Sestra Alenka Mirkac: “V 20 letih nisem niti za trenutek obžalovala, da sem sprejela Božjo zamisel za svoje življenje”

Sestra Alenka Mirkac je med drugim spregovorila o svoji poklicanosti, vsakdanjiku posvečenega življenja v nekoliko drugačni skupnosti – Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec in o svojem delu v času epidemije.

Alenka, se nam lahko na začetku še malo predstaviš?

Preprosto – Alenka. Posvečena sestra v Skupnosti evangelizatorjev ljubezni, slovenistka, v prostem času knjižni molj in romarka po bližnjih vzpetinah; če je prostega časa res veliko, pa se svoji družini rada pustim povabiti tudi na kako bolj oddaljeno in visoko vzpetino 🙂

Kdaj in kako sta z Jezusom začela postajati prijatelja? Kdo ti ga je prvi predstavil, na kakšen način te je v mladosti in otroštvu navdihoval?

V mojem otroštvu smo kot ožja družina in tudi kot širše sorodstvo živeli s Cerkvijo, tako da so mi približali življenje Cerkve in njeno tradicijo. Prijateljstvo z Jezusom pa ni šlo tako na lahko. Kot otroku se mi je zdelo, da Bog predvsem beleži moje grehe. Do 11. marca 2014 ob 16.30, ko me je nekdo pogledal v oči in iz srca rekel: »Ne boj se. Jezus te ima rad!« Videla sem, da to, kar mi govori, res verjame in živi … Ob njegovem prijateljstvu sem spoznala Jezusa kot prijatelja, in to je moje življenje v temelju spremenilo. Tako zelo, da lahko svoj obstoj delim na čas do začetka prijateljevanja z Jezusom in čas prijateljstva z Njim.  

Kdaj si prvič začutila, da te Bog kliče na pot posvečenega življenja?

To je bilo v obdobju, ko sem Boga še doživljala kot nekakšnega zapisovalca mojih padcev. Bila sem na novi maši družinskega prijatelja. Eno od prošenj pri maši je brala redovnica in ob tem sem v sebi znala misel: »Bi ti tudi …?«

Kakšen je bil tvoj odgovor? Si takoj vedela, da boš sestra? Da boš sestra v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec?

Od takrat teče 20. leto; ne dvomim, da je naša Pastoralna zveza živela v Božjih načrtih, v človeških pa gotovo še ne. Sicer pa se je na tisti novi maši Bog igral z mano … Pri maši Gospodov klic v posvečeno življenje, na praznovanju po maši pa prijazen mladenič in zaljubljena Alenka! Kljub tej mikavni simpatiji pa sem Bogu kmalu rekla DA in začela v skladu s tem tudi živeti.

»Ljubezen služi,« je izrek sv. Bernarda, ki mi je zelo blizu.

Za zahteven projekt pa se je izkazalo iskanje skupnosti, v katero sem poklicana. V naši dolini ni bilo nobenega samostana in tudi daleč naokrog ne, internetne informacije še v povojih, moja družina vsaj v prvi fazi ne ravno navdušena … Ko sem uspela navezati nekaj stikov, pa sem vedno bolj ugotavljala, da za nobeno žensko skupnost posvečenega življenja ne morem reči, da se popolnoma prepoznam v njeni karizmi. Tako je prišel dan, ko sem na nekem molitvenem srečanju v sebi prvič in edinkrat podvomila v Božji klic in rekla Jezusu, da ga prosim za znamenje, drugače bom nehala iskati.

Odgovor je prišel na način, ki ga res nisem pričakovala – voditelj molitve je namreč stopil k mikrofonu in rekel: »Tukaj je nekdo od mladih, ki v tem trenutku dvomi, da ga Gospod res kliče v posvečeno življenje. Jezus tej osebi govori, naj se ne boji – res jo kliče in ko bo prišel čas, ji bo pokazal pot.« A sem že omenila, da se Bog včasih igra z mano? 🙂

Biti sestra v vaši Pastoralni zvezi župnij je nekaj edinstvenega. Kaj to pomeni tebi? Kako si se (z)našla v prav tej obliki posvečenega življenja?

Tukaj sem končno našla svoje mesto v Cerkvi. Spomnim čisto prvega dneva obstoja Pastoralne zveze, ki takrat še niti imena ni imela. Prišla sem k maši in novi župnik Simon je ravno odklepal vrata hiše, ki je danes moj dom. Pozdravila sem ga in ob stisku roke me je prevzel tisti »To je to!« občutek.

Že nekaj let pred tem pa sem se v svojem raziskovanju prikopala do nekaterih spoznanj o svoji poti: Skupaj s še nekaterimi mladimi odraslimi sem doživljala predvsem močan klic v skupnost, v katero so povezani posvečeni in neposvečeni bratje in sestre, obenem nas je silno vleklo k evangelizaciji in k temu, da bi prej kot z besedami pričevali z deli ljubezni, s služenjem. V trpljenju in molitvi nam je bila takrat po daru preroštva dana naprej Gospodova obljuba, da bo okrog nas nastala nova skupnost, ki ji bo vse to lastno, nato pa še čisto konkretna pravila, po katerih naj ta skupnost živi. V Slovenj Gradcu doživljam, kako se ta Božja obljuba pred mojimi očmi korak za korakom uresničuje.

Kako je videti tvoj vsakdanjik? 

Koronavirus je moči zdravstvenih delavcev začasno usmeril drugam, zato je prolife skupina trenutno manj aktivna, toliko bolj izpostavljena pa je potreba po spremljanju družin, ki trpijo zaradi smrti svojih članov.

Dan začnemo s skupno molitvijo bogoslužnega branja in hvalnic. To naše jutranje srečanje je tudi priložnost, da si podelimo kak odmev minulega večera ali pogled v dan, ki je pred nami … Dopoldne sem večinoma v vlogi povezovalke med župnijskimi sodelavci – v pisarni, ob telefonih in gorah pošte, srečanj in pogovorov. Opoldne se znova zberemo k molitvi, kosilo, ki ga s skupnimi močmi nekako uspemo pričarati, pa je tista ura dneva, ko si nekoliko odpočijemo in hkrati negujemo povezanost med nami. Popoldne je moja naloga, da najdem nekaj časa za študij oziroma osebno duhovno rast, pa za fizično delo ali gibanje, nato pa se začnejo popoldansko-večerna načrtovanja in srečanja. Vsak dan ima seveda pomembno mesto sveta maša. V sklepnem delu večera pa je čas za druženje z Gospodom v kapeli – in za to zadnje sem posebej hvaležna.

Kaj vse vključuje tvoje poslanstvo?

»Ljubezen služi,« je izrek sv. Bernarda, ki mi je zelo blizu. Bolje kot z naštevanjem posameznih opravil lahko svoje poslanstvo opišem z držo, iz katere izhajam: dati vse svoje talente na razpolago za to, da bi ljudje spoznali Božjo ljubezen. Ob takem pristopu se odpre zelo širok spekter možnosti za služenje – in še širši spekter sodelavcev.

Del vašega poslanstva v Pastoralni zvezi župnij je tudi delo za življenje. Kako ste odkrili, da je tudi to del Božje želje za vas in kako stopate po tej poti?

To poslanstvo smo odkrivali iz dveh virov: V naši neposredni bližini je bolnišnica, zato je veliko naših župnijskih sodelavcev zdravstvenih delavcev – prolife skupina je bila njihova pobuda, saj se pri svojem delu srečujejo z ljudmi, ki potrebujejo podporo, ko se življenje začenja ali ko se izteka. Drugi vir pa so bile mnoge žalujoče družine, s katerimi smo se srečevali ob pogrebu – ob njih smo se začeli zavedati potrebe po tem, da kot občestvo podpremo umirajoče, žalujoče in vse trpeče. Koronavirus je moči zdravstvenih delavcev začasno usmeril drugam, zato je prolife skupina trenutno manj aktivna, toliko bolj izpostavljena pa je potreba po spremljanju družin, ki trpijo zaradi smrti svojih članov.

Zdaj v času karantene so stiki omejeni in s tem tudi pastoralno delo. Na kakšen način se znajdete pri vas, da vseeno prinašate Boga med ljudi in se povezujete?

Na začetku prvega vala smo bili kar v šoku – hiša, v kateri je bilo prej tudi po 200 ljudi dnevno, je bila naenkrat tiha in prazna. Tudi načrtovati ob vsej tisti negotovosti ni bilo mogoče … Po nekaj tednih nenadejanega (in dobrodošlega) počitka pa smo začeli ugotavljati, koliko priložnosti za evangelizacijo nudijo razna spletna orodja. Božja previdnost je tudi poskrbela, da smo ravno še pravi čas postavili novo spletno stran – naš »spletni dom« Pastir.si nam od takrat zelo koristi! Vzporedno pa seveda iščemo tudi nespletne poti do ljudi in zastavljamo smer, v katero bomo po epidemiji lahko šli naprej.

Kaj bi rekla mladim (ali jim tudi rečeš), ki iščejo svojo poklicanost in se sprašujejo, ali je njihova pot – pot posvečenega življenja?

Morda koga opogumi moja izkušnja: v 20 letih še niti za trenutek nisem obžalovala, da sem sprejela Božjo zamisel za svoje življenje. Ne pozabite pa, da sta tudi zakon in samskost lahko tak življenjski DA Bogu.