Prisilna enakost nas ne bo osrečila

Ste v minulih dneh, na vrhuncu počitnic in v skoraj zgodovinski poletni vročini, dobili občutek, da je primeren trenutek za zaključek javne razpravo o zakonu, ki ureja življenje na tisoče družin, še posebej mladih?

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je javno razpravo o novem predlogu zakona o starševskem varstvu umestilo prav v ta čas. In tudi s tem pokazalo, koliko mu je resnično do javne razprave in koliko nas, družine ceni kot resne sogovornike in partnerje.

Priznam, da mi je v teh v teh vročih dneh, ko zbiram še zadnje atome moči in ostanke ustvarjalnosti pred zasluženim oddihom, odveč pisati o novem zakonu, po vseh mnenjih, ki smo jih pri iskreni.net izrekli in dali v javnost. In ni jih bilo malo.

Pa vendarle naj javni razpravi v slovo zapišem nekaj besed. Ne bom navajal znova podrobno vseh argumentov, ki smo jih na našem portalu že podrobneje predstavili v zvezi s posameznimi ukrepi (tukaj in tukaj; odzivi bralcev: tukaj).

Želim pa zapisati dve spoznanji, ki sem ju bil ob sodelovanju v tej javni razpravi deležen. Ti dve spoznanji zadevata na eni strani ženske – matere, na drugi strani pa otroke, in to čeprav se je zdelo, da so v ospredju razprave predvsem očetje.

Morda bosta še komu v razmislek, da s tem zakonom gre za veliko več kot samo za vprašanje dni dopusta in finančnih ugodnosti, ki so jih starši deležni po rojstvu otrok in v predšolskem obodbju.

Potencialov žensk ne bomo razvili s prisiljeno enakostjo

Predlagateljem v javni razpravi ni uspelo pokazati, kako bo predlagana sprememba uspela zagotoviti to, kar so zapisali v cilje zakona – namreč lažje vključevanje žensk na trg dela.

Mesec dni, ko se bo ženska prej vrnila v službo, je ne bo naredil nič bolj konkurenčne in zaradi tega meseca se odnos delodajalcev, ki že doslej niso prisluhnili potrebam mladih mamic, ne bo kaj bistveno spremenil.

Za to, da bi ženske – mamice lahko uresničile vse svoje materinske in poklicne potenciale, da bo njihovo delo enako cenjeno in plačano, je potrebna korenita sprememba miselnosti.

Z administrativnimi ukrepi na silo se to ne da doseči. Ji pa na ta način lahko v želji, da bi jo naredili »konkurenčno« moškemu povozimo njeno ženskost in materinskost, njeno posebno dostojanstvo in hkrati notranjo moč.

Vse dobro, kar smo v preteklih letih dosegli na področju njene enakopravnosti lahko izničimo v imenu lažne, nesmiselne enakosti.

Za to obstaja resna nevarnost. O njej govori predvsem ideologija enakosti spolov, še več ideologija zanikanja pomena spola, ki se tihotapi tudi skozi priprta vrata predloga o neprenosljivem mesecu.

Danes imamo na mizi mesec dni, čez čas se bomo lahko soočili s predlogom, da si morata oče in mati razdeliti ves starševski dopust. Evropska direktiva, na katero se sklicuje ministrstvo, že zelo jasno na načelni ravni to predvideva. Da je trenutno na mizi samo mesec dni, je zgolj posledica trenutne politične realnosti.

Če se bo to res zgodilo – in s strani predlagateljev je bilo v javni razpravi izrečeno, da si nekoč v prihodnosti to želijo – potem bo za delodajalca res morda »manj tvegano« zaposliti žensko. Toda zagotovo s tem ženska – mati ne bo bolj uresničena, srečna in mirna pri usklajevanju svojih družinskih in poklicnih vlog.

Otroci brez »sindikata«

Razprava o zakonu je pokazala tudi žalostno dejstvo, da družina v družbi nima resnega zagovornika (pa čeprav imamo pogosto polna usta lepoh besed o otrokovih pravicah) in da je družinska civilna družba izredno slabo organizirana.

Ste morda mislili, da so v pogajanjih o evropski direktivi, na katero se je pri uvajanju novosti sklicevalo ministrstvo, sodelovale evropske družinske organizacije? Ne, civilno družbo so v tem dialogu sestavljali delodajalci in sindikati.

Če vam je Evropa daleč in nimate pojma, katere organizacije se skrivajo za kraticami BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC, si poskušajte približno preslikati situacijo v Sloveniji. Predstavljajte si, da se o vašem družinskem življenju v času, ko dobite dojenčka, z oblastjo pogajajo (zgolj) gospodarska zbornica, obrtna zbornica ter Semoličev in Štrukljev sindikat.

Pri oblikovanju politike starševskega varstva in varstva otrok so izrazito v ospredju potrebe gospodarstva in potrebe staršev – zaposlenih. Žal pa so v tem dialogu in pogajanjih vse prevečkrat prezrti najšibkejši, ki prepogosto v družbi nimajo zagovornika, ki bi pokazal na njihove resnične potrebe – otroci.

Celotna evropska kultura (zahodna v nekaterih primerih še bolj kot vzhodna) – je v desetletjih po drugi svetovni vojni, v času blaginje in spremenjene vloge moških in žensk, žal velikokrat zelo prezrla potrebe otroka. V imenu napredka in na krilih razvoja se je zgodila medikalizacija poroda. Zgodilo se je opuščanje dojenja. Zgodilo se je zaposlovanje mater v prvih mescih po porodu. Zgodili so se vrtci, kjer so bili otroci po ves dan brez staršev. Zgodile so se družine z enim ali dvema otrokom in otrokom je bila odvzeta možnost socializacije v širšem družinskem okolju.

Čedalje več staršev se danes prebuja iz lažnih iluzij preteklih desetletij in želi vrniti k naravnemu starševstvu. Pa vendarle nam je še vedno tako težko pogledati skozi oči otroka in mu resnično prisluhniti, so-čutiti z njim.

Če bi recimo pri oblikovanju državne politike starševskega dopusta ali vrtcev otroci imeli resen »sindikat«, bi se ta boril za to, da bi imel otrok prvih 18 mesecev življenja čim več možnosti biti s staršema, še posebej z materjo. Znanost je v zadnjih desetletjih jasno pokazala, da je to njegova temeljna potreba in da je to najbolje za njegov celostni razvoj.

Če bi otroka vzeli zares, bi si država prizadevala, da bi to omogočila čim več staršem. Starši pa bi si to želeli, pa četudi ne morda ob 100% porodniški vseh 18 mesecev. Četudi bi bilo treba kdaj postaviti denar na drugo mesto. Država bi podpirala varstvo pri starih starših ali družinskim prijateljih, če si nobeden od staršev ne bi mogel tako dolgo po rojstvu privoščiti biti z otrokom. Razni strokovnjaki in vrtci pa ne bi prodajali idej, da je za enoletnika boljša socializacija v vrtcu kot doma. In staršev, zlasti mamic, ki bi se odločili ostati dlje časa z otrokom doma, ne bi ožigosali kot nazadnjaških. Zdaj pa gremo žal v nasprotno smer.

Prepričan sem, da bi ob tem na koncu bili zadovoljni tudi delodajalci. Kajti prav zdrave in trdne družine so temelj ekonomskega razvoja, obenem pa tudi garant nižjih stroškov reševanja zdravstvenih in socialnih težav. Pa čeprav se nam danes velikokrat zdi, da je ravno obratno.

Tako pa – otroci žal danes nimajo pravega sindikata.

Kako naprej?

Čas javne razprave je torej za nami. Jeseni bo zakon v parlamentarni proceduri in videli bomo, ali bo oblast vsaj deloma prisluhnila pripombam in katerega od predlogov umaknila ali omilila.

Naj bo izid zakona takšen ali drugačen, pred družinami bodo v prihodnosti veliki izzivi. Morda se nam par sprememb v zakonu o starševskem varstvu ne zdi tako zelo pomembnih in daljnosežnih – še zlasti če jih primerjamo s spremembami, ki jih je želel uvesti družinski zakonik.

Toda ti mali koraki lahko vodijo do velikih sprememb. Razodevajo nam, da bomo v prihodnosti živeli v okolju, ki bo družino še manj razumelo in bilo še manj sposobno krepiti njene naravne notranje potenciale.

Zato je na nas družinah, predvsem pa na starših, velika odgovornost. Upati si bomo morali plavati proti toku, proti prevladujoči kulturi. Tudi za ceno lastnega ugodja se bomo morali odločati za preprostost življenja, morali bomo postaviti odnose v družini in čas za otroke pred materialne dobrine.

Zavezani bomo morali biti našim otrokom in jim prisluhniti v njihovih resničnih potrebah. Kritično bomo morali motriti oblast in ustanove, ki ne bodo kazale razumevanja za družino. In ne bomo si smeli odvzeti pravice biti moški in ženske, matere in očetje.

Naj nam bo tudi dogajanje okoli tega zakona spodbuda, da to odgovornost sprejmemo.