Posvojitev zmrznjenega zarodka – novo upanje za neplodne pare?

Foto: Canva

Med njimi je več tisoč parov, pri katerih umetna oploditev ne pride v poštev (zdravstveni ali etični razlogi) in si zato želijo posvojiti otroka, a veliko premalo otrok, ki bi bili na voljo za posvojitev (večino se jih prej »odpravi« s splavom).

Imamo pa tudi številne pare, ki so prišli do svojega otroka skozi postopke umetne oploditve. Morda imajo iz teh postopkov celo več otrok. Kaj pa tisti, ki zaradi različnih razlogov ne morejo sprejeti novega člana, a imajo hkrati še vedno dva ali tri »zmrznjenčke«, ki čakajo, čakajo … Čakajo na kaj?

Hrepenenje para po otroku, ki ga po naravni poti ne moreta spočeti, ni vedno samo negativna izkušnja, temveč ima lahko tudi pozitivne učinke, kot so na primer globoki pogovori, ki par povezujejo, razmišljanje, skupno (ob)žalovanje, večja povezanost. Vse te sadove lahko potrdim iz izkušnje. Je pa še ena posledica soočanja z neplodnostjo – pari smo mnogo bolj občutljivi na situacije, kjer otrok ni zaželen. Nas splavi bolijo še bolj. Ne moreš se izogniti misli: »Bog, zakaj si ga dal temu paru, ki ga noče, nama, ki si ga želiva, pa ne?!« Nas še toliko bolj bolijo zlorabe otrok. In kolikor je lahko eni mami v resnici težko, je nam boleče slišati pritoževanje čez nosečniške tegobe ali čez mulce.

Posledica soočanja z neplodnostjo je tudi to, da smo pari mnogo bolj občutljivi na situacije, kjer otrok ni zaželen.

In zaboli tudi, ko pomisliš na vse zarodke, ki čakajo zamrznjeni brez upanja, da bodo kdaj imeli priložnost skočiti v lužo, začutiti topel objem, doseči svoje sanje.

Ker verjamem, da je med pari, ki so se v velikem hrepenenju po otroku odločili za postopek umetne oploditve, tudi kakšen par, ki ga vedno znova zaboli: »Tam imava še enega otroka, ki mu zaradi tega ali onega razloga nikoli ne bova mogla dati možnosti življenja …« sem se vse pogosteje zalotila v  razmišljanju o tej situaciji.

Če kristjani verjamemo (in znanstveniki vedo), da se življenje začne s spočetjem, zakaj potem ne bi bilo možnosti, da bi posvojili otroke, ki so še v fazi zarodka? To bi omogočilo več slovenskim parom ne le posvojitve, temveč posvojitve, ki bi bila na nek način bistveno lažja – še posebej za mamo. Njeno telo bi se lahko 9 mesecev pripravljalo na novo življenje. Njene prsi bi lahko dojile. Doživela bi porod. Otroka bi v polnosti čutila, že preden bi se rodil. Ob rastočem trebuščku in brcah bi rasel tudi očka. Rešitev se zdi idealna. Pa je res?

Mnenji dveh strokovnjakov

O tej temi sem v Leonišču vprašala tudi dr. Drobniča, ki se mu moje razmišljanje ni zdelo neumno. Da bi bilo potrebno zadevo zakonsko urediti, ker v Sloveniji še ni urejena, je najprej omenil. Sicer pa se je strinjal z menoj in dodal, da bi verjetno mnogo parov, ko bi se morali odločiti za podaritev svojih zarodkov, imelo zadržke. Pozna pa tudi primere, ko se pari sicer vrnejo po zarodke, saj jim moralni čut ne dovoli, da bi jih pustili v zmrznjeni obliki do nadaljnjega, a hkrati upajo, da se nosečnost ne bo zgodila.

Govorila sem tudi z dr. Tadejem Strehovcem, moralnim teologom, ki prav tako ni izpostavil večjih moralnih pomislekov. Opozoril je, da se mnenja vendarle malo delijo predvsem zaradi tega, ker pri odmrzovanju veliko zarodkov propade (kar bi dejansko zahtevalo dostojen pokop). Nekateri torej zagovarjajo idejo, da bi s tem načinom več otrokom lahko omogočili življenje – vsaj tistim, ki bi odmrzovanje preživeli; drugi so mnenja, da bi s temi postopki še počakali, dokler ne odkrijemo načina odmrzovanja, ki bi omogočil preživetje vsem zarodkom.

Pomisleki

Čeprav se na prvi pogled zdi idealna rešitev, pa se odpirajo nekateri pomisleki in moralne dileme:

Če verjamemo, da se življenje začne s spočetjem, zakaj potem ne bi bilo možnosti, da bi posvojili otroke, ki so še v fazi zarodka?

• Taki otroci so bili, hočeš nočeš, spočeti v postopku zunaj telesa. O tem, katera semenčica in jajčece se bosta združili, je odločala zdravnikova roka. To (človek, ki prevzema odločitve Boga) naj bi bili za kristjane dovolj veliki argumenti, da se ne bi odločali za postopke umetne oploditve. Ali torej sprejeti in donositi otroka, ki je bil spočet na tak način, in iti preko teh zadržkov? Ali je tu na mestu vprašanje: česa je otrok kriv? Otrok je tu, tudi zato, ker je Bog tako hotel, in mi mu lahko omogočimo življenje.
• Koliko bioloških staršev bi sploh zmoglo toliko ljubezni do tega nerojenega otroka, da bi dovolili, da za njihovega otroka skrbi druga družina? Če se napravi posvojitve zaprte, se bodo vedno spraševali, ali je tisti deček/deklica morda njuna hči ali sin? Bi zmogli toliko nesebičnosti, da bi omogočili svojemu otroku preživetje ne glede na njihove pomisleke?
• Kaj bi bilo bolj prav: napraviti take posvojitve odprte (da bi vsi vedeli, kdo so biološki starši, nadomestni starši, bratje, sestre), delno odprte (podatke je možno pridobiti recimo po otrokovem 18. letu) ali popolnoma zaprte (ne ve se ničesar o genski povezavi)?
• Nevarnost zlorab, še posebej pri odprtih posvojitvah (izbira zunanjih lastnosti in izobrazbe bioloških staršev).
• Nevarnost zlorab, ki jih ob iskrenih namenih in ljubezni ne moremo niti predvideti, a se je že tolikokrat izkazalo, da kot je lahko človek bitje, polno ljubezni, je lahko tudi bitje, ki zmore zlorabiti čisto vsako, v samem jedru še tako dobro stvar.
• Ali bi ta možnost lahko kateremu od parov, ki tehta »iti na umetno oploditev ali ne?« nagnila jeziček na tehtnici in bi se raje odločil za umetno oploditev, pa se sicer ne bi?
• Kakšno tveganje to prinaša za bodočo mamico? Pomeni to soočanje s hormonsko terapijo? Kakšne posledice to prinaša?
• Otroci, spočeti v postopkih umetne oploditve, naj bi bili znatno bolj dovzetni za različne bolezni in zdravstvene težave. Sva se pripravljena spopasti s tem in sprejeti otroka ne glede na vse?

Smisel

Par bi vsekakor moral imeti pred seboj najprej korist otroka, šele nato izpolnitev lastnih hrepenenj. Glavni smoter bi morala biti rešitev otroka pred počasnim propadanjem in umiranjem.

Če bi vendarle uredili zakonodajo tako, da bi bila posvojitev »otroka iz epruvete« mogoča, pa bi par vsekakor moral imeti pred seboj najprej korist otroka, šele nato izpolnitev lastnih hrepenenj. Glavni smoter bi morala biti rešitev otroka pred počasnim propadanjem in umiranjem, najina nadaljnja poklicanost pa vzgoja otroka za nebesa.

Če si predstavljate takega otroka, ko je star dve, tri leta; vas objame, se nasmehne, ko se mu zazrete v oči in v njih vidite življenjski žar in potencial – mar ne bi v tistem trenutku začutili veličine Življenja?! Življenja, ki je bilo zapisano propadu, pa živi. Živi, ker sta se dala z možem na voljo, ker se darujeta za tega otroka, ker sta sodelovala z Gospodom pri rešitvi tega otroka. Otroka, ki je bil od vsega začetka zaželen, a ga je nesrečen človeški žreb določil, da ni bil izbran. Otroka, ki je bil od vsega začetka Božji otrok, zdaj pa je v moči krsta tudi zakramentalno na poti – prek zemlje do nebes.

Ker me ob tej temi resnično zanima širše mnenje, še posebej parov, ki imajo za seboj umetno oploditev ali celo kakega zmrznjenčka, ki čaka, in parov, ki se soočajo z neplodnostjo, bom iskreno hvaležna za vaša razmišljanja, pomisleke in mnenja. Anonimno v komentarjih ali na moj osebni mail: [email protected].