»Prosiva, da nama pomagate vzgajati za nebesa«

Foto: Shutterstock

Po praznovanju godu svetega Miklavža in mnogih župnijskih Miklavževanjih objavljamo pismo, ki ga je neka slovenska mamica poslala domačemu župniku dan po praznovanju. Ne, kot ena izmed tistih, ki v župniji stalno kritizirajo, ampak ker verjame, da bi moralo Miklavževanje otroke navdušiti za Dobro.

Dragi gospod župnik,

priznam, da sem s tem pismom morala počakati kak dan, da ne bo napisano v jezi. Sedaj, ko sem stvari nekoliko premislila in premolila, jih bom skušala čimbolj objektivno in neprizadeto spisati, v želji, da bi moje pismo razumeli kot dobronamerno, napisano iz ljubezni do svetih stvari in iz želje po lepšem župnijskem obhajanju svetih trenutkov.

Resničnost nebeškega svetega Miklavža

Naš boter je vsako leto sveti Miklavž za naše otroke, on poravna dar v župniji in povabi, da se z otroki udeležimo miklavževanja. In otrokom to poveva. Svetega Miklavža namreč pri nas poznamo kot edinega »dobrega moža«, otrokom sva razložila, da so si božička in dedka mraza pač izmislili tisti, ki ne poznajo ali pa nočejo poznati svetega Miklavža, ki je edini resničen izmed teh treh mož. Poveva jim, da je Tu pa je bil lik hudiča popolnoma brez nadzora, poleg tega, da je izpadel čisto preveč pogumen in ignorantski do Miklavža, pa je bil tudi zabavljačživel med 3. in 4. stoletjem in da je danes pri Bogu ter kot drugi svetniki, npr. zavetniki naših otrok, z nebes z zanimanjem zre na nas, posebej v času okrog svojega godu pa navdihne dobre ljudi, da sami postajajo »Miklavži« in tako je navdihnil tudi našega botra.

Mlajšim ne razlagava podrobnosti, a večji tudi že ve, da se v Miklavža obleče dober mož, ki otroke nato simbolično obdari. Vejo tudi, da je bil naš ati včasih Miklavž na župniji. Ampak to ne zmanjša teže resničnega Miklavža, ki se mu v teh dneh priporočamo, ga prosimo, da bi tudi nas navdihoval za dobro in se veselimo prejetih darov! Ta navzočnost nebeške Cerkve je tudi zame v adventnih dneh posebej močna in oba z možem se trudiva, da to povezanost z nebesi, tudi preko treh naših otrok, ki so že pri Bogu, negujemo in krepimo.

Ali otrokom sporočamo, da dobro vselej premaga zlo?

Zakaj pišem o tem? Ker želim poudariti moč zavedanja, za katero si želim, da bi ga vsi kristjani ponotranjali – da nismo sami, ampak da je nebeška Cerkev naša največja obramba. Seveda ob tem niso zanemarljive tudi hudičeve moči, a Cerkev jasno uči, da kdor bo klical ime Gospoda, bo rešen.

Tega sporočila pa že drugo leto na župnijskem Miklavževanju nisem mogla razbrati. Ne želim kritizirati mladih, ki so lepo pripravili spremljevalno igrico in se vsako leto potrudijo ter upam, da se bodo tudi v prihodnje. Vse je prav dobro potekalo – do trenutka, ko se je »na sceni« pokazal hudič. Nekako bi še razumela, če bi ta hudič ob Miklavževi besedi ali samo pogledu stisnil rep med noge in se umaknil, s čimer bi otrokom sporočili, da zlo obstaja, vendar pa ima sveti Miklavž premoč nad hudičevim vplivom.

Tu pa je bil lik hudiča popolnoma brez nadzora, poleg tega, da je izpadel čisto preveč pogumen in ignorantski do Miklavža, pa je bil tudi zabavljač. Pri naših otrocih (6 let, 4 leta in 2 leti) je lik hudiča dosegel dva učinka: pri mlajših je vzbudil prestrašenost, kar bi bilo smiselno, če bi bilo povezano z zavedanjem, da pa ima Miklavž nadvlado nad zlom, pa temu ni bilo tako. Pri najstarejšem pa se je vzbudilo zanimanje za hudiča, ker je bil le-ta zabaven. Najbrž se boste strinjali, da noben od učinkov ni smiseln in dober.

Prosiva, da nama pomagate vzgajati za nebesa

Z otroki sva se morala precej na dolgo pogovoriti in bomo še nekaj časa predelovali stvari ter priznam, da nama je precej otežkočilo način vzgoje o nebesih, kot jih želiva priličiti otrokom. Ravno s tem namenom tudi pišem to pismo, da bi vas prosila za pomoč pri takšni vzgoji v prihodnje. Da bi otrokom res predstavili Miklavža, prišleka iz nebes, ki mu nobeno zlo ne more do živega, kjer »bo volk prebival z jagnjetom, panter bo ležal s kozličkom. Tele, lev in ovca bodo skupaj, majhen deček jih bo gonil. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo v modrasjo odprtino bo odstavljeni iztezal svojo roko.« (Iz 11,6-8)

Verjamem, da bo tudi mladim to lahko dopovedati, brez da bi imeli občutek, da se jih kakorkoli kritizira, ker to nikakor ni bil namen mojega pisanja, in upam, da se bomo prihodnje leto na župnijskem miklavževanju lahko skupaj veselili prihoda nebeščana v našo družbo! Sama sem prepričana, da je resnični sveti Miklavž tudi letos bdel nad vsemi praznovanji, drznem pa si verjeti, da me tudi sedaj, ko to pišem, blagohotno spodbuja, naj ne ostajam v jezi, ampak naj le-to darujem za blagor Cerkve ter napišem pismo z namenom, da bo njegov god še lepše praznovanje skupaj z nebesi za vse dobre otroke in odrasle!

Mamica