Očetje so si različni kot dan in noč. Eni so glasni in živahni, drugi tihi in umirjeni, ukvarjajo se z različnimi konjički in imajo različne značaje. A dobri očetje imajo skupno točko.
Terapevt dr. Joe Martin je v svojem zapisu določil pet tipov očetov. »Pri svojem delu sem odkril nekaj presenetljivega: skoraj vse psihične težave odraslih moških izvirajo iz čustvene rane, ki jo je povzročil oče.« Očetje imajo nad otroki ogromno moč in zato tudi velikansko odgovornost, da otroci odrastejo v zdrave in čustveno zrele posameznike.
Ko se spominjamo svoje preteklosti, si marsikdaj želimo, da bi naš oče ravnal drugače, kot je. A njegovo ravnanje ne sme negativno vplivati na odnos z lastnimi otroki. »Očetje si lahko sami izberemo, kakšen tip očeta bomo postali!« pravi Martin.
1. Oče kot vojaški poveljnik
Te vrste oče je prisoten v otrokovem življenju, a v njem ne igra pozitivne vloge. Težave ima z izbruhi jeze in nepotrpežljivostjo. Dom vodi kot vojaški poveljnik – postavlja zahteve in kriči, kadar niso izpolnjene. Otrokom se zdi pogosto slabe volje. V jezi svoje bližnje prizadene z svojimi besedami, načinom govora, dejanji. Družinski člani se ob njem težko sprostijo, saj ne vedo, kdaj jih čaka naslednji izbruh.
Očetje si lahko sami izberemo, kakšen tip očeta bomo postali.
2. Fizično odsotni oče
Fizično odsotni oče se je odločil, da ne želi biti prisoten v življenju svojih otrok. Čeprav jih je pomagal spočeti, ni nikoli prevzel svojih očetovskih dolžnosti. Z njimi se redko ukvarja, ker je tako zaposlen s službo, konjički in ostalimi obveznostmi. Otroci pogosto ne vedo, kakšen v resnici je in kaj počne. Takšni očetje v sebi nosijo veliko skrite bolečine in občutka krivde, s katerimi se nočejo soočiti, zato se rajši umaknejo iz otrokovega življenja.
3. Čustveno odsotni oče
Takšen oče je fizično prisoten in hkrati čustveno odsoten. Otroci ga vidijo, a z njim težko vzpostavijo stik. Ko po službi pride domov, se ogradi od družine. Ni nujno slab oče, a otroci se v njegovi bližini ne naučijo izražati čustev in ne razvijejo zdravega odnosa povezanosti z njim. Čustveno odsotni oče ne kaže svojih čustev in težave predeluje v tišini, hkrati pa ne posveča pozornosti temu, kako se počutijo ostali družinski člani.
4. Oče za polovični delovni čas
Takšne vrste oče jemlje starševstvo kot obveznost za polovični delovni čas. Ukvarja se z otroki, a le občasno – recimo ob koncu tedna, ko mu je najlažje. Ima dober namen, a njegovi otroci potrebujejo več časa in pozornosti, kot ju je pripravljen oz. zmožen dati. Otroci potrebujejo polno prisotnega očeta, on pa se zadovolji s tem, da jim naklanja polovično pozornost.
Naši otroci si zaslužijo očete, ki so najboljša različica samih sebe.5. Aktivni oče
To ni popoln oče, ampak fizično in čustveno prisotni oče. Z otroki se aktivno ukvarja, je pozoren, dostopen in si zanje vzame čas. Načrtno se trudi, da bi spoznal njihova srca, celo takrat, kadar je to naporno. Aktivni oče ljubi, ščiti in služi svoji družini ter skrbi za fizične, čustvene in duhovne potrebe svojih bližnjih. Otrokom se ne boji izkazovati ljubezni, zato se v njegovi bližini počutijo fizično in čustveno varni.
Tip očeta, kot smo ga imeli sami, pogosto vpliva na to, kakšni očetje postanemo. A ne glede na to, s kakšnim očetom smo odraščali, dobrim ali slabim, povprečnim ali odsotnim, nimamo izgovora za to, kakšni očetje smo sami. Naši otroci si zaslužijo očete, ki so najboljša različica samih sebe in zgled, kakšni bi morali biti pravi očetje.
