Na tiskovni konferenci, kjer so danes predstavili ime novega ljubljanskega nadškofa, je bilo kar nekaj duhovnikov, ki pa so se komentarju povečini izognili z razlago, da ga premalo osebno poznajo.
Tudi zame osebno je novi nadškof, p. Stane Zore, neznanka. (Kot najbrž tudi za večino siceršnje slovenske in celo katoliške javnosti, z izjemo tistih, ki so osebno delali z njim ali bili vključeni v njegova pastoralna prizadevanja.)
Toda tudi ko je bil pred letom in pol imenovan novi papež, je bil za večino od nas neznanka, pa smo vendarle iz njegove osebne zgodovine (in zlasti prvega nastopa) skušali razbrati nekaj pomenov njegove izvolitve.
Zato si lahko dovolimo to storiti v nekaj točkah tudi ob imenovanju novega ljubljanskega nadškofa.
1. Vpet je v življenje in odnose v slovenski Cerkvi
Osebno sem vesel, da novi nadškof ne prihaja »od zunaj«. Prav zaradi zahtevnosti situacije, v kateri se po finančnih aferah in vrsti odstopov oziroma umikov škofov nahaja slovenska Cerkev, so mnogi videli rešitev v osebi »od zunaj«. Največkrat se je omenjalo prekaljenega vatikanskega diplomata dr. Jurkoviča.
Vendar je po drugi strani dobro, da dobivamo nadškofa, ki ima intenzivno izkušnjo življenja in odnosov na mikroravni slovenske Cerkve. Lahko rečemo, da je bil novi nadškof doslej intenzivno vpet v življenje občestva Cerkve, čeprav ne toliko na očeh javnosti kot morda kak drug »kandidat«.
Dobro je, da dobivamo nadškofa, ki ima intenzivno izkušnjo življenja in odnosov na mikroravni slovenske Cerkve.
Biti predsednik KORUS-a (Konference redovnih ustanov Slovenije) ni mala stvar, predvsem pa omogoča srečavanje z raznolikostjo Cerkve, saj redovniki delujejo na različnih področjih in se srečujejo s pestrimi oblikami pastorale.
Kot provincial slovenskih frančiškanov ima p. Zore tudi vodstvene izkušnje in obenem izkušnjo življenja v bratski (duhovniški) skupnosti, kar danes tako manjka mnogim škofijskim duhovnikom. Ima izkušnjo od podeželske župnije (Mošnje) prek Solkana pa do tipične mestne župnije (Ljubljana Šiška).
P. Zore je bil tudi rektor v Marijinih romarskih svetiščih na Brezjah in Sveti Gori. Kakor je lahko to po eni strani past (vernikov in obiskovalcev maš namreč nikoli ne manjka in tudi pušice je dovolj), pa je lahko bila to dobra izkušnja za stik s pristno slovensko vernostjo in predvsem izkušnja podeljevanja Božjega usmiljenja v zakramentu sprave.
Izkušnje občestvenega življenja Cerkve in izkušnja vodenja skupnosti sta po mojem mnenju v tem trenutku bolj pomembni kot denimo diplomatske spretnosti za urejanje odprtih vprašanj z državo ali pa široka intelektualna razgledanost, ki bi se kalila s profesuro na fakulteti.
Konec koncev je pastoralni načrt PiP (Pridite in poglejte) kot glavno težavo slovenske Cerkve prepoznal ranjenost občestvenih odnosov in dosedanja življenjska pot novega nadškofa kaže, da bi lahko imel dobro podlago za vodenje pri reševanju tega pomembnega izziva.
2. Ni del obstoječih vodstvenih struktur v ljubljanski nadškofiji
Kakor je dobro, da je po eni strani novi nadškof »od znotraj«, pa tudi ni slabo, da je na nek način »od zunaj« – namreč, ko gledamo njegovo razmerje do struktur ljubljanske nadškofije in slovenske Cerkve.
Z izjemo seveda delovanja v KORUS-u ni bil del dosedanjih vodstvenih struktur v različnih službah ali ustanovah ljubljanske nadškofije ali slovenske Cerkve (škofijska kurija, pastoralne službe, ekonomske službe, bogoslovje, teološka fakulteta, mediji, PR Cerkve ipd.).
Novi nadškof ima vse pogoje za neodvisnost in distanco do dosedanjih škofijskih in medškofijskih upravljavskih struktur in mrež, do katerih se je zaradi toliko bolečih dogodkov v zadnjem času pojavilo veliko nezaupanja.
Novi nadškof ima tako vse pogoje za neodvisnost in distanco do dosedanjih škofijskih in medškofijskih upravljavskih struktur in mrež, do katerih se je zaradi toliko bolečih dogodkov v zadnjem času pojavilo veliko nezaupanja.
To bo verjetno eden od temeljnih preizkusnih kamnov novega vodenja – na eni strani graditi na vsem dobrem in v spoštovanju in pravilnem vrednotenju prispevka vsakega doslej odgovornega posameznika, po drugem pa odločnost za spremembe ter imenovanje, priznanje in odpravo nepravilnosti, napak ali celo zlorab.
Ta distanca in neodvisnost mu bosta lahko pomagali pri uvajanju potrebnih sprememb, če bo želel in če se bo na to prednost seveda tudi naslonil.
Zelo pomenljivo je tudi, da je novi nadškof redovnik in ni bil izbran iz krogov škofijskih duhovnikov, kakor je bila doslej navada. Resda tudi dva nedavna nadškofa, Franc Rode in Anton Stres, nista bila škofijska duhovnika, ampak pripadnika lazaristov, ki pa niso »klasična« redovna skupnost. Frančiškan na sedežu ljubljanske nadškofije je tako podobna novost kot denimo papež jezuit.
Čeprav ne moremo reči, da gre za »nezaupnico«, vendarle lahko razumemo imenovanje nadškofa izven dosedanjih krogov (škofijski duhovniki, lazaristi) kot prepoznanje, da je bilo v tako zahtevni situaciji, v kakršni je trenutno ljubljanska nadškofija, znotraj imenovanih krogov premalo duha, ki bi omogočal spremembe, in je bilo zato potrebno pri imenovanju pogumno poseči izven.
3. Lahko črpa iz karizme svetega Frančiška
Novi nadškof je frančiškan in slovenski javnosti je bil predstavljen prav na god redovnega ustanovitelja, svetega Frančiška (4. oktobra). Težko bi rekli, da to dejstvo ni pomenljivo.
Ne bi rad idealiziral slovenske frančiškanske skupnosti naproti drugim redovnim skupnostim v Sloveniji. V marsičem se ukvarja z istimi izzivi in težavami kot druge, v marsičem je zaznamovana z istimi ranami kot druga, ne samo redovna občestva v slovenski Cerkvi. Tako kot druge redovne skupnosti je v procesu nenehnega izziva vračanja k izvirom svoje karizme.
Da je ljubljansko nadškofovsko pastirsko palico dobil v roke frančiškan, je znamenje, da današnja Cerkev potrebuje Frančiškovo karizmo, še posebej v odločitvi za uboge in preprostost življenja.
Po drugi strani pa ne bi rad podcenjeval dragocene karizme, ki jo bratje frančiškani (ob drugih moških in ženskih Frančiškovih redovih) varujejo in posredujejo v naši deželi že skozi stoletja.
Da je ljubljansko nadškofovsko pastirsko palico dobil v roke frančiškan, je znamenje, da današnja Cerkev potrebuje Frančiškovo karizmo, še posebej v odločitvi za uboge in preprostost življenja.
Tako je novi nadškof (ob podpori njegove skupnosti) pred posebno odgovornostjo, da to karizmo najprej sam skrbno neguje in potem posreduje tudi slovenski Cerkvi.
Frančiškani so v zgodovini imeli posebno mesto tudi pri dialogu in sobivanju z drugačnimi, pogosto celo nasprotniki. V mnogih, zlasti muslimanskih okoljih, so lahko ostali kljub siceršnjemu preganjanju oziroma preganjanju škofijske duhovščine. Zaradi svoje preprostosti in bližine ljudem so imeli večjo možnost približati se drugemu kot drugi duhovniki.
Srčno upam, da bo novi nadškof tudi na tem področju v današnji slovenski družbi, tako globoko in boleče razdeljeni, zmogel črpati iz frančiškanske karizme. Morda so mu vrata do src najširšega kroga ljudi bolj odprta kot so bila njegovim predhodnikom. To okolje sprejemljivosti mu pomaga na globalni ravni ustvarjati tudi papež Frančišek.
Kot del civilne družbe in ustvarjalec laiškega medija še posebej upam, da bo p. Stane Zore to odprtost resnično izrabil in se pogumno, odprto in potrpežljivo podal na sekularni medijski in družbeni areopag.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!