Starši, ki se bojijo svojih otrok

Foto: Shutterstock

O tem sem začela razmišljati pred nekaj leti, ko sem zaradi prekrška enemu svojih otrok za štirinajst dni odvzela telefon. Kazen je bila primerna prekršku iz več razlogov. Otrok jo je sprejel (in preživel), telefon sem mu po dveh tednih vrnila. V vmesnem času je za nujne klice smel uporabiti mojega.

Pogovor v neki odrasli družbi je v tistih dneh nanesel na brezglavo uporabo telefonov pri najstnikih. Ko sem omenila, da sem otroku telefon za določen čas odvzela, se je najprej oglasila ene mama, njej pa je sledilo priznanje še nekaj staršev obeh spolov, da si tega ne bi upali, ker bi se njihovemu »strgalo«. S tem, da smo se pogovarjali o otrocih ob koncu osnovne šole ali začetku srednje, ki so bili iz urejenih družin, aktivnih v cerkvi in da so bili to starši, katere sem pogosto jemala kot vzgojni zgled.

Ne želim trditi, da so drugi zamočili, midva pa ne. Mogoče je telefon stvar, ki nama je za silo uspela, obstajajo pa druga področja, kjer se za strahom skrivava midva. Že dolgo se sprašujem, kje so razlogi. Glede na opažanja imam namreč občutek, da ni družine, kjer se starši na nekem področju ne bi bali svojih otrok.

Nikomur ne želim povzročati slabe vesti. Ta je namreč tista, ki jo starši v svojih stresnih in preobremenjenih življenjih najmanj potrebujemo. Vedno je najenostavneje pokazati na starše – poglej, kako so zamočili. Pa smo res samo mi krivi?

Glede na opažanja imam občutek, da ni družine, kjer se starši na nekem področju ne bi bali svojih otrok.

Začetki otroškega izsiljevanja

Kdaj se začne? Zanesljivo v družini. Eni trdijo, da že v plenicah, drugi opozarjajo na scene malčkov med trgovskimi policami, na obiskih ali med pomembnimi telefonskimi pogovori, ko si starš le stežka privošči motenje. Izpadi so sprva izraz otrokove stiske, ki se ji kasneje lahko pridruži kanček preračunljivosti.

Otroci izjemno natančno zaznavajo trenutke starševske nemoči. Čim jim jo uspe nekajkrat izigrati, se težave začnejo kopičiti.

Ustrahovanje z »otrokovimi pravicami«

V pomoč pa ni niti šola. Z otrokovimi pravicami začnejo naše in otroške glave polniti že zelo kmalu. Seveda, otroci imajo popolno pravico do srečnega otroštva in do tega, da je zanje dobro poskrbljeno. Otrokom uspejo v šoli te pravice (in samo pravice) predstaviti tako, da samozavestno stopajo pred starše in jim recitirajo člene, po katerih starši določenih zahtev sploh omenjati ne bi smeli.  Zakonodaja je tukaj stopila preko meja dobrega okusa. In nas, starše, v resnici uspela nekoliko prestrašiti. Da se razumemo, seveda sem popolnoma za to, da se otroka ljubeče, spoštljivo in enakovredno upošteva kot osebo. Da se ga, kot šibkejšega, zaščiti in zanj ustrezno poskrbi. Še vedno pa sem mama in pod opisom mojih »delovnih nalog in dolžnosti« piše tudi to, da moram otroke vzgajati. V vzgojo spada tudi to, da otroku določene stvari omejim, prepovem, jih načrtno ne nudim, povem in zahtevam. To pa je hitro spolzko področje, kjer bi marsikdaj prišla navzkriž s kakšnim zagretim zagovornikom otrokovih »pravic«.

V vzgojo spada tudi to, da otroku določene stvari omejim, prepovem, jih načrtno ne nudim, povem in zahtevam.

Kako naj otroka naučim karkoli delati, če pa od njega ne smem zahtevati dela, ker »je otrok«? Kako naj ga naučim odgovornosti, če mu ne smem pustiti, da napravi napako in se tu in tam opeče? Ne, nimam jih namena prisiliti v prezgodnje otroško delo, imam pa jih namen naučiti, da se za seboj pospravlja, da se tu in tam ozrejo okoli in brez pregovarjanja naredijo, kar je pač za narediti, da nam bo vsem lepše. Pa čeprav je to čiščenje WC, odtoka ali praznjenje vedra odpadkov v smrdljivi zabojnik za organske odpadke. Otroci lahko še tako grmijo in besnijo; včasih pridem na vrsto jaz, včasih mož, včasih pa kateri od njih. Pika.

Strah pred bitjem, ki »nastaja«

Opazujem svoje otroke, ki sem jih nekoč pestovala. Danes me preraščajo na vse mogoče načine. Dekleta s svojim porajajočim se ženskim dostojanstvom in nabrušenim prepričevalskim jezikom, sin s svojo moškostjo, glasom, me, priznam, včasih spravijo v stisko. Tu in tam se z njimi sprem ali se nikakor ne uspemo sporazumeti. Vidim njihovo jasno voljo in notranjo moč. In se skušam čim večkrat zavedati, da moram z njo ravnati previdno. Ne zato, ker bi se jih bala. Pač pa zato, ker je v tem zblojenem svetu zelo težko imeti jasno predstavo o tem, kaj želiš in kaj je prav. In zametke tega je treba zelo skrbno negovati.

Kot mama odraščajočih sem dolžna včasih, vedno pogosteje, spoštljivo priznati, da imajo prav. Ker imajo. Pa čeprav se njihov prav močno razlikuje od mojih predstav.