K ženskemu vprašanju 5/8.
Kaj imata skupnega ženska slovenske kmečke družbe izpred sto let in tabujev menda razvezana hči spolne revolucije izpred deset let? Obe se sramujeta nosečnosti.
Kmečka ženska izpred sto let je skrivala nosečnost in do zadnjega delala na njivi. Dogajalo se je, da niti sorodniki niso hodili z njo po cesti, ko je njen trebuh porasel v bučo. Ko so jo mlajša dekleta vprašala, zakaj ima tako velik trebuh, jih je odpodila. Ta male pa so jo klicale: „Debelinka! Debelinka!“ Potem je prišel porod. Odpeljali so jo z njive ali iz hleva, poklicali izvedenko z vasi, njeno dete je zajokalo. Še isti ali pa drugi dan so ga nesli h krstu. Nje ni bilo zraven, ker je bila preslabotna. Pri krstu je otroka držala botra, kar je prišlo v navado, da je ponekod še danes v trenutku krsta glavna botra, ne mati. Koj ko je prišla k sebi, je šla nazaj na njivo ali v hlev. Včasih je kar mož zaklical v spalnico: „Pridi delat! Vidiš, da ne morem vsega sam!“ O tem poroča Irena Destovnik v knjigi Moči šibkih – ženske v času kmečkega gospodarstva (Drava, Celovec 2011).
Šele tik pred prvo svetovno vojno in svojim bridkim razpadom je rajnka Avstro-Ogrska izdala določbe, ki so predvidevale čas za poporodni počitek.
Slovenska ženska poznega komunizma in tranzicijske dobe rojeva vse manj. Nosečnost se ji bolj-ko-ne zgodi. Ko trebuh poraste v žogo – ker ta ženska, kaj je to buča, več ne ve – ne hodi iz hiše. Gleda televizijsko mehiško sluz, gricka kekse, kliče najožje prijateljice na kavo. Na ulici bi se ozirali za njo. Res ni več postavna. Kot da se je nek hudobni genij poigral ravno z njo, ki je vendarle od prve menstruacije naprej sanjala, da bo vse življenje imela ploski trebuh in visoke ritnice. Zdaj pa taka deformacija!
Za enega bo potrpela. Za dva več ne. Ker potem je strošek prevelik. Pa lajf imaš uničen. Z otroki je konec rajanja po klubih in potovanj v neznano. Nič manj kot konec mladosti! Zakaj sploh živimo, če ne zato, da bomo večno mladi? O tem se vsi strinjajo. Celo farmacevtska industrija je na naši strani, na strani sodobne filozofije življenja. Očitno je v svojih laboratorij prišla do globokih dognanj, kar lahko tranzicijska ženska razbere in večernih reklam na komercialnih televizijah. Že so tu ustrezni pripravki, anti-age imenovani. Filmska industrija ne zaostaja v anti-age pridiganju. Že so tu neskončne serije o nesmrtnih in vedno enako mladih vampirjih.
Družbo brez Duha, družbo, ki gre proti Duhu, prepoznamo po njenem odnosu do rodnosti. Kot da je maternica najnevarnejša zarotniška sobica v deželi. Življenje, ki se v maternici zasnuje, mora biti pod kontrolo sistema. Maternico nadzirajo vse velike družbene ideologije in vse religije, vključno z postmodernim porabništvom. Nosečnost in rojevanje skoraj kot družbeni problem. Spet se spomnimo tretjega poglavja Geneze:
Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. (v. 16)
Eksegeti nam bodo to vrstico razložili kot omejevanje ženske „bogopodobne“ zmožnosti plasiranja novega življenja; kot spomin na umiranje, ki je znotraj vsakega rojstva. Nam pa nič ne brani, da ne bi te vrstice brali tudi socialno in politično.
* Oktobra 2012 sem se na madridski jezuitski univerzi Comillas udeležil teološkega simpozija o zakonu in družini. Tam me je zadel stavek, ki ga je izrekel jezuit Pablo Guerrero, eden izmed predavateljev: „Odnos med moškim in žensko je večji vir zla kot nepravična delitev dobrin med Severom in Jugom.“ Po simpoziju sem razvil nekaj zapisov o t. i. „ženskem vprašanju“. Zapise dajem na razpolago dobrim ljudem, ki delajo in berejo portal Iskreni.net.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!