Po Cerarjevem umiku družinsko zakonodajo diktira radikalna levica

Danes se v parlamentu obeta prvi korak sklepnega dejanja, s katerim želi politična levica dokončno rešiti vprašanje družinske zakonodaje. Po hitrem postopku. In skozi stranska vrata.

Pristojni odbor državnega zbora bo namreč obravnaval spremembo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Predlog je vložila opozicijska Združena levica, ki želi doseči, da se po skrajšanem postopku spremeni definicija zakonske zveze. Ta odslej ne bi bila več z zakonom urejena življenjska skupnost »moškega in ženske«, ampak »dveh oseb«.

Se vam zdi resno, da bi se zakonska definicija, ki ureja nekaj tako civilizacijsko temeljnega, kot je zakonska zveza, sprejemala po skrajšanem postopku? Se vam zdi normalno, da bi z enim zamahom rešili véliko dilemo, o kateri smo več let razpravljali v najširši javnosti? Se vam zdi dostojno, da bi s tem rokohitrskim dejanjem obšlo voljo ljudi, ki je bila izražena za referendumu o Družinskem zakoniku pred tremi leti?

Žal se vse to zdi resno, normalno in dostojno predsedniku vlade Miru Cerarju, nekdaj spoštovanemu pravniku, ki je ob lanskem meteorskem vzponu obljubljal nove standarde politične kulture. Njegova vlada je namreč sporočila, da predlaganim zakonskim spremembam Združene levice – ne bo nasprotovala.

Način, ki razodeva dno naše politične kulture

Pustimo tokrat ob strani vsebinske argumente. O tem, zakaj pri iskreni.net nasprotujemo ne samo možnosti posvojitev s strani homoseksualnih parov, ampak prav redefinciji zakonske zveze, ki je temelj vseh nadaljnjih sprememb, smo v zadnjih letih že obširno pisali.

Tokratna epizoda ni žalostna samo zaradi tega, kar nas čaka po morebitnih zakonskih spremembah, ampak tudi zaradi načina, na kakršnega se je politika odločila to storiti, načina, ki razodeva dno naše politične kulture.

Ne delajmo si utvar: politične sile, ki odkrito podpirajo ali vsaj simpatizirajo s polno izenačitvijo zakonske in homoseksualne zveze, imajo v parlamentu ne samo absolutno, ampak ustavno večino. Imajo moč, da dosežejo karkoli, na poti do končnega cilja jim stojita samo »nesrečna« ljudska referendumska volja in pa judikatura ustavnega sodišča, ki doslej ni potegnila polnega enačaja med zakonsko in homoseksualno zvezo.

Toda če bi bila vladna večina dostojna, bi pri tako pomembnem zakonu položila odprte karte na mizo. Slovenski javnosti bi sporočila, da je njeno poreferendumsko potrpljenje končano in da je nastopil čas za dokončno rešitev vprašanja družinske zakonodaje. Povedala bi, da volja ljudstva ne šteje več in da se namerava s polno odgovornostjo še enkrat spoprijeti s civilno družbo, stroko in politiko, ki spremembam nasprotuje.

Cerar: raje umik kot iskanje sprejemljivih rešitev za najširši krog

Tako pa je vlada na čelu z Mirom Cerarjem na široko odprla vrata radikalnemu predlogu Združene levice, odgovornost pa prenesla na poslance. Miro Cerar pa je še enkrat pokazal, da ni osebnost, ki bi zmogla v delikatnih vprašanjih iskati skupno dobro in za širši krog sprejemljive rešitve, ampak mehka figura, ki se pod pritiski preprosto umakne.

Da niti ne govorimo o tem, koliko političnih delnic bo v primeru uspeha novele zakona Miro Cerar podaril radikalni opozicijski stranki, stranki, katere predsednik ga je še pred nekaj dnevi na shodu proti privatizaciji poniževal, ko je nagovorjal zbrane, pred seboj pa imel plakat s podobo Mira Cerarja in podnapisom »Gotov je!«

Ob tem se je vlada očitno odpovedala tudi zakonu, ki ga je sama spravila v parlamentarno proceduro, namreč Zakonu o partnerski skupnosti, s katerim je želela urediti t. i. »partnerske skupnosti« (v resnici homoseksualne zveze). V tem zakonu kljub mnogim spornim določbam vendarle ni nameravala »iti do konca«, saj zakon ni vseboval sprememb v zvezi s posvojitvami ter oploditvami z biomedicinsko pomočjo.

Slab zakon, ki prinaša nepredstavljive posledice

V oči bode tudi dejstvo, da gre ob zakonskem predlogu Združene levice za neodgovorno dejanje tudi s čisto zakonodajno-tehničnega vidika. Sprememba definicije zakonske zveze namreč potegne za seboj posledice v mnogih drugih zakonih, pri čemer v tem trenutku ni jasne podobe, kateri so ti zakoni in na kakšne bodo v resnici spremembe. (Samo za primerjavo: ko se je sprejemal Družinski zakonik, so tedanji predlagatelji utemeljevali potrebnost novega celovitega zakona tudi s tem, da ne bi bilo potrebno spreminjati okoli 30 drugih zakonov ali aktov.)

Na to neodgovornost je v svojem odzivu zelo jasno opozorila Družinska pobuda, ki se je z osebnim apelom pod naslovom “Za otroke gre” obrnila na predsednika vlade Mira Cerarja. Družinska pobuda je izrazila pričakovanje, da bi predsednik vlade moral vedeti, da mora resna zakonodaja izpolnjevati kriterija preglednosti in razumljivosti, česar pa pri noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih očitno ni.

Pripravljeni moramo biti na vse

Ko smo v decembru pisali o predlogu Združene levice, smo ocenili, da gre bolj za taktični manever, ki bi radikaliziral razpravo in s tem omogočil lažje sprejetje vladnega predloga Zakona o partnerskih skupnostih. Mnogi, celo na levici, so tedaj menili, da ne gre za resen poskus in da bo vlada urejevala področje v skladu s svojo agendo in ne pod vodstvom radikalne opozicijske stranke.

A v času prizadevanj za spremembo temeljne družinske zakonodaje smo doživeli že marsikatero neprijetno presenečenje in tako imamo tudi zdaj pred seboj predlog, ki lahko po sprejetju v skrajšanem postopku pripelje do še slabše situacije, kot bi pripeljal na referendumu zavrnjeni Družinski zakonik.

Prav ta radikalnost »iti do konca«, ki se kaže v zadnjih manevrih politične levice, tako vladne kot opozicijske, je opozorilo, da moramo biti pripravljeni na vse. Ne samo ob sprejemanju zakonodaje, ampak tudi potem.

Če se bo res zgodilo, da bo prva domina padla, ji bo, prej kot si predstavljamo, sledilo še mnogo drugih. In začela se bo nova zgodba, ki ne bo več toliko prizadevanje za družbeno ohranitev pomena zakonske zveze in družine, kot bo borba za našo svobodo, za svobodo misli in pogledov, za svobodo ugovora vesti, za svobodo gospodarskega delovanja, za pravico do upora pred ideološkim nasiljem s strani države in njenih izobraževalnih ustanov, za pravico do varovanja vsega, kar nam je resnično drago.