Foto: CanvaV prejšnjem članku smo pisali o tem, katere vzorce čustvene zlorabe otroka lahko prepoznamo: zadovoljevanje lastnih potreb namesto otrokovih, verbalno nasilje, dominantnost, zlorabljajoča pričakovanja in čustveno izsiljevanje.
Danes bomo stopili korak naprej in spoznali, kaj storiti, če prepoznamo, da se nekaterih od naštetih vzorcev poslužujemo tudi sami.
1. Ozavestite vzorec in se začnite spraševati, kako se lahko spremenite
Če ste prebrali navedeni članek in ob njem razmišljali ali se v opisih najdete tudi sami, ste naredili pomemben korak v pozitivno smer. Nekateri starši so prepričani, da ne počnejo nič slabega (čeprav je včasih vidno, da ni tako), da delajo le v otrokovo dobro in niti ne dovolijo, da bi se kdorkoli mešal v njihovo vzgojo otrok.
Spraševati se, če res delam v otrokovo dobro, že predstavlja razmišljanje v smeri, kako postati še boljši starš.
2. Sprejmite otrokovo individualnost in njegove posebnosti
Nekatere raziskave kažejo, da starši, ki čustveno zlorabljajo otroka, ne upoštevajo njegove individualnosti. Ker je ne upoštevajo, se iz njihovega nerazumevanja razvije čustvena zloraba, saj starši ne razumejo, zakaj denimo njihov otrok ni tako dober v določenem športu ali na katerem drugem področju, in si to razlagajo kot otrokovo nesposobnost.
Kot starši se moramo zavedati, da je otrok edinstveno bitje, ki ima svoj značaj in osebnostne poteze. Nekateri otroci se razvijajo hitreje kot drugi, nekateri so bolj dojemljivi kot drugi. Nekateri otroci so bolj občutljivi, drugi bolj flegmatični, tretji zopet neustrašni. Vsak otrok ima svoj tempo razvoja na različnih področjih.
Svojega otroka moramo poznati, kar pomeni, da se zanj zanimamo, da spoznavamo, kakšen je njegov značaj, kakšne so njegove poteze, ter mu to pomagamo v njegovo korist razvijati.
Morda naš otrok ne bo tako dober plavalec, kot smo mi, in morda tudi ne bo imel talenta za glasbo, čeprav izhaja iz družine glasbenikov. Z otrokom ni nič narobe in to ne pomeni, da nima nobenih talentov in zanimanj. Zagotovo jih ima. Starši moramo otroku najprej dati možnost, da lahko spoznava področja, ki ga zanimajo, čeprav nam morda niso všeč, in mu nato nuditi pomoč pri razvijanju njegovih talentov.
Upoštevanje otrokove individualnosti je lahko zelo dobra preventiva ali varovalo pred čustveno zlorabo otroka. Če otroka razumeš, se zanj zanimaš, veš, kakšne so njegove osebnostne lastnosti, njegov značaj, kakšni so njegovi odzivi, te njegove reakcije ne bodo iztirile.
3. Držite se pravila »90 sekund zdržati z lastnimi negativnimi občutji«
Če vas otrok razjezi (denimo da si otrok spet ni zapomnil poštevanke, ki ste mu jo prejšnji dan tako vneto razlagali) in čutite, da se v vas nabira bes, saj ne morete verjeti, da si nečesa tako enostavnega vaš otrok ne zmore zapomniti, ter ste tik pred tem, da otroku izrečete kaj neprimernega (»Pa kako si lahko tako neumen, da si tega ne zapomniš?« ali: »Vidim, da me včeraj sploh nisi poslušal, jaz pa svoj dragoceni čas zapravljam za tebe, ti pa se tako norčuješ iz mene,«), se ustavite in potrudite, da se ne boste odzvali oziroma da boste počakali vsaj 90 sekund.
Jeza vas bo sicer poplavila, vendar poskusite zdržati, saj je ta jeza izključno vaša in le od vas je odvisno, kaj boste z njo naredili (otroka užalili, ga udarili ali se umaknili in poskrbeli, da jeza mine). Dokazano je, da se po tem času naša čustvena stanja začnejo umirjati, so blažja oziroma ne več tako izrazita.
4. Spominjajte se in začnite razmišljati o svojem otroštvu
Če ste prepoznali, da so vaši odzivi na otroka in njegova dejanja neprimerni in bi to seveda želeli spremeniti, je s spremembami najbolje začeti pri sebi. Razmislite, kako ste se vi kot otrok počutili, ko vas je kdo užalil, vam rekel grdo besedo, vas po krivici obsodil, razvrednotil vaša občutja, predvsem pa kako vam je bilo, če sta vam to storila oče oziroma mama, ki sta bila za vas kot otroka svetinja. Tako ste svetinja sedaj za vašega otroka, ki vas ima najraje, vi.
S tem ko se vrnete z mislimi v svoje lastno otroštvo ter se spominjate morebitnih krivic, ki so se vam dogajale, predvsem pa, če so vam te krivice prizadejali vaši starši, boste lahko začutili sebe kot majhnega otroka, podoživeli, kako se je ta majhen otrok počutil, kako mu je bilo, kaj bi želel narediti, kaj bi si želel, da naredijo njegovi starši ipd. Ko boste začutili sebe kot majhnega otroka, ki so ga starši nezavedno čustveno zlorabljali, boste laže razumeli, kako se ob tem počuti vaš otrok.
5. Če smo ravnali neprimerno, to ovrednotimo in se opravičimo
Vsi odrasli smo kdaj rekli otroku kaj grdega, neprimernega, v afektu, nekaj, za kar nam je pozneje žal. Primer: pridemo jezni iz službe in se v afektu odzovemo na otroka, ki je spet umazal stopnišče. Naša jeza v resnici izvira iz tega, ker nam je nadrejeni naložil še več dodatnega dela – iz nečesa, kar sploh nima zveze z našim odnosom do otroka oziroma je ne bi smelo imeti.
Če to naredimo občasno, še ne moremo govoriti o vzorcu. Če pa se določena neprimerna dejanja, besede ponavljajo, gre za stalnost in razvije se čustvena zloraba.
Ko se nam občasno zgodi, ko reagiramo nepremišljeno, je pomembno, da svojo neprimerno in nenamerno reakcijo prepoznamo, jo ovrednotimo in se otroku tudi opravičimo. S tem bomo otroku pokazali zgled, da bo postal odgovoren za svoja ravnanja ter bo sposoben priznati svojo napako, tako kot mi. Nam pa bo ozaveščanje in ovrednotenje našega dejanja v pomoč, da se to ne začne ponavljati in razvijati v čustveno zlorabo.
Preberite še: Kdaj starši čustveno zlorabljamo otroka in kako lahko to prepoznamo?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
