Sabrina Janežič: “Kolikor se bova čutila med sabo, bova lahko čutila tudi otroka, njegove potrebe in svet”

Vir: osebni arhiv Sabrine Janežič

Sabrina Janežič je ženska, ki v prostoru s svojim žarom, veseljem in glasnim smehom takoj pritegne pozornost. Je 25-letna pevka žena, mama, pevka, učiteljica petja, ki je zaljubljena v življenje, rada dela z ljudmin ter si prizadeva živeti resnično srečno. Dotaknili sva se njenega romanja po Caminu, zakonskega življenja in starševstva, pa tudi “zdravilnih učinkov” petja.

Letos je Jakobovo leto, tako da najin pogovor začniva kar s Caminom. Pred dvema letoma si prehodila celotno pot Camino del Norte. Pot te je soočila z bolečino in ranljivostjo, a ti dala tudi veselje, pomagala k odpuščanju, na nove poti. Kaj konkretno so ob tvojem pogledu nazaj sadovi tega tvojega romanja? Kako si po njem spremenjena, drugačna, katere lekcije ti je dalo?

Sadovi je res čudovita beseda, saj težko rečem, da sem želela s to potjo doseči kakšen cilj. Sadovi pa se kažejo na vseh poteh, še vedno poganjajo novi in novi. Od moje vrnitve sem zadihala zelo drugače in začela še bolj slediti svoji lastni resničnosti. Postavila sem si drugačne prioritete, zadihala pomirjenost in našla tisto neko posebno vez z življenjem, to vedno prinese pravo izkustvo, ki ga moram kot človek na poti doživeti in ob tem brezpogojno zaupati.

Od vrnitve s Camina sem zadihala zelo drugače in začela še bolj slediti svoji lastni resničnosti.

Na poti sem sama s sabo veliko jokala, se smejala, odvrgla in sprejela. Vzpostavila sem drugačno spoštovanje in odnos do telesa, bolečine, človeškega prostora in čutenja, ranljivosti, ljubezni in miru. Še bolj imam rada življenje in človeka, toliko hvaležnosti in miru sem prinesla s poti in za tem stremim. Vsak nosi v svoji resničnosti in bivanju lasten nahrbtnik. Veliko njegove vsebine dobimo že ob rojstvu in v otroštvu. Vendar je tudi veliko na nas, kaj bomo s to prtljago na svoji poti naredili. Lahko nas pokoplje teža, ki ni naša. Lahko pa uvidimo, da je čas, da občutke in reči, ki niso naši, spustimo in damo ven. Nahrbtnik je tako lažji in zadihamo, ustvarimo prostor za novo. Za tisto, kar je tako zelo moje. Tako tudi pot postane lažja. To je bila ena izmed velikih lekcij na poti.

Pri 25 letih si žena in mama – kako občutiš ti dve vlogi, v katerih še nisi prav dolgo? Kako tvoja okolica doživlja, da si dokaj mlada postala žena in mati?

Neskončno sem hvaležna, da mi je življenje namenilo tako veliko ljubezen kot tudi materinstvo. Zaradi tega sem boljši človek, bolj odprta, čuječa in prizemljena hkrati. Ljudje smo – pa če si to priznamo ali ne – bitja odnosov. Resnično lahko rastemo kot posamezniki le v odnosu z drugimi. Vstopiti v odnos z drugim prinaša tudi velika soočenja s seboj, prepričanj, vzorcev, hotenj in bremen nahrbtnika s prejšnjih poti, ki so nas zaznamovale.

Družina je venomer dinamika, ki izvira iz partnerstva, nikoli obratno.

Verjamem, da je otrok le celica, ki se odziva in raste glede na njej primarno celico – torej partnerstvo in odnos med staršema. Da pa postaneš starš, ki bo zmogel sprejeti in čutiti otroka ter mu držati prostor v njegovi resnici, moraš biti najprej točno takšen partner in še prej tak v odnosu do sebe. Družina je venomer dinamika, ki izvira iz partnerstva, iz dveh posameznikov, ter nikoli obratno. Tako v zakon kot materinstvo sem vstopila zelo mirno, zavestno in z ljubeznijo, zato se je tako tudi odzvala okolica. 

Vir: osebni arhiv Sabrine Janežič

Mamice na začetku svoje poti navadno veliko preberete o tem, kako stvari narediti prav. Kaj pa tebe oz. vaju vodi na poti materinstva oz. starševstva?

Moja nosečnost se je začela že pred nosečnostjo. Lahko bi rekla, da takrat, ko sem spoznala, da je moj moški tudi tisti, s katerim bi si ustvarila dom. In ženske vemo, kdaj pride ta občutek, ker je tako močan, da ne potrebuje veliko razmišljanja. Takšna je bila tudi odločitev, da med naju povabiva dušico, ki si bo naju izbrala za starša. V proces sem vstopila z zaupanjem in velikim mirom, zato nisem prebirala nasvetov ali takšnih in drugačnih zgodb, ki kar mrgolijo in poučujejo ter opozarjajo.

Vsaka ženska ima svojo zgodbo in vsaka se skozi nosečnost čisto drugače pripravlja na porod, ima drugačno partnerstvo, odnos s še nerojenim bitjecem in predvsem tudi s sabo. Zato so zgodbe neprimerljive in skozi celoten proces sem sledila zgolj sebi, svojim občutkom in vezi z bitjem v meni. To me še danes vodi skozi starševstvo in materinstvo, saj se vez začne že s spočetjem in ne šele takrat, ko fizično porodiš otroka. Moje in najino vodilo je, da lahko dava kot starša toliko, kolikor bova gojila najprej drug do drugega. In toliko, kolikor se bova čutila med sabo, bova lahko čutila tudi otroka, njegove potrebe in svet. To je res proces velike osebne rasti.

Meni se je zdelo izjemno zanimivo, da sta se z možem namesto za poročna prstana odločila za identična tatuja, ki ju nosita na rokah. Zakaj sta se odločila za takšno nekoliko neobičajno znamenje, je morda za motivom tudi kakšen konkreten pomen, zgodba?

Vir: osebni arhiv Sabirne Janežič

Hvala, moram reči, da prejemam za prstan res veliko pozitivnih komentarjev. Zanj sva se odločila čisto spontano. Pri poroki sva sledila izključno sebi, želela sva si, da je v ospredju ljubezen, preprostost, minimalizem. Že takoj nisva bila navdušena nad klasičnimi prstani. Mož je športnik in ga bi precej oviralo pri delu, meni pa tatuji tudi niso nekaj tujega, saj je ta moj tretji. Najin “prstan” tako nosi simbol dveh ptic na veji. Ptica že sama po sebi ponazarja nebo, višave, razpeta krila, gnezdenje in dom, svobodo in pripadnost hkrati. Vejica pod njima pa predstavlja najin pristan, nanjo si želiva dodati tudi liste, ki bodo ponazorili najine otroke. Lahko bi rekla, da tako “prstan” ne ponazarja samo naju dveh, temveč kar cel cikel življenja in družino.

Si ženska, ki se trudi ves čas iskati in živeti svoje poslanstvo ter živeti srečno. Kaj te v življenju vodi? Kaj ti daje smisel?

Res je, zelo lepo si ubesedila.  Rada živim, poslušam zgodbe, čutim človeka in naravo, sem v stiku z živim. Vodi me mir. Če sem mirna, vem, da sem na pravi poti ali da sem sprejela odločitev v stiku s sabo, pa četudi na prvi pogled ne izgleda tako. Še višji smisel pa mi daje moja vez z možem in hčerkica, prav tako pa tudi moje delo, ki me izjemno izpopolnjuje. 

Čeprav si ti izjemno sončna oseba, pa je bilo leto epidemije tudi težko. Življenje je marsikomu prineslo tudi trpljenje, bolečino, osamljenost, več smo se soočali s strahom, se tudi spraševali o smrti. Ti si letos zaključila usposabljanje za spremljanje umirajočih v društvu Hospic. Je ta izkušnja kako zaznamovala tvoje doživljanje življenja in smrti?

Rada živim, poslušam zgodbe, čutim človeka in naravo, sem v stiku z živim. Vodi me mir.

Res je, tudi sama sem se v tem času in se še vedno kdaj soočam z vsemi temi naštetimi občutki in z njimi rastem. Za izkušnjo usposabljanja sem izjemno hvaležna, saj sem si že kar nekaj let želela pristopiti v proces in tudi delovati pri spremljanju umirajočih. Spremljati v praksi še nisem začela, saj je v tem času prišlo rojstvo hčerkice, zato se bom pridružila malo kasneje. Izkušnja ni prinesla samo večjega razumevanja in spoštovanja smrti kot svetega prostora življenja, temveč tudi soočenje same s sabo, koliko živim, koliko življenja čutim in kakšna je najina vez. Tako kot živiš boš namreč tudi umrl, zato sem se vedno znova vprašala, kako sem lahko še bolj živa v smislu, da živim sebe, sem iskrena, hvaležna, odpuščam in sprejemam. Če živim sebe in izražam svojo resnico, bom tudi lažje spustila in odšla. Rojstvo in smrt imata tako enak začetek, ta sveti prostor rojevanja in odhajanja je popolnoma enak.  

Si pevka in vokalna inštruktorica, kolikor te spremljam, ti petje neizmerno veliko pomeni, tudi tvoja hči ima pravzaprav pevsko, glasbeno ime. 🙂 Preko vokalnih vaj ljudem pomagaš priti v stik s seboj, reševati tudi težave iz preteklosti … Kakšni so ti, lahko bi rekli zdravilni učinki petja?

Ko začnemo spoznavati glas, začnemo spoznavati sebe, svoje potlačene vsebine, načine čustvovanja, strahove in bolečine, prtljago s svojih življenjskih poti.

Petje oziroma bolje rečeno glas je nekaj izjemno zdravilnega, nešteto je dokazanih pozitivnih sprememb, tako fizičnih kot duševnih, na katere v človeku vpliva glas. V svojem delu se srečujem s številnimi različnimi glasovi, za katerimi stojijo številni ljudje in njihove osebne zgodbe. Glas je najprej in zgolj zgodba vsakega izmed nas. Kakšen glas imamo, kako se izražamo, komuniciramo, dihamo, kako imamo postavljeno telo, ni naključje. S tem gradimo tudi odnose, v katere stopamo bolj ali manj v stiku s sabo. Glas je kot notranji prevodnik, ki v hipu pokaže na številna nesorazmerja. Ko ga začnemo spoznavati, začnemo spoznavati sebe, svoje potlačene vsebine, načine čustvovanja, strahove in bolečine, prtljago s svojih življenjskih poti. Že to, da se poglobim v razmišljanje, kako se je izražalo v moji družini, mi bo pomagalo razumeti, kako in zakaj imam glas, kot ga imam in kje ter s kom mi izražanje steče in kje ne, v kakšne odnose vstopam in kakšno telo gradim. Takšno delo z glasom je izjemno globok proces s terapevtskim učinkom.