Simona in Matjaž Kosi: »Pomembno je, da ne kompliciraš, ne pri vzgoji, ne pri ničemer drugem v življenju.«

Foto: MBM

Zakonca Matjaž in Simona Kosi sta prleški par, ki že dobri dve leti celotno Slovenijo zabava preko humornih video posnetkov, ki jih objavljata na svojem profilu Misticizem. Samo na Facebooku imata preko 70.000 sledilcev (skupno na vseh družabnih omrežjih pa prek 150.000), kar pomeni, da ju pozna velik del države.

Kljub svoji prepoznavnosti pa ostajata preprosta, iskrena in svojega življenja ne olepšujeta. V intervjuju sta spregovorila o njuni nedavni 10. obletnici poroke, njunih različnih karakterjih, o mestu snemanj, ki so postala tudi velik del njunega odnosa. Z nami sta podelila tudi svoj pogled na veliko družino, izkušnjo izgube otroka med zadnjo nosečnostjo ter kaj jima je pomembno pri prenosu vere na svoje otroke.

Simona in Matjaž, pred dobrim tednom sta praznovala 10. obletnico poroke. Kako sta jo proslavila?

Simona: Šla sva na izlet v Bosno, v Banjo Luko.

Matjaž: Brez otrok. Odkar imava štiri otroke je bilo to prvič, da sva nekje prespala sama.

Simona: Imela sva v načrtu, da bova šla za 10. obletnico v Pariz, ampak ker sta mlajša dva preveč navezana na naju, to ne bi šlo skozi. Da naju pet dni ne bi bilo doma, to bi bilo zanju preveč. Vseeno je ostal kriterij, da za eno noč prespiva nekje v tujini. Banja Luka je bila dovolj blizu in še poceni. Tako da, poskusila sva, kako bo to za eno noč …

Matjaž: … in je bilo v redu.

Simona: Bova v kratkem ponovila.

Spoznala sta se na internetu, čeprav sta bila med seboj oddaljena le 12 km. Kako je potekala vajina komunikacija preko spleta in kdaj sta se prvič videla v živo?

Matjaž: Prvič sva se videla v živo, ko sem jo povabil, naj pride gledat žive jaslice, v katerih sem jaz igral Jožefa. Prišla je z eno prijateljico in sedeli sta precej blizu dogajanja. Bilo je slabo vreme, uprizoritev ni bila zunaj, ampak notri, in spomnim se, da se je Simona skozi cele žive jaslice smejala.

Simona: On misli, da sem se njemu smejala. Ampak v bistvu sva se smejali enemu fantku v četrti vrsti, ki je ves čas neke štose delal. Ta fantek je sedel pred nama, bil je majhen in zato naju je Matjaž zlahka videl.

Matjaž: V glavnem, občutek sem imel, da se meni smeji ves čas.

Koliko časa sta si pred tem dopisovala?

Matjaž: Tam nekje od začetka decembra, pred božičem pa sem jo potem povabil, naj si pride ogledat te žive jaslice.

Simona: In še dve kandidatki za punco je zraven povabil.

Matjaž: Tri prijateljice sem povabil na žive jaslice, tri s katerimi sem si dopisoval. Dve sta prišli. Vsaka je hotela, da grem z njo na pijačo, ampak na koncu sem šel samo s Simono. Zelo kmalu sva postala par.

10 let je tudi od vajinega poročnega plesa, ki sta ga takoj po poroki objavila na spletu. V njem sta že takrat nekako ponazorila, da sta malce izven okvirjev. Kdo od vaju je bolj »odštekan«, oziroma kdo si malo več upa?

Matjaž: Jaz si malo več upam, ampak v videih v vse kočljive situacije, ki si jih izmislim, raje potisnem Simono. Da na koncu izpadem kot tisti bolj priden, Simona pa kot tista bolj nerodna. (smeh)

Simona: Tudi poročni ples je Matjažev izdelek. Zasnova in vodstvo vaj je bilo njegovo delo.

Matjaž: To je bila moja edina zadolžitev na poroki.

Simona: Vse drugo je pa meni prepustil.

Katere so tiste druge situacije, ki jih ti Matjaž prepustiš Simoni, da jih ona na koncu izpelje?

Simona: Vse kar ima opraviti s tehniko.

Matjaž: Jaz ji zelo veliko stvari prepustim. Delam tiste stvari, ki jih rad delam, Simona pa vse ostalo, kar mora biti narejeno. (smeh)

Kdo od vaju pa je potem bolj resen in v kakšnih situacijah?

Matjaž: Simona je bolj resna. Jaz sem bolj resen glede verskih stvari. Tukaj sem bolj strikten.

Simona: Jaz sem tista, ko se je treba z otroki nekaj resno pogovoriti, ko jim je treba kaj razložiti. Ampak, ker Matjaž vmes v ozadju poka štose in dela spake, tako da se ob vsem tem otroci smejijo, na koncu od tiste resnosti ni nič. Pogovor zaključimo in vsak gre na svoje.

Matjaž: Meni se pogosto zgodi, da ko otroka skregam in se mi začne jokati, da se mi hitro začne smiliti. Pa grem do Simone in ji rečem, naj me podpre, v smislu, da še ona kaj dodatno otroku pove. Ko vidim, da je imela zadnjo besedo in da zaradi tega otrok še vedno joka, grem do njega in ga vprašam: »Kaj če te je mama skregala? No, pridi k meni, da te malo pocrkljam.« No, nekako tako je.

Simona: In ata ni nič kriv.

Smešni videi, ki jih objavljata pod imenom Misticizem, so vzeti iz vsakdanjega življenja zakoncev; v njih se prepletajo različnosti med moškim in žensko, nejasna komunikacija, odnosi s taščo … Kako izbirata tematike?

Simona: To je najino življenje.

Matjaž: Sedaj sva že navajena, da rečeva, da šale v videih samo potencirava.

Simona: Če bi imela kakšno drugo temo, bi se morala malo več truditi in razmišljati, kaj bi snemala. To pa, kar snemava, je že skoraj tako kot je pri nama.

Sta pričakovala takšen odziv?

Matjaž: Če ne bi bilo takšnega odziva, ne bi toliko vsega posnela. Snemava, ker je odziv velik, ker imava voljo, ker naju veliko ljudi spremlja, gleda. Veliko idej se nama odpira v to smer in zato to delava. Če bi bilo samo sebi namen, tega ne bi počela. Sva pa vesela, da je tako, poskusiva tudi poslušati občinstvo, opazujeva, kaj je bolj gledano, kaj si ljudje želijo videti in v tisto smer snemava.

Se je težko »delati norca« iz sebe?

Matjaž: Ne. Zelo lahko. (Simona poleg kima).

Predstavljam si, da je snemanje videov – poleg vajinih rednih služb – za vaju še dodatno delo. Poleg tega vaju večkrat vabijo v oddaje, z vami delamo(jo) intervjuje, potujeta itd. Kako se organizirata, da vaju to ne trga preveč od družine?

Matjaž: Pri nama vse to poteka zelo hitro. Jaz si zamislim stvari, vedno imam kake tri ali štiri šale v glavi, in potem glede na to, kako se tisti dan počutim, predlagam, kaj bi posnela.

Simona: In ne glede na to, če se jaz tisti dan počutim slabo. Ker če se Matjaž počuti v redu v svoji kreativnosti in navdihu, se mu moram jaz pač prilagoditi.

Matjaž: Ni ravno tako. Simono samo nagovarjam, naj pride, da bova hitro konec in po navadi res hitro posnameva. Videi mogoče avtentično zgledajo zato, ker se velikokrat dejansko zraven skregava, ko snemava. Jaz si v glavi zamislim, kako bi moralo izgledati, Simona pa bi rada, da bi to bilo čim prej opravljeno. In potem je prepir že tu.

Ravno o tem sem vaju želela vprašati: je zaradi vajinega skupnega »hobija« (snemanje) vajin odnos trdnejši ali kdaj pa kdaj to predstavlja tudi vir napetosti?

Simona: Ob določenih videih bi lahko rekla, da je snemanje vir napetosti. Je pa velikokrat tako, da, če greva snemat kam bolj daleč, so to trenutki, ki jih imava zase. Če ne drugo, vsaj v avtu opraviva kakšen pogovor, ki bi ga sicer morala opraviti doma. Ampak doma je včasih težko.

Matjaž: Se strinjam.

Simona, v videih si ti tista, ki po navadi kuhaš, obešaš perilo, pometaš … Matjaž pa sedi, bere časopis, gleda televizijo. Kako pa si sicer doma delita delo?

Simona: Veliko od naštetih stvari delam jaz, Matjaž pa briše tla in v tri četrt primerih pomije posodo.

Matjaž: Okoli hiše kosim travo …

Simona: Perilo rad pobira na zelo sistematičen način …

Kaj to pomeni »na sistematičen način«?

Matjaž: Moj način pobiranja je tak, da grem po osebah, kaj je od koga, da potem perilo lahko samo razvrstim. Simona pa pobere vse skupaj in potem imamo še eno delo zraven. (smeh)

Kaj pa pri stvareh kot je avto …?

Nikoli se nisva omejevala s kakršnimi koli metodami ali sredstvi proti zanositvi. Več, kot nas je, bolj je luštno.

Simona: Imava zelo lepo prigodo iz začetka najinega izleta v Banjo Luko. Ustavila sva se na bencinski črpalki, da bi kupila čistilo za vetrobransko steklo. Matjaž ga je šel kupit, ampak vlivala pa sem ga jaz, ker on tako ali tako ne ve, kam to sodi.

Matjaž: Bili sta dve različni tekočini, dve različni mesti, kam vliti …

Simona: Ker je bilo na bencinski črpalki odprto okno, sem slišala natakarico, kako je nekomu pripovedovala: »Poglej, kako jo ima v redu ‘natrenirano’. On se v avto usede, ženska pa naliva čistilo.« Samo tista natakarica ni vedela, da Matjaž res ne ve, kam je to treba vliti.

Matjaž: Jaz res nisem tehnični tip.

Imata 4 otroke, dva šolska in dva predšolska. Sta si že od nekdaj želela veliko družino?

Matjaž: Čisto od začetka sva si želela družino. Pri tem pa ni bilo v ospredju vprašanje, ali bova imela veliko družino ali majhno. Nikoli se nisva omejevala s kakršnimi koli metodami ali sredstvi proti zanositvi. Sva bolj mišljenja, kakor bo, bo in zagotovo več, kot nas je, bolj je luštno.

Simona: In v enih pogledih je že lažje. Večji kot so, lažje je.

Matjaž: Jaz vidim več prednosti kot pa slabosti tega, da imaš veliko družino.

Katere so te prednosti?

Matjaž: Povezanost med otroki. Saj se zgodi, da se lahko petnajstkrat v eni uri stepejo, ampak po drugi strani pa je recimo Neža svojim bratcem kot vzgojiteljica. Hvala Bogu, da sva najprej dobila deklico, to je bilo s strateškega vidika zelo pomembno. ?

Simona: Ja, Neža jih ima vse »poštimane«.

Matjaž: Zdaj, ko sva bila v Banji Luki – to nama je kasneje pripovedovala babica – se je najmanjši zvečer jokal za nama in ni hotel zaspati. Pa ga je Neža vzela k sebi in mu rekla: »Glej, atija in mame zdaj pač ni in ju danes ne bo. Lahko greš ven in se jočeš v temi ali pa zdaj tu zaspiš.« In mali je zaspal. Tako da Neža ve. (smeh)

Simona: Lepo je, ko se skupaj zaigrajo. Ni tako, da bi kdo bil zase. Imajo družbo.

Dober mesec nazaj sta v javnosti tudi naznanila, da sta v začetku leta v 19. tednu nosečnosti izgubila svojega petega otroka. Kako sta se oz. kako se soočata s tem?

Novica, da nama je otrok umrl, je prišla iznenada. Nič prej ni kazalo na to, da bi bilo kaj narobe.

Matjaž: To je bila naša in najina najtežja izkušnja do sedaj.

Simona: Želela sva si pet otrok. Pogovarjala sva se, da če že imava več otrok, da jih bova imela pet. In ko je bil peti na poti, sva bila seveda vsa vesela in srečna. Novica, da nama je otrok umrl, je prišla iznenada. Nič prej ni kazalo na to, da bi bilo kaj narobe.

Matjaž: Te tematike še nimava na sporedu, kaj bo v prihodnje. Vse je še prekmalu in preveč strahu je prisotnega …

Simona: … za podoživljanje vsega.

Matjaž: Pri tem nama je veliko pomagala najina zakonska skupina. Prijateljica je rekla, naj se v duhu posloviva od tega otroka. In ko sva bila sama, sva to naredila. Seveda s tem žalovanja nisva zaključila ali potlačila, ampak sva ga nekako predelala na »teoretični ravni«. A proces žalovanja bo še dolg.

Kako so izgubo doživeli vajini otroci?

Vidiva pa, da je tega ogromno. Sploh sedaj, ko sva s tem prišla v javnost. Nisem se zavedal, da je veliko parov dalo skozi izkušnjo spontanega splava.

Simona: Izak in Rafael sta še premajhna. Neža in Tobija pa sta kar razumela. Tobija je pred štirinajstimi dnevi pred spanjem prišel k nama in naju vprašal, kdaj bi imel dojenček rojstni dan. Pa to ni naša vsakdanja tema.

Matjaž: Jaz sem večjima takoj povedal. Še isti dan, ko se je to zgodilo, sem jima razložil, zakaj mamice še ni domov in zakaj mora ostati v bolnišnici. To so bili zelo težki trenutki. Ampak vera tukaj tudi pomaga. Ti daje upanje in uteho. Vidiva pa, da je tega ogromno. Sploh sedaj, ko sva s tem prišla v javnost. Nisem se zavedal, da je veliko parov dalo skozi izkušnjo spontanega splava.

Ste verna družina, Matjaž ti učiš tudi verouk. Na kakšen način otrokom predajata vero?

Matjaž: Mi smo vedno vpeti v cerkveno življenje, nam je to del življenja. Tako kot je bilo to del mojega življenja, tako je sedaj del življenja najinih otrok. Zdaj imamo vsak dan šmarnice v kapelici, ki stoji poleg naše hiše, vsak večer pred spanjem molimo, vsako nedeljo gremo k maši. Nimamo nobenih posebnih metod ali prijemov. Predajam na takšen način, kot sem bil sam vzgojen v veri. Imamo iste probleme kot mnogi drugi: v nedeljo zjutraj poslušam: »Joj, ne maša, zakaj spet maša?« Kakšnega moram tudi podkupiti, češ, bomo potem šli na sladoled itd. Saj bi otrok v vsakem primeru šel k maši, samo je razlika, če bo tam pasel mulo ali če bo boljše volje.

Simona: Tudi če gremo kam drugam, sprašujejo, zakaj gremo tja, ko pa smo tam, pa jim je vedno dobro.

Matjaž: Najprej smo pri maši sedeli bolj v sredini, kjer sem jaz vedno sedel, sedaj pa sedimo čisto v prvi vrsti in je veliko bolje, ker vse vidijo in jim je veliko bolj zanimivo.

Kaj bi svetovala vsem, ki se podajajo na zakonsko pot?

Matjaž: Nama zakon ogromno pomeni. Svetujem, da ko se zakonca res spreta, da prižgeta poročno svečo in se ob njej pogovorita. Tudi midva sva to že storila, čeprav to ni bilo tako pogosto.

Simona: Pomembno je, da imaš nekoga, ki ti je v oporo v tistih najtežjih trenutkih.

Matjaž: Pa enostavno lepše je, ko rečeš »moj mož« ali »moja žena« kot pa »moj partner«. Sem ponosen, da sva prvih deset let »oddelala« brez večjih težav.

Predvsem vidim, da je pomembno, da ne kompliciraš, ne pri vzgoji ne pri ničemer drugem v življenju.