Nagrajevanje – presenetljivo preprosta rešitev za vse vedenjske težave vaših otrok ali pač ne …?
Danes so popularne t.i. tabele ocenjevanja vedenja, ki služijo kot povratna informacija o obnašanju otroka. Ko je otrok »priden«, na tabelo nalepimo nalepko. Ko pa je »poreden«, ne nalepimo nič ali celo odvzamemo eno nalepko.
Zagovorniki tega načina trdijo, da si vsi želimo pohvale in da bomo v skladu z naravnim instinktom delali tako, da bi bili pohvaljeni. Morda res, pa vendar potem nismo nič bolj inteligentni od kita, ki skoči skozi obroč, ker ve, da ga na drugi strani čaka sočna riba. Povratna informacija je vedno enaka – nagrada.
Nagrajevanje otroka z nalepko, ker je bil »priden«, ga uči, da je edini smisel določenega vedenja ta, da bo nagrajen. Ker ni drugih povratnih informacij, je edini razlog nagrada. Tako otrok izgubi sposobnost, da bi se čutil uresničenega, ker je dokončal določeno nalogo, in izgubi sposobnost samoovrednotenja svojih dejanj.
Nespoštljivo je tudi ocenjevanje otroka. Otrok ni dober ali slab, ker se obnaša na določen način, pač pa je posameznik, ki se obnaša na bodisi prijeten bodisi neprijeten način, kar pa je zelo subjektivno.
Problem nastane tudi, če je nagrada za otroka nedosegljiva. Otrok bo obupal, kar pomeni, da bo vedenje, ki ste ga poskušali spremeniti, postalo stalno. Otroku ostale povratne informacije niso tako pomembne kot zaslužiti si »nalepko«, zato je kakršna koli sprememba pri tem vedenju zanj nesmiselna. Kot primer si predstavljajte odvajanje otroka od plenic. Če gre otrok na kahlico le zaradi nagrade in ob tem ne čuti samoizpolnitve, so vsa vaša prizadevanja zaman.
Vedno pride tudi do situacij, kjer želeno vedenje ne bo nagrajeno, in to preprosto zato, ker vas ni zraven (vi pa ste »vir« nagrade). V takih primerih se bo želja po določenem vedenju zmanjšala. Še huje pa je, da si bo otrok odsotnost nagrade lahko razlagal kot kazen.
Vsi starši želimo otroka spodbujati k lepemu vedenju. Pri tem se moramo zavedati, da je občutek lastne izpolnitve veliko pomembnejši od nagrade.
Naloga nas staršev je, da otrokom vcepimo občutek samospoštovanja. Tega pa ne moremo doseči, če jih hkrati učimo, da se bodo dobro počutili le, če bodo deležni potrditve s strani drugih, kar se dogaja pri nagrajevanju.
Občutek samospoštovanja spodbujamo s komunikacijo med nami in otrokom.
Zelo majhnemu otroku preprosto razložimo situacijo in kako se mi pri tem počutimo. Pri malo starejšem otroku pa poskusimo ugotoviti, kaj je vzrok neprimernega vedenja. Morda je otrok prestrašen, utrujen, zafrustriran, osamljen ali zapuščen – ko enkrat ugotovimo, kaj je vzrok, imamo kot starši moč, da mu pomagamo k bolj sprejemljivemu vedenju.
Zelo všečen članek, čeprav načeloma nisem proti razpredelnicam. Itak, da ne kakih razpredelnic pri majčkenih otrocih… pri najstnikih pa že – pi nas doma je bil to edini način, da smo redno pomivali stopnice.
Najbrž je bil kiks v tem, da nam starša nista privzgojila čuta, da je pač fajn, če je pospravljeno in smo potem prelagali kdo je na vrsti in “zakaj ravno jaz”. Ko je bila tabela, se je točno vedelo kdo je na vrsti in smo se tudi lažje zmenili, če kdo ni utegnil, da je drugi prevzel, in si potem vrnili uslugo. Je pa res, da je to bolj organizacija dela kot nagrajevanje. Edina “kazen” je bila, ker je bil seznam na vidnem mestu, da so obiskovalci videli, kdo je največkrat preskočil svojo nalogo ipd.
jaz sem že večkrat razmišljala, da bom naredila tabelo, kjer bi lepila nalepke, če bo hči pridna. to metodo uporabljajo vse “supernanny” na TV. zadeva učinkuje.
kaj ni celoten šolski sistem narejen po sistemu nagrajevanja? jaz se v šoli večinoma nisem učila zaradi veselja, temevč, ker sem mogla in zaradi ocen. druge je bilo raziskovanje tistega kar me je zanimalo in me še zdaj.
mi imamo zdaj doma, pa tudi v vrtcu obdobje hudega trmanja, jeze, samovolje in bi naredila vse, da se izognem konfliktom, ker potem se še jaz razjezim, ko me že stotič ne uboga več.
preusmerjanje pozornosti se mi zdi, da zelo dobro pomaga. drugače pa uporabljam še nagrajevanje v obliki sladkarij. vedno sem govorila,da tega ne bom počela, a mi vsaj malo pomaga, da jo zjutraj občlečem za v vrtec. mi že zdaj odpiramo čokoladni adventni koledar, ker ga je našla v skrivališlu. :silly: z vzgojiteljicami smo odkrile, da verjetno pogreša očeta. do predkratkim jo je on zjutraj vozil v vrtec, zdaj pa je zamenjal službo in se skoraj ne vidita več.
veste težko je otroka v jezi spraševati kaj je narobe z njim, da to počne.
Pred približno enim mesecm mi je naša prvošolka pokazala eno tako tabelo, ki so jo v šoli prilepili v zvezek – pravila lepega vedenja in nekaj nalepk je že imela prileplenih. OK. Potem se enkrat kasneje pogovarjava o njenem neprimernem vedenju doma, ne vem več ali za mizo ali pri molitvi … skratka butne ven: pa mi daj nalepke, pa bom pridna :((((
Torej je sledil še en pogovor …
s tega zornega kota res nisem gledala.
no saj poskušam drugače. za razumevanjem, sočutjem, upjoč,da bo upiranja čim manj, ker saj veste kako je, če imaš še dojenčka…
A si predstavljate, da imate v službi tabelco z imeni pa vam direktor lepi aviončke za vsak dan, ko ste pridni?
Jaz sem v šoli dosegla, da so tabelco pridnosti umaknili. Kadar se moj otrok neprimerno obnaša, naj se učiteljica z njim pogovori in naj mi napiše v beležko ali me pokliče
Tudi ne zbiramo zvezdic pred sv. Miklavžem.
Smo pa naredili blagnat “plakat”, kjer ima vsak otrok po dva žepka. Njihove obveznosti in odgovornosti so napisane/narisane na palčke in so vsako jutro v ta levem žepku, ko naredi kar mora prestavi palčko s slikico v desni žep. Brez nagrad za pridnost. Da nekaj doma postoriš, da napišeš nalogo, vadiš za glasbeno je nekaj normalnega in je nagrada posesano stanovanje, ne smrdi zaradi smeti, znanje, veselje babice, ko ji pripravijo koncert…
S tem smo preprečili veliko pregovarjanja, upiranja, kreganja, prošenj daj to, daj uno, najinih živcev, zakaj pa glih jazov, jaz sem že včeraj…
Razumem, Andy, da je naporno, zdaj je edina žauba potrpežljivost in vztrajnost, tvoja seveda. Sem prepričana, da zadeva s tabelami ne učinkuje, daj no, supernanny v 14ih dneh reši, kar so starši prej srali več let…je Sara dobro napisala.
Ja tele supernanny so itak klasa zase. (kolikor sem sama gledala te oddaje, je bil itak problem v starših in ne otrocih, tako da je vsaka metoda tle čisto neumesna, če starši ne znajo prisluhniti otroku). Sama pa tudi dvomim, da katera koli instant rešitev deluje na dolgi rok.
Bi ti pa Andy svetovala, da razmisliš, kaj boš storila takrat, ko ti bo tamala odločno rekla Ne in tudi podkupovanje s sladkarijami ne bo pomagalo (Predstavljaj si jo, da reče, da nečesa ne bo naredila, ker ji ni do sladkarije).
s podobnimi težavami se srečujejo tudi starši najstnikov, ki jim dajejo plačilo za to, da opravijo hišna opravila. Vendar taisti starši ostanejo nemočni, ko otrok reče, da pač ne bo posesal stanovanja, ker ne rabi denarja. In kaj boš storil potem? Predlagal nova boljšo podkupnino?
Res, da instant stvari ne delujejo in da supernanny ali pa nanny 911 le pokaže potoz. eno od poti vzgoje. Vedno, ko je otrok problematičen (grize, tepe, preklinja oz. je kakorkoli agresiven – kaže svoje frustracije in nezmožnost rešiti konflikte v sebi), so krivi starši in to se jasno vidi v teh oddajah. Mislim, da tudi če se s čim v oddaji gledalec ne strinja ali če se mu zdi, da to itak ne bo delovalo na dolgi rok, se lahko nekaj nauči. Vsaj to, da moramo biti ljudje pozorni na to, kaj delamo, kaj govorimo, ali se spoštujemo, kako drugim dovolimo, da delajo z nami, kaj bi tudi mi lahko vzeli iz teh metod za svoje otroke in česa ne želimo.
Vsi pljuvate po teh oddajah, jaz pa mislim, da so zelo poučne.
http://www.stars.si
Odlična tema in dober zapis. Pohvale lahko hitro postanejo način manipulacije – ter spodbuda otroku, da se ravna po zunanjih standardih “kakovosti”, lastnih pa si sploh ne ustvarja (kar vpliva na samozavest). Priporočam knjigo Alfieja Kohna Pundished by Rewards, ki govori točno o tem.
Glede šole (pri nas): le-ta išče neznanje, ne znanja. Manj neznanja kot uspe detektirati učitelju, višjo oceno dbi učenec. Narobe svet, žel.
“Punished by Rewards”, seveda. Se opravičujem za tipkarske napake.