O tem, kaj se trenutno, in že leta pravzaprav, v naši državi dogaja na področju energetike, je najbrž nemogoče razpravljati, ne da bi razumen človek postal slabe volje. Imamo državna podjetja, ki prodajajo dobrino, brez katere ni mogoče živeti, kar zanje pomeni zagotovljen trg. Vsako leto beležijo velike dobičke, izplačujejo mastne nagrade vodilnim, elektrika pa se kljub temu stalno draži.
Morda se ta zapis bere precej populistično, kajti gotovo gre za kompleksno zadevo in vzdrževanje ter širjenje infrastrukture ni mačji kašelj. Toda kako se naj povprečen državljan sprijazni s tem, da imamo državna podjetja, ki nam zaračunavajo vedno višje cene za življenjsko pomembno dobrino. Mar ni namen državnih podjetij v tem, da služijo državljanom? Da ponujajo državljanom in gospodarstvu življenjsko in strateško pomembne dobrine in storitve po cenah, ki ne obremenjujejo denarnice povprečnega človeka ali podjetja bolj kot je to glede na standard države primerno?
Ali pa je to razmišljanje preveč naivno in je država, ki bi morala biti servis za vse državljane, zlobna kapitalistka, ki nikomur ne odgovarja za to kaj in kako dela?
Najprej je naša država na pobudo EU na veliko spodbujala samooskrbo in ponujala subvencije za nakup sončnih elektrarn. To, da je bilo potrebno dolge mesece čakati na dovoljenja je zgolj še en birokratski nesmisel. Ko je znaten del državljanov s pomočjo sončnih elektrarn postal vsaj delno samooskrben in s tem neodvisen od cen elektrike iz državnih podjetij, se je država nadvse “pametno” spomnila, da bo, ker ne more dvigniti cen elektrike, ki jo ljudje pridobivajo sami, pač dvignila omrežnino. Morda si bo v prihodnje izmislila “kabelnino” ali pa nam zaračunala zrak, ki ga dihamo. In kako si pri vsem tem upajo izplačevati še nagrade za uspešnost? Kaj je uspešnega v tem, da ljudem enostavno pošlješ višje položnice in ti nihče nič ne more?
To, da sedaj populistično trdijo po medijih, da povprečno gospodinjstvo ne bo čutilo zvišanja, je ceneno zavajanje. Slabljenje gospodarstva z oderuškimi cenami elektrike se bo še kako in zelo hitro poznalo tudi na povprečnih gospodinjstvih.
Kaj torej preostane povprečnemu državljanu, ki se mu zdi tak odnos norčevanje in ki izgublja zaupanje v državo?
Težko vprašanje.
Ena od poti, po kateri bo v prihodnje smiselno hoditi, je gotovo pot vedno večje samooskrbe in zmanjševanja odvisnosti od države. Pa ne vsak zase, ker človek ne more obstajati brez skupnosti. Ljudje moramo enostavno poiskati nove oblike povezovanja preko katerih bomo podpirali eden drugega in si vzajemno pomagali. Pa naj to velja za samooskrbo s hrano, energijo, mobilnostjo ali drugimi človeškimi viri.
Na naraščajočo potrebo po samooskrbi se že odziva trg in mnogi projekti (glej spodaj) so resnično inovativni in vredni pozornosti.
Morda bo vlada, pa zagotovo ne aktualna in morda tudi še ne naslednja … ampak ko bo čas in narod zrel za prave spremembe, ne le za spremembe v obrazih in političnih barvah … morda bo potem tudi oblast sledila narodu in skočila na vlak bolj zavestnega in trajnostnega življenja.
Projekt, ki si gotovo zasluži pozornost, je energetska samooskrbna ponudba podjetja SunContract.
Družinska samooskrba je inovativni energetski koncept, ki družinskim članom omogoča deljenje viškov električne energije, proizvedene s pomočjo sončne elektrarne, ne glede na to, kje v Sloveniji se nahajajo. Ta sistem omogoča, da električna energija, ki jo ustvari sončna elektrarna na eni lokaciji (na primer na strehi domače hiše), ni omejena zgolj na uporabo v tem objektu, ampak jo lahko porabljajo tudi drugi družinski člani ali prijatelji ali sosedje na različnih lokacijah po državi.
Gre za trajnostno rešitev, ki omogoča večjo energetsko neodvisnost in zmanjšuje stroške za elektriko, saj družina skupaj izkoristi vse viške električne energije. S pomočjo digitalne platforme SunContract se viške dinamično prenese na gospodinjstva znotraj družine, kar pomeni, da ni potrebno nameščati sončnih elektrarn na več lokacijah.
Družinska samooskrba omogoča, da vsi člani družine, sorodniki in prijatelji, ki so vključeni v sistem, izkoristijo energijo, proizvedeno na eni lokaciji, s čimer si zagotavljajo dolgoročne finančne prihranke in bolj trajnostno energetsko rešitev.
Ta model je posebej primeren za družine, kjer posamezni člani živijo na različnih lokacijah. Vsak član lahko koristi prednosti samooskrbe in hkrati prispeva k bolj zeleni prihodnosti.
Poglej si tudi odprto oddajo z mag. Gregorjem Novakom: Kako privarčevati na računu za elektriko?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Ljudje imajo v današnji situaciji samo eno možnost. Ta je, da na naslednjih volitvah nobeden ne glasuje za leve stranke, saj so one izključni krivec vseh norih podražitev elektrike, da o drugih težavah tu ne razpravljam.
Sedanjo situacijo smo si Slovenci “prislužili” z izvolitvijo Goloba in njegove “Svobode”. Namesto da bi postal naš mesija, kar je pričakovalo takole 60% državljanov, se je izkazalo, da bo naš grobar, če ga ne bomo dovolj kmalu odstranili z oblasti. Čedalje bolj namreč postaja podoben venezuelskemu predsedniku Maduri, Slovenija pa Venezueli.
Tega nam res ni treba!
Ne bodite tako prepričani o tem, kar pišete, kajti tudi “mesija” na drugi strani bi ravnal enako, kot mu narekuje Evropa. Oba sta nevretenčarja. Pa naj ju zagovorim, če bi vretenca imela, bi jim jih že polomili. Je pa seveda RAZLIKA skozi katere žepe je napeljan denarni tok, pri eni ali drugi vladi. Logično je, da vsak preko svojih.
Ni mi jasno kako lahko Golob, predsednik vlade, ki je prišel iz elektro sektorja mirno pred očmi cele države spelje velike podražitve elektrike in ljudje to brez protestov prenašamo. Vsem je jasno, da se bo Golob kmalu vrnil v elektro sektor in tam napraj mastno služil. Veliki vodja opozicije pa lepo tiho in ni vsak dan na ulici. To je samo po sebi dovolj zgovorno, da se z nami vsi samo igrajo.
Ana, ni vam “jasno kako lahko Golob”, pa niti kako sistem in Evropa delujeta. Pa kaj bi govoril …
Poskusimo se izogniti populizmu, kajti elektrika je bila od nekdaj draga. Spominjam se starega očeta, ki je ugašal luč, ker je bila elektrika draga, prav tako voda. V času socializma sta bila na kmetiji elektrika in voda edini strošek poleg letnih davkov.
Danes so komunikacije, komunalne storitve in energija med najdražjimi postavkami v gospodinjstvu. Visoke cene so deloma posledica slovenske in evropske politike, ki se ukvarja s strategijami in geopolitiko, med drugim tudi v Ukrajini. Prav tako je vprašljiva politika zadnjih 30 let, ko smo proizvodnjo selili na Kitajsko v iskanju dobičkov, namesto da bi vlagali v lasten razvoj. Sedaj imamo zaradi tega malo koristi, saj smo zanemarili domačo delovno silo.
Evropa in zahodni svet sta dolgo časa prosperirala na račun izkoriščanja preostalega sveta, kar se zdaj spreminja. Če se osredotočimo na elektriko v Sloveniji, je politika, ne glede na levo ali desno usmeritev, povzročila, da lastno elektriko, kjer smo skoraj samooskrbni, po ugodni nabavni ceni prodajamo v Evropo v skupno dobro, nato pa jo kupujemo nazaj po tržnih cenah. Tako ima na primer Nemčija poceni energijo za svoj zeleni prehod, mi pa nosimo breme višjih cen.
Moramo si priznati, da se nahajamo v podobnem položaju kot pred drugo svetovno vojno, ko je Nemčija zaradi pomanjkanja hrane in energije iskala širitev na vzhod. Namen ni bil naš razvoj, temveč ohraniti našo preprostost in odvisnost od njih. Še vedno smo delavci, podporniki, strokovnjaki in kmetje, ki omogočamo bogastvo Zahoda. Ko se bomo začeli obračati k sebi, bomo imeli tudi cenejšo elektriko.
V kapitalizmu država ni tista, ki bi morala za vse zagotavljati poceni elektriko. Odločiti se moramo, ali želimo kapitalizem ali socializem. Socializem smo zavrnili, zdaj imamo evropske cene. Če pa nimamo evropskih plač, bi morali protestirati, vendar Slovenci redko protestiramo.
Če bomo postali samooskrbni in zmanjšali porabo, se bodo cene znižale. Vendar država pospešeno odstranjuje druge naravne in domače vire proizvodnje toplote in energije, zato nam bo na koncu ostala le elektrika, ki bo postajala vse dražja. Kako je biti odvisen od le enega energenta, vidimo v Nemčiji, ko se jim sesuva gospodarstvo.
Čakanje na dovoljenja za postavitev elektrarne NI birokratski nesmisel. Naše omrežje je bilo dimenzionirano pred 50 leti za enosmeren pretok energije; od izvora k porabniku. Danes pa ga obremenjujemo z dveh strani. Sončne elektrarne povzročajo presežke in preobremenitve na sončne dni, ko je elektrike v izobilju, a je nihče ne potrebuje v taki meri kot pozimi. To povzroča neuravnoteženost omrežja.
Živim na vasi, kjer je oskrba že zdaj na meji zmogljivosti. Ljudje želijo imeti sončne elektrarne, ki poleti proizvajajo veliko energije, pozimi pa je visoka potreba. Nihanja napetosti so pogosta, elektronske naprave težko delujejo brez stabilizacijskih sistemov, redno prihaja do okvar na omrežjih.
Sončna elektrarna na strehi ne pomeni samooskrbe, če ni otočna in če nimamo lastnega baterijskega sistema, ki je za večino finančno nedosegljiv. Imeti 10 kW sončnih panelov na strehi še ne pomeni samooskrbe. Treba je prenehati z zavajanjem. Seveda lahko postavite otočno elektrarno z baterijami in postanete neodvisni od omrežja, vendar to predstavlja velik finančni vložek.
Nekateri menijo, da država ne sme zaračunavati prenosa elektrike, ki jo ljudje proizvajajo sami. Vendar proizvajamo elektriko takrat, ko je nihče ne potrebuje, porabljamo pa jo, ko je elektrike premalo. Če želimo uporabljati lastno elektriko, moramo imeti otočno elektrarno z baterijami in se znajti sredi zime.
Omrežje je kot avtocesta; najboljši avto nam nič ne koristi brez cest. Le-teh nismo zgradili ali vzdrževali sami. Stroške omrežja je treba poravnati. Ceste plačujemo iz proračuna in glede na uporabo. Podobno je z električnim omrežjem. Nekdo z veliko sončno elektrarno obremenjuje omrežje in je pravično, da prispeva več za njegovo vzdrževanje kot nekdo z minimalno porabo.
Sistem dnevnih in nočnih tarif je zastarel. V tujini elektriko obračunavajo glede na trenutne obremenitve. Pri nas še vedno imamo fiksne cene, kar ne spodbuja racionalne porabe. Morda bi morali razmisliti o prilagoditvi cen glede na dejansko porabo in obremenitev omrežja.
Pogosto poslušamo, kako je drugje bolje. Vendar, če pogledamo cene goriva v Avstriji, vidimo, da ni nujno tako. Namesto nenehnega pritoževanja bi morali konstruktivno delovati in iskati rešitve doma.
Politične stranke, ne glede na usmeritev, bi se morale vprašati, kaj so naredile v zadnjih 30 letih. Potrebujemo reforme v zdravstvu, pokojninskem sistemu in drugih področjih. Namesto obkladanja z očitki bi morali sodelovati za skupno dobro.
Ko ponujamo rešitve za energetsko problematiko, moramo biti realistični. Deljenje elektrike z drugimi gospodinjstvi je možno, če so na istem vozlišču. Če želimo deliti elektriko na drugem koncu države, potrebujemo omrežje, ki stane in ga je treba vzdrževati.
Oblast je odraz naroda, ki gre na volitve. Sodbo si pišemo sami. Namesto jeze nad omrežnino bi morali razumeti, da je povečanje zmogljivosti omrežja nujno. Toplotne črpalke so učinkovitejše le od električnih grelcev, fosilna goriva pa ne porabljajo elektrike! Prehod na toplotne črpalke bo povečal porabo elektrike!
Električni avtomobili imajo svoje prednosti, vendar je treba upoštevati celoten ogljični odtis, vključno s proizvodnjo baterij in uporabo energije, ki je pogosto pridobljena iz fosilnih goriv. Resnično trajnostna oskrba bo mogoča šele, ko bomo zmanjšali porabo energije in izboljšali tehnologije za shranjevanje in prenos energije z minimalnimi izgubami.
Optimistične napovedi o recikliranju litij-ionskih baterij so dobrodošle, vendar smo še daleč od tega, da bi dosegli visoke stopnje reciklaže. Potrebne so nove tehnologije in pristopi. Oglaševati 90% reciklaže baterije je daljnosežna želja, a govorec v videu pozabi na dejstvo, da je mogoče reciklirati cca 50% materiala iz iztrošene baterije, ne 99% tako kot pri jeklu. Video je poln protislovij, netočnosti in idealiziranih scenarijev. Razumljivo, glede na to, da je gospod ponudnik storitev, ki jih želi narediti privlačne za čimširši krog kupcev.
Na koncu se strinjam, da je decentralizacija energetskih virov pomembna. Vendar moramo biti realistični glede zmogljivosti omrežja in potrebnih vlaganj. Ne moremo pričakovati, da bo država vse zagotovila brez našega prispevka, tudi v obliki omrežnine, ki je – tako kot je govorec na koncu povedal sam, še premalo razčlenjena.