Kdaj starši čustveno zlorabljamo otroka in kako lahko to prepoznamo?

Foto: Canva

Čeprav je v zadnjem času veliko govora o spolnih in fizičnih zlorabah, pa ne gre zanemariti mnogih čustvenih zlorab, ki so jim žal podvrženi tudi otroci, vse od najzgodnejših let.

Čustvena zloraba je kakršno koli nefizično vedenje, ki ima za namen kontrolo, grožnjo, podreditev ter kaznovanje.

Zadovoljevanje lastnih potreb in ne otrokovih

O čustveni zlorabi otroka na eni strani govorimo, ko starš v razmerju z otrokom zadovoljuje svoje lastne potrebe in ne otrokovih. Otrok tako postane čustveni partner enemu od staršev, ki čuti veliko osamljenost in praznino, kar je nemalokrat posledica težav v zakonskem oziroma partnerskem odnosu.

Meja med starševsko ljubeznijo, ki je skrbna, in tisto, ki je čustveno zlorabljajoča, je torej, da pri slednji eden od staršev (ali pa celo oba) v odnosu z otrokom zadovoljuje svoje lastne potrebe in ne otrokovih.

Primer: žena je žalostna, saj misli, da jo mož vara in se gre potolažit k otroku, katerega vsa v solzah objema in mu zatrjuje, da ga ima rada in da ga ne bo nikoli zapustila. Na tem mestu se upravičeno vprašamo, kdo takšne objeme potrebuje, otrok ali mama, in če jih potrebuje slednja, potem ona ne zadovoljuje potreb otroka, temveč izključno svoje.

Verbalno nasilje

Nadalje lahko govorimo o verbalni zlorabi oziroma verbalnem nasilju, kadar je otrok v očeh lastnih staršev dojet kot ničvreden, kadar ga starši ponižujejo, mu sporočajo, da nič ne naredi dovolj dobro, ga razvrednotijo in zanemarijo njegova čutenja.

Na tem mestu govorimo o tem, da starši niso zmožni začutiti svojega otroka, se ne vživijo v njegova občutja in še, da ne zmorejo regulirati svojih lastnih čutenj (denimo jeze, strahu, sramu …).

Dominantnost

Starši v večini želijo za svojega otroka le najboljše ter ga usmerjajo v različne aktivnosti in dejavnosti, da bi se otrok čim bolje razvijal in negoval svoje talente, kar je prav in je tudi naloga staršev.

Meja med starševsko ljubeznijo, ki je skrbna, in tisto, ki je čustveno zlorabljajoča, je, da pri slednji eden od staršev (ali pa celo oba) v odnosu z otrokom zadovoljuje svoje lastne potrebe in ne otrokovih.

Toda ko imajo starši potrebo po uresničevanju lastnih pričakovanj glede otroka, lahko nezavedno začnejo izvajati čedalje večji nadzor nad otrokom, razpolagajo z njegovim urnikom in prostim časom, mu izbirajo aktivnosti, šolo, prijatelje. V tem primeru lahko govorimo o dominantnosti, ki je ravno tako značilnost čustvene zlorabe.

Otrok se lahko hitro upre starševski dominantnosti ter začne, tudi v skladu s svojim normalnim razvojem, čedalje bolj uveljavljati svojo voljo, iskati svoje mesto v družbi ter svojo pravo identiteto.

Vse to lahko povzroči napetosti v družinskih odnosih, kar lahko vodi do verbalnega napada s strani staršev, oziroma ponižanj, sramotenja, graje, cinizma in sarkazma, kot na primer: »Pravi butec si, iz tebe nikoli ne bo nič,« ter kritiziranja v smislu »Nikoli nič ne narediš dovolj dobro.«

Zlorabljajoča pričakovanja

Tudi če na zunaj ni videti, da gre v komunikaciji staršev do otrok za verbalno nasilje, v nekaterih primerih lahko prepoznamo zlorabljajoča pričakovanjih staršev, ki izvirajo iz njihovih nerazumnih potreb.

Denimo v primeru: »Dragi moj sin, si še sploh živ? Že tri dni se nisva slišala, nič me več ne pokličeš, kako kaj skrbiš za sebe v dijaškem domu?« materino sporočilo sinu nezavedno vzbuja občutke krivde.

Izvabljanje občutka krivde – čustveno izsiljevanje

Izvabljanje (neupravičenega) občutka krivde je oblika čustvenega izsiljevanja, ki se kaže tudi na primeru, ko otrok za sabo ne pospravi igrač, kot je bilo dogovorjeno, pa mu mama reče: »Sedaj pa je mamica žalostna, ker nisi pospravil svojih igrač«. Tako sporočilo bo otroka zelo prizadelo, saj otrok za nič na svetu ne želi prizadeti in užalostiti svoje mamice.

Otrok bi izjemno rad osrečil in zadovoljil pričakovanja svojih staršev, ker jih ima najbolj rad, zato se bo pripravljen tudi odpovedati svojim ciljem, željam in potrebam, le zato, da bi zadovoljil potrebam svojih staršev ter da bi ga starši imeli radi.