi zelo približali, saj je bila ena njenih temeljnih značilnosti, da se je skušala približati ljudem v njihovi konkretni življenjski situaciji. A hkrati je Bog s sinodo postopal isto – približal se je Cerkvi v njeni konkretni situaciji in z njo hodi postopno po poti duhovne in občestvene zrelosti.

Za v marsičem radikalno spremenjene pastoralne drže, v smeri katerih se je odpirala sinoda, je potrebna določena zrelost in vprašanje je, ali jo kot Cerkev v tem trenutku že imamo.

Za to zrelost ni dovolj samo radikalna odprtost za misijonski sestop v resničnost današnjega človeka, ampak tudi bolj trdna ukoreninjenost v nauk oziroma na Svetem pismu utemeljeno izročilo Cerkve o zakonu in družini, veliko bolj poglobljena refleksija tega nauka in predvsem oznanjevanje tega nauka “jedru”, torej tistim, ki so poklicani, da stopijo na bolj radikalno misijonsko pot do današnjih družin.

Prav v tem se mi osebno zdi pozitivna stran “konservativnega upora” na sinodi in prav je, da se je zgodil in pokazal na vso kompleksnost pastorale družin v današnjem svetu.

Ne samo dokument, tudi proces je pomemben

Ob dosedanjih sinodah smo bili vajeni, da smo največjo pozornost dajali končnemu dokumenti oziroma črki, ki je bila v njem zapisana.

Tokratna sinoda pa je v marsičem drugačna. Že začasnost zaključnega besedila letošnjega zasedanja (je namreč le etapa na poti do drugega, rednega zasedanja sinode naslednje leto) našo pozornost veliko bolj usmerja tudi na proces, ki se je zgodil.

Pri spremenjenem načinu dela nima teže samo končni produkt (zaključni dokument), ampak so ravno tako pomembni odnosi, ki se zgodijo, način, kako vstopamo v dialog, obenem pa je pomemben prav vsak glas, ki prispeva k skupnemu iskanju.

Letošnja sinoda je bila v marsičem učna ura, kako živeti Cerkev.

Letošnja sinoda je bila tako v marsičem učna ura, kako živeti Cerkev.

In zanimivo – morda bo letošnja sinoda, kljub temu da se je po prvi etapi končala z več odprtimi vprašanji kot jasnimi odgovori, imela na preobrazbo družinske pastorale večji vpliv, kot bi ga imela, če bi se zasedanje končalo z dodelanim dokumentom in jasnimi odgovori.

Živahno dogajanje na sinodi je namreč pritegnilo veliko pozornosti in zanimanje za zahtevna vprašanja se je poglobilo. Vrata novih pristopov so se odprla in gotovo bodo tistim, ki v pastorali delajo korake v njihovi smeri, dala poguma in potrditve.

Obenem pa je bila zelo močno izražena zaveza za ohranjanje in oznanjevanje zaklada nauka o družini ter črpanje iz njega kot tudi povabilo vsem, da v želji približati se človeku in iti z njim po poti rasti ne bi iskali poceni rešitev. Le-te bi bile sicer lahko v prvem koraku tolažilne in svetu všečne, a ne bi zdravile korenin  in tako pomagale rasti v človeški in duhovni zrelosti, na poti življenja Božjega načrta in povabila za zakon in družino.