Popolno starševstvo je anomalija

Foto: Canva

Za vas imamo dobro ali pa slabo novico. Odvisno iz katerega zornega kota gledate. Novica je, da popolnih staršev ni. Popolno starševstvo je anomalija. Če ste se obremenjevali s tem, si lahko oddahnete. Če pa ste menili, da ste popolni starš, pa je novica za vas slaba. Popolnega starša ni in tisti, ki se zdi sam sebi popolni starš, ni normalen.

Tako vsaj pravi razvojna psihologija.

Kako sploh definirati ‘popolnega’ starša? Norme in ideali starševstva se razlikujejo glede na kulturo, kraj, ekonomske razmere, časovno obdobje in še marsikaj.

Če bi skupini ljudi naročili, naj »ustvari popolnega starša«, bi se morda strinjali glede nekaj slabih lastnosti, ki jih je treba preprečiti, toda daleč dlje verjetno ne bi prišli. Pomembno je, da si starši prizadevamo biti dobri starši, a če občasno zgrešimo cilj, je v redu in razvojna psihologija kaže, da ni treba, da se s tem pretirano obremenjujemo.

Tragika primerjanja

To pa ne spremeni dejstva, da se sodobni starši nenehno primerjajo z drugimi starši, svoje otroke primerjajo z drugimi otroki in imajo ob tem občutek, da ne dosegajo standardov, ki jih pogosto krojijo družabna omrežja. O tem na portalu Psychology Today piše psihologinja Ashley Maier, ki staršem polaga na srce, da si lahko oddahnejo ob ugotovitvah razvojne psihologije in poda konkretne primere, ki jih povzemamo spodaj, s katerimi pokaže, da so lahko starševske situacije takšne ali drugačne, pa so še vedno v redu.

Takojšnja povezanost z novorojenčkom

Še vedno kroži mit, da ob rojstvu otroka takoj občutiš nepopisno ljubezen in povezanost, že v prvi milisekundi, ko ga držiš v rokah. In če tega ne občutiš, je očitno nekaj narobe s tabo.

A to ne drži. Čeprav številni starši res občutijo intenzivno čustveno in biološko povezanost s svojim novorojenčkom, je povsem normalno tudi, če je ne. Razvojni psihologi poudarjajo, da je normalno, če se vez vzpostavlja postopoma in da obstaja ogromno dejavnikov, ki vplivajo na povezovanje in zaradi katerih je vsaka situacija edinstvena. Po ugotovitvah razvojne psihologije je povezovanje z novorojenčkom izjemno pomembno, a nikakor ni vse izgubljeno, če se ne zgodi takoj.

Varna navezanost

Navezanost je bistvenega pomena za zdrav razvoj, zato se o njej veliko govori in to z dobrim razlogom. Želimo, da otroci vzpostavijo varno navezanost, saj nevarna navezanost lahko pomeni, da otrok ne zaupa svojim staršem, da doživlja zanemarjanje ali kaj hujšega.

Dobra novica je, da je večina otrok po vsem svetu varno navezanih na svoje starše. Hkrati pa vsi učbeniki razvojne psihologije poudarjajo, da je vzpostavljanje navezanosti dolgotrajen proces in da ni treba, da starši čutijo časovni pritisk pri njenem vzpostavljanju.

Trudimo se po najboljših močeh, a opustimo ideale o popolnosti. Otroci jih ne rabijo, rabi jih le naš ego.

Otroci se razvijajo različno

Sodobni starši časovni pritisk čutijo na vsakem koraku. Starši razvojne psihologe nenehno sprašujejo, kaj delajo narobe, ker je otrok prijatelj začel hoditi ali govoriti prej kot njihov, čeprav sta enako stara.

A odgovor razvojne psihologije je vedno enak: Nič ne delajo narobe. Učbeniške tabele mejnikov motoričnega razvoja jasno kažejo, da so začetki in konci zamegljeni – to pomeni, da se nek mejnik lahko zgodi prej ali kasneje. Tudi pri navajanju starosti, gre vedno za razpon.

Otroci so različni. Razvijajo se z različno hitrostjo. Seveda je prav, da spremljamo razvoj in se po potrebi posvetujemo s pediatrom, a če otrok nekoliko odstopa, to še ne pomeni katastrofe.

Popravljalne izkušnje

»Kaj pa, če res naredimo napako?« sprašujejo starši.

Najprej: to se sliši obrabljeno, a nihče ni popoln. Noben starš ni popoln.

Ali to pomeni, da se lahko preprosto vdamo in svoje delo opravljamo slabo? Seveda ne.
Pomeni pa, da je to realen in odgovoren pristop k starševstvu. Tudi najbolj skrbni in odgovorni starši bodo kdaj naredili napako.

Poleg tega velja, da tudi, če smo kot otroci doživeli škodo, lahko pozneje doživimo izkušnje, ki jo pomagajo popraviti. To se imenuje koncept popravljalnih čustvenih izkušenj.

Velja torej spodbuda za teh nekaj dni starega in vse novo leto. Trudimo se po najboljših močeh, a opustimo ideale o popolnosti. Otroci jih ne rabijo, rabi jih le naš ego.