Sin je pri 25-tih še vedno samski

Foto: Shutterstock

Spoštovani, imam sina, ki je star 25 let in je brez punce oziroma je še nikoli ni imel. Morda zveni čudno, da se kot mama sekiram za to, pa vseeno bi rada nekam izlila svoje skrbi. Starejša hči se bo letos poročila, mlajši, ki je star 20 let, ima tudi kar resno punco. Ta srednji sin pa se mi zdi, da se v odnosih do punc ne znajde. Njegova brat in sestra ga včasih zbadata: »Kaj pa ti. Kaj čakaš?« On pa samo zamahne z roko.

Drugače pridno študira oziroma zaključuje študij, tudi ni samotar, ima prijatelje … samo v njegovih letih bi se mi zdelo normalno, da mu je kakšna všeč, da se zanima zanjo, da se potrudi, da bi jo videl … Verjamem, da vsega o svojem sinu ne vem in tudi mi ni potrebno vedeti, vseeno pa me zanima, kako sploh ravnati v takšni situaciji? Se delati, kot da tega problema ni? Je sploh primerno s sinom začeti to temo? 

Bralka

V Svetovalnici odgovarjajo terapevti iz Terapevtskega centra Iskreni. Če se srečujete s težavami v odnosih ali bi radi končno že ozdravili stare rane, ki vas ovirajo v življenju, ne odlašajte in poiščite pomoč. Terapije niso noben bavbav, ampak učinkovita pot, na kateri se bo kvaliteta vašega življenja in odnosov močno izboljšala. Pokličite ali napišite mail in se dogovorite za uvodno srečanje.

Draga bralka!

Verjamem, da si kot mama želite, da bi vaši otroci živeli samostojno in predvsem zadovoljno življenje. Kar po vaših pričakovanjih vključuje tudi partnersko zvezo in družino. Skrbi vas, ker sin ne kaže nobene želje po partnerstvu oziroma mu primanjkuje kompetentnosti, da bi si partnerko našel.

Kot ugotavljate že sami, verjetno vsega o vašem sinu ne veste. Star je 25 let, kar pomeni, da je odrasel in sam odgovoren za potek lastnega življenja. To vključuje tudi odločitev za samskost ali življenje v dvoje. In seveda življenje »na svojem«. Zato bi na vašem mestu spodbujala predvsem odhod od doma in finančno skrb zase. Tako bo sin tudi prepoznal, ali je njegova potreba po partnerstvu dovolj močna, da vloži več časa in truda v iskanje primerne partnerke, s katero si bo delil življenje v dobrem in slabem. Zagotovo pa je potrebno, da izgradi lastno osebnost, da bo zaupal sebi in verjel, da je vreden dekleta. Mogoče za to potrebuje le malo več časa kot drugi. Če pa mu bo bolj ustrezala samskost, bo pač izbral to pot in vi boste to njegovo odločitev spoštovali.

Zagotovo bi se na vašem mestu vprašala, ali je stiska predvsem vaša ali tudi sin doživlja podobne strahove. Ima trenutno le druge prioritete ali tudi on želi imeti punco, pa še ni našel primerne in potrpežljivo čaka nanjo? Se že trudi in vzpostavlja stike z njimi (le da vi tega ne veste), a je zavrnjen? Morebiti ga je strah pogovora in intime ter je tesnoben v socialnih stikih? Ga je strah zavrnitve, razočaranja, dram v odnosih? Ima mogoče nizko samopodobo in se doživlja manj privlačno in ljubeče, kot v resnici je? Na tem področju lahko zagotovo še napreduje, saj gre za izkušenjsko učenje. Torej potrebuje izkušnje, da se bo iz njih kaj naučil in pridobil na samozavesti. Lahko, da se bo kdaj opekel, padel, delal napake … vendar je to normalen in zelo pomemben del odraščanja.

Potrebno je, da izgradi lastno osebnost, da bo zaupal sebi in verjel, da je vreden dekleta. Mogoče za to potrebuje le malo več časa kot drugi.

Moža oziroma očeta sicer ne omenjate, a če je prisoten, bi svetovala, da se tudi oče pogovori s sinom, mu da vrednost kot moškemu in ga opogumi, da tvega in išče priložnosti, kjer lahko navezuje stike z nasprotnim spolom. Ne zanikajta pa tudi možnosti, da ima sin homoseksualna nagnjenja, ki jih družini ne upa priznati, saj vas ne želi razočarali in prizadeti. Mogoče v sebi tiho trpi in prav zato ne gre v nikakršno zvezo. To temo odprite rahločutno in preverite, če je kaj na tem.

Pomembno je, da si vidva kot mož in žena delita skrbi in poskrbita drug za drugega, saj bo sin tako lažje odšel od doma. Na tak način naravno postavljata zdrave čustvene meje. Če vašega moža ni ob vas, pa o skrbeh spregovorite z drugo odraslo osebo, ki ji zaupate, in sinu zagotovite, da lahko odide in boste vi poskrbeli zase in morebitno notranjo praznino. Recite mu: »Ni tvoja naloga, da skrbiš zame.« Imate pravico, potrebo in odgovornost, da poskrbite za svoje rane. Če nimate pričakovanj, da je zadovoljitev vaših čustvenih potreb odvisna od sina, potem bo sin slej ko prej želel oditi od doma in bo poskrbel za lastno življenje.

Če pa mu bo bolj ustrezala samskost, bo pač izbral to pot in vi boste to njegovo odločitev spoštovali.

Ker se v svoji terapevtski praksi nemalokrat srečam s patološko navezanostjo matere na sina (tudi očeta in hčere), kar za odrasle otroke pomeni, da živijo v travmi in niso sposobni zdravih odnosov z drugimi, mogoče na kratko orišem to dinamiko.

Patološka navezanost namreč pomeni zlitost matere s sinom, ko sin (ne)zavedno čustveno skrbi za mamine potrebe in želje, svoje pa postavlja na drugo mesto. Njegova zveza s partnerko bi pomenila, da izdaja in zapušča svojo mater. V njem se, ne da bi vedel zakaj, prebudita strah, tesnoba in krivda. Postane razdvojen in se raje umakne iz zveze. Ker mati sina kot otroka zelo omejuje, sin kot odrasel moški omejuje sam sebe, ne ve, kaj hoče, ima nizko samospoštovanje in ne zaupa lastni presoji, kar je razlog za neodločenost. Ne ve, kaj mu je všeč in kaj naj naredi, saj se boji razočarati mater. Zaradi krivde se počuti nesposobnega, saj matere ni mogel osrečiti in je zadovoljiti (sin tega nikoli ne more narediti). Kadarkoli se sreča z materjo (resnično ali v mislih, kot otrok ali kot odrasel), se občutek, da ni dovolj poskrbel zanjo, samo še utrdi.

Sinu zagotovite, da lahko odide in boste vi poskrbeli zase in morebitno notranjo praznino.

Simptomi zlitosti se lahko kažejo kot fobija pred resno zvezo in zavezo, ko človeka grabi panika in mu že organizacija obiska gledališča v dvoje povzroča ogromno breme. Lahko se kaže kot zasvojenost z delom (deloholizem), s seksualnostjo ali z igricami, kot motnje hranjenja, promiskuitetno vedenje, finančne težave idr. Zasvojenost se začne kot poskus blaženja bolečine, nastale v otroštvu, ko smo nemočni (»psihična travma«). V zasvojenosti človek išče pobeg, olajšanje in občutek nadzora. Največkrat se matere ne zavedajo zlitosti s sinom v nezdravem odnosu in ko to ozavestijo ter razumejo dinamiko, lahko načrtno usmerijo moči v vzpostavljanje zdravega odnosa. To vam pišem zgolj v razmislek, če bi lahko bila tudi to ena od nešteto drugih možnih razlag za stanje vašega sina.

Draga bralka,

četudi od sina ne boste dobili veliko odgovorov, vseeno poskusite (skupaj z možem, če ga imate) z njim spregovoriti o tem, kako se počuti, kaj doživlja, kakšne so njegove želje, potrebe, vizija življenja … Pomembno je, da se zanj iskreno zanimate in verjamete vanj. Če bo vaša vprašanja doživel kot vsiljiva, spoštujte njegovo pravico do zasebnosti (tako v spalnici kot v njegovi glavi). Še naprej vzdržujte nežen in ljubeč odnos s sinom in uživajte v skupni družbi, a pri tem ohranjajte zdrave meje. Najlažje tako, da boste sami imeli v svojem življenju čustveno zrelega moškega, s katerim bosta preko dejanj otrokom sporočala, da sta človeka, ki potrebujeta drug drugega, skupaj uživata, si vzameta čas za ljubljenje, za skupno preživljanje časa. Tako bosta zgled otrokom, da si bodo tudi oni želeli in hrepeneli po takem odnosu. Obenem spoštujta sinove odločitve glede romantičnih odnosov in ga podpirajta v tem, kar je in kar si želi.

Če pa vama sin težko zaupa in je resnično v stiski, bi priporočala obisk psihoterapevta, ob katerem bo lahko svobodno spregovoril o svojih potrebah in morebitnih vzrokih za strahove pred romantičnimi odnosi. Postavil si bo realne cilje, ki jih bo lahko uresničil.

Vam želim veliko prijetnih trenutkov z vašo družino in čim manj skrbi za lastnega sina, ki bo (tudi z vašo podporo) zagotovo našel svojo pot.

Odgovor je zapisala zakonska in družinska terapevtka mag. Janja Grilc, ki je vodja Terapevtskega centra Iskreni.

Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected].

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Kako žalostno,s čim se ne kateri ukvarjajo. ! Kakšni pritiski na mlade,če niso tako kot so si zamislili njihovi starši? Kako strašno,da mlad človek ne more živeti tako kot sam hoče? In potem se vsi sprašujemo,zakaj je toliko duševnih stisk,samoposkodocanja,poskusov samomorov in odklonov pri mladostnikih in tudi starejših mladih?

    Prav zato,ker vsi drugi najbolje vedo,kaj je za njih dobro. Nikoli se pa mladega človeka zares ne vpraša,kako se počuti,kaj mu je všeč,kaj ga moti?

  2. Ali ima s samskostjo problem tudi sin ali le vi? Če ste naslovili nanj to kot problem, mu dajete jasno vedeti, da ga ne sprejemate takega, kot je.

    Če je težava že v tem, da je sam … Kaj šele, če je drugačen? Morda gej? Verjemite, da o njem ne veste veliko, kaj šele vse.
    Sploh, če prihaja in krščanske družine, kjer je sprejemljivo le eno, ostalo je greh. Potem je v sporu sam s sabo in se ne bo odprl. Morda ima življenje, partnerja/ko, za katere vi ne veste.

    Govorim iz lastnih izkušenj. Leta so minevala preden je družina izvedela resnico. Ravno zaradi krščanske obremenjenosti. S tem so minevala tudi leta, ko bi bilo lahko življenje polno sreče.

    Najboljše bo, da mu daste jasno in iskreno vedeti, da ni pomembno in ga sprejemate in podpirate takega kot je. Mislim, da je vsem najpomembnejše, da je srečen.

  3. Fant je pri 25. letih še mlad in ni še za delati panike. Vse ob svojem času.
    Sicer pa – danes govorimo o epidemiji samskosti. Ogromno fantov, pa tudi deklet, je samskih. Zakaj je tako? Vzrokov je lahko več: ne uspe jim dobiti primernega partnerja oz. partnerke, niti ga oz. je nimajo kje spoznati. Drugi vzrok je lahko ta, da so preveč sramežljivi in imajo eno pregrado oz. strah do nasprotnega spola. Nekateri pa so taki, da jim je čisto v redu, da so sami oz. samski.
    Najboljše je, da pustimo samske pri miru in ne vrtamo vanje z neprijetnimi vprašanji. To je podobno kot npr. zakaj pa vidva nimata še otrok, ali še nisi diplomiral (a) oz. končal šole, zakaj se ne upokojiš, zredil (a) si se, ali ne nameravaš shujšati, kdaj se boš preselil (a) v novo hišo in podobna zoprna vprašanja.
    Je pa čisto normalno, da se starši sekirajo oz. se sekiramo, če so naši otroci še samski. Starši želimo otrokom vse najboljše, da bi bili srečni, da bi si ustvarili družino, imeli otroke, da bi nekoga imeli, da ne bi ostali sami v življenju.
    Sprejeti pa moramo vse, kar nam bo življenje prineslo. Morda tudi to, da naš otrok ne čuti želje po nasprotnem spolu, da je morda celo istospolno usmerjen. Tudi to se lahko zgodi. In kaj bomo naredili potem? Ga bomo zavrgli? Sprejeti bomo morali njegovo drugačnost, saj nam drugega ne preostane.

  4. Fant je v redu,če lahko sprosti svojo spolno energijo,brez,da bi imel stalno punco.Moški hormoni to narekujejo.Lahko,da pa je produkt modernega čase,ki si domišlja da ima fant punco zato,da se pogovarja z njo in obiskuje koncerte ali podoben lari fari.

  5. Joj, koliko bi vi šele trpeli, če bi bili moja mama.
    Pri meni bi čakali še deset let. Pa sem zdaj srečno poročena in mama. Vse ob svojem času.

  6. Ne pritiskajte na sina, saj je še čas. Ko boste najmanj pričakovali, se lahko uredi. Sam sem se poročil pri 33-ih letih, tudi samski sem bil do 28 -tega leta. Naj sin uživa.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja