Po petih letih spet na zmenek

Foto: Shutterstock

Sva eden tistih parov, ki je zmenke ohranil tudi po poroki. Vendar, če me kdo iskreno vpraša, sem za dlje časa pozabila, kaj pravi zmenek sploh je.

Po rojstvu otrok sva se z možem za skupne trenutke v dvoje morala precej prilagoditi novemu družinskemu tempu – edini čas, ki sva si ga lahko utrgala zase, je bilo dobre pol ure pred službo. Za zmenke ob večerih bi morala otroke »porazdeliti po vasi« (ni ga junaka, ki bi imel vse tri naenkrat), poleg tega pa bi se večino časa ubadala s tem, ali se bova pravočasno vrnila domov. Za uspavanje otrok, seveda. Tako sva zmenke prestavila na jutranje ure in si privoščila zajtrk v mestu. Všeč nama je bilo, da nama je za spremembo nekdo drug postregel s prigrizkom in pijačo in da sedenje v kavarni ni predstavljalo samo pozornega opazovanja malih ročic, kam vse segajo, in preprečevanja razbitih kozarcev.

Vendar sva sčasoma ugotovila, da je najin skupni jutranji čas bolj kot ne postal podoben »odmevu tedna« kako so otroci, koliko je že ura in kaj morava danes še postoriti. Zelo malo časa (ali pa skoraj nič) sva dejansko posvetila temu, da bi uživala v družbi drug drugega …  Dokler se nekega dne mož ni domislil nečesa boljšega.

»Vse bom naredil, samo da greva«

Zakaj bi zmenek po več letih zakona nekomu pomenil manj kot na začetku zveze?

Ne spomnim se več, kaj je privedlo do tega, da je mož dal pobudo, da bova šla na zmenek ob drugačni uri in da bo za vse poskrbel on. Povedal mi je samo, kdaj in kje ga naj srečam.

Bila sem presenečena in morala sem se prav »reprogramirati«, da so tudi takšne vrste zmenki lahko ponovno del najinega življenja. Da bi ohranila vsaj delček skrivnostnosti, moža nisem spraševala, zakaj se je zato odločil, prav tako pa nisem želela posegati v samo izpeljavo dneva. Zmenek je bil navsezadnje njegov projekt.

Ko sva vsak iz svoje strani prispela na kraj srečanja, sem takoj opazila, da je mož malce drugačen. Živčen? In to po več kot 10 letih poznanstva … V roke mi je dal vstopnice in čakala naju je predstava, ki sva si jo želela ogledati že pred leti.

Ni bilo pogovora, nisva debatirala o naju, sva pa po dolgem času doživela nekaj novega in si pritrdila, kako zelo pogrešava drugače preživet skupni čas. A to še ni vse.

Zate se želim potruditi!

Lahko bi se za predstavo dogovorila skupaj, tako »mimogrede«, skovala načrt, kam z otroki in morda vse skupaj ne bi bilo »nič posebnega«. Toda za tem zmenkom je bila najprej moževa želja, nato pa še načrt in izvedba: v službi je moral prositi za nadomeščanje, poklicati naokrog, kdo bo šel po otroke v vrtec in kdo bo kasneje nanje pazil, preračunati vso logistiko glede otroških avtosedežev, uro srečanja prestaviti na pol ure prej, da ja ne bi zamudila itd.

Vse to so lahko na videz majhne stvari, toda sporočale so: pomembna si mi in po vseh teh letih se še vedno želim zate potruditi. Seveda, zakaj bi te občutke doživljali oziroma si jih med seboj podarjali samo pred poroko, kasneje pa ne več? In zakaj bi zmenek po več letih zakona nekomu pomenil manj kot na začetku zveze? Zakaj bi varčevali z gestami ljubezni pred nekom, ki smo si ga izbrali do »dokler naju smrt ne loči«?

Danes sem te videla z drugačnimi očmi!

Ko sem zvečer moža vprašala, kaj mu je ob vsem tem bilo še najlepše, mi je brez dolgega premisleka odgovoril: »Pričakovanje!« Priznam, da tega odgovora nisem pričakovala, mi je pa takoj postalo jasno, da smo samo ljudje, ki si na vsake toliko moramo ustvariti okoliščine, ki nam bodo pomagale, da se bomo »na novo« videli. Videli v vsej vrednosti in lepoti, ki ju premoremo.

Morda najin naslednji zmenek ne bo tako poseben, vsekakor pa nama je bila ta izkušnja potrebna, da sva zopet spoznala, kako pomembno je, da se občasno pogledava skozi drugačen objektiv, ki je veliko čistejši in polnejši kot pa tisti vsakdanji, večkrat popraskan z našimi omejenimi predstavami o drugem.