Rojen in pokopan kot človek

S čim se soočita mama in oče, ko izvesta, da njun še nerojeni otrok nima možnosti za življenje? Pričevanje para, ki je bil postavljen pred to preizkušnjo …

Čeprav je delo z otroki naporno in zahtevno, sva nenačrtovani prihod tretjega otroka veselo sprejela. Vendar človek kljub temu potrebuje preizkušnjo, da spozna kako je življenje dragocen dar.

V 21. tednu nosečnosti sem opravila redni pregled z ultrazvokom, na katerem so ugotovili nepravilen razvoj glavice. Ta novica naju je zelo pretresla. Po treh dneh sem imela ponoven pregled na ginekološki kliniki, kjer naj bi ugotovili dejansko stanje otroka. Izvedela sva, da otrok po rojstvu nima možnosti za življenje.

Svetovali so nama prekinitev nosečnosti. Ta rešitev za naju ni bila sprejemljiva, ker se zavedava, da je Gospodar življenja in smrti le Bog. Vseeno pa so se po številnih prepričevanjih o nesmiselnem trpljenju matere in otroka, o nevarnosti za materino zdravje … pojavili dvomi. Ob vsakem srečanju z zdravniki sem imela občutek, kako ne odobravajo mojega početja. Bila sem razdvojena.

S pomočjo domačih in ljudi, ki se zavedajo dragocenosti življenja, je dozorela odločitev: sprejeti otroka z ljubeznijo, nikakor pa ga ne zavreči kot nepotreben balast – otroka, ki je sam hotel pokazati, kako zelo je živ, kajti ves čas nosečnosti me je na to opominjal. Vsak dan bolj sem bila prepričana, da je moja odločitev pravilna.

Prišel je čas poroda. Jaka se nam je rodil v 9. mesecu. Dano mu je bilo živeti le petnajst minut. Bil je krščen v sili. Čeprav sva vedela, da bo otrok umrl, sva ob pogledu na njegov jasni obraz zajokala. Toda takrat sva šele zares spoznala, kako pravilna je bila najina odločitev.
BIL JE ROJEN IN POKOPAN KOT ČLOVEK.