Foto: Zajem zaslonaNe, novi papež ni dal ekskluzivnega intervjuja za naš portal … 🙂
Duhovnik Robert Francis Prevost je dal v vseh teh desetletij le malo intervjujev in velja za medijsko precej zadržanega. Kljub temu pa se nekaj najde. Novi papež pripada redu avguštincev in na njihovi spletni strani najdemo intervju, ki je nastal leta 2023 ob njegovem imenovanju za kardinala. Poslovenjenega objavljamo v celoti. Vabljeni k branju.
Škof Prevost, januarja 2023 smo slišali novico, da vas je papež Frančišek imenoval za prefekta na čelu Dikasterija za škofe. Kako ste sprejeli novico?
Presenetilo me je dejstvo, da me je papež Frančišek prosil, naj sprejmem to poslanstvo. Del dikasterija sem bil že nekaj let – od leta 2020 – in ko mi je povedal, da »razmišlja o tej možnosti«, sem svetemu očetu rekel: »Veste, da sem v Peruju zelo srečen. Ne glede na to, ali se odločite, da me imenujete ali da me pustite tam, kjer sem, bom srečen; če pa me prosite, naj prevzamem novo vlogo v Cerkvi, bom sprejel.« In to zaradi moje zaobljube poslušnosti. Vedno sem storil, kar so mi naročili, bodisi v redu bodisi v Cerkvi. Takrat mi je papež Frančišek rekel: »Molite, da se dobro odločim.«
In no … Ostalo je že znano … V čast mi je prejeti ta mandat, a iskreno povedano, težko mi je bilo zapustiti Chiclayo po toliko letih. Več kot 20 let sem bil v Peruju, in bil srečen v tem, kar sem počel. Torej, zdaj sem spet v Rimu, mestu, ki ga zelo dobro poznam. Vsak dan si rečem: »Gospod, vse to je v tvojih rokah. Daj mi milost, ki jo potrebujem, da to nalogo uspešno pripeljem do konca.« In kot sem se trudil vse svoje redovniško življenje, sem rekel da, in šel naprej k velikim pustolovščinam Kristusovega sledilca naproti.
Kakšno je vsakdanje življenje v dikasteriju?
Sveti oče ima kot del svojega poslanstva odgovornost imenovati škofe, izbrati, kdo bo poklican za enega od naslednikov apostolov. Po eni strani je moja »naloga«, da pomagam pri tem procesu identifikacije, izbire dobrih kandidatov za škofe v različnih delih sveta. Seveda ne v vseh, saj v nekaterih to delo opravlja Dikasterij za evangelizacijo. Lahko bi rekli, da je izbira škofov pomemben vidik mojega dela. Po drugi strani pa je ena glavnih nalog prefekta spremljati škofe, ko pridobivajo izkušnje in napredujejo na Gospodovi poti. To delo zahteva predvsem, da jim stojimo ob strani in iščemo učinkovitejše načine, da bi pastirji božjega ljudstva vedeli, da niso sami. V ta namen smo letos nadaljevali s tečajem za nove škofe, ki običajno poteka vsako leto septembra tukaj na Svetem sedežu. Ponujamo tudi duhovne vaje in stalno izobraževanje, ki jim lahko pomaga pri vodenju in skrbi za duhovščino v specifičnih težavah, ki se pojavijo.
To je eden od mnogih darov, ki so se razvili v zadnjih nekaj letih: odkritje, da imajo laiki zelo pomembno vlogo v Cerkvi.
Katera temeljna lastnost je po vašem mnenju potrebna za dobrega škofa?
Biti dober pastir pomeni biti sposoben hoditi z ramo ob rami z božjim ljudstvom in živeti blizu njega. Papež Frančišek je to že večkrat jasno povedal. Ne želi škofov, ki živijo v palačah. Želi si škofov, ki živijo v odnosu z Bogom, s svojimi brati škofi, z duhovniki in še posebej z božjim ljudstvom na način, ki odraža Kristusovo sočutje in ljubezen, ustvarja skupnost, se uči živeti to, kar pomeni biti del Cerkve, na celosten način, ki zahteva veliko poslušanja in dialoga.
Skoraj je že predvečer začetka naslednje sinode o sinodalnosti, kar pomeni prepoznati, kako pomembna je ta vloga znotraj Cerkve. Škof mora torej imeti veliko veščin. Vedeti mora, kako voditi, upravljati, organizirati in vedeti, kako ravnati z ljudmi. Če pa bi moral izpostaviti eno lastnost nad vsemi drugimi, je to, da mora oznanjati Jezusa Kristusa in živeti vero, tako da verniki v njegovem pričevanju vidijo spodbudo in želijo biti vedno bolj aktiven del Cerkve, ki jo je ustanovil sam Jezus Kristus. Poenostavljeno povedano: pomagati ljudem spoznati Kristusa skozi dar vere.
Pred nekaj urami ste bili imenovani za kardinala. Kateri so po vašem mnenju glavni izzivi, s katerimi se Cerkev danes sooča pri širjenju evangelija v vse bolj neverni družbi?
Poslanstvo Cerkve je že 2000 let enako, ko je Jezus Kristus rekel: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha ter jih učite izpolnjevati vse, kar sem vam zapovedal« (Mt 28,19). Oznanjati moramo dobro novico o Božjem kraljestvu hkrati z razumevanjem, kaj je Cerkev v njeni vesoljni resničnosti. To je ena od stvari, ki sem se jih naučil, ko sem bil generalni prior avguštincev, kar je bila zagotovo odlična podlaga za službo, ki jo imam zdaj.
Po svetu obstaja veliko različnih kultur, veliko različnih jezikov, veliko različnih okoliščin, kjer se Cerkev odziva. Ko torej naštejemo svoje prioritete in pretehtamo izzive, ki so pred nami, se moramo zavedati, da pastoralne potrebe Italije, Španije, Združenih držav Amerike, Peruja ali Kitajske … skoraj zagotovo niso enake, razen v eni stvari: v osnovnem izzivu, ki nam ga je Kristus zapustil, da oznanjamo evangelij, in da je ta povsod enak. Prioritete pastoralnega dela se bodo od kraja do kraja vedno razlikovale, toda prepoznavanje velikega bogastva raznolikosti znotraj božjega ljudstva je izjemno koristno, saj nas naredi bolj občutljive, ko pride čas, da se bolje odzovemo na to, kar pričakujejo od nas.
Pastoralne potrebe Italije, Španije, Združenih držav Amerike, Peruja ali Kitajske … skoraj zagotovo niso enake, razen v eni stvari: v osnovnem izzivu, ki nam ga je Kristus zapustil, da oznanjamo evangelij, in da je ta povsod enak.
Kako lahko uresničimo »novo evangelizacijo« – temo, ki jo obravnavajo vsi nedavni papeži – zlasti na Zahodu, kjer duhovni poklici upadajo in se mladi zdijo vse bolj odtujeni od tega, kar jim Cerkev ponuja?
Ozrimo se na svetovni dan mladih v Lizboni. Tam sem imel privilegij spremljati papeža Frančiška in sem lahko videl na tisoče mladih, ki so iskali izkušnje, ki bi jim pomagale živeti njihovo vero. Naša prioriteta ne morejo biti novi duhovni poklici. Naša prioriteta mora biti živeti dobro novico, živeti evangelij, deliti navdušenje, ki se lahko rodi v naših srcih in v naših življenjih, ko resnično odkrijemo, kdo je Jezus Kristus. Ko ostanemo na poti s Kristusom, v občestvu drug z drugim, v tem prijateljstvu z Gospodom in razumemo, kako veliko je, da smo prejeli ta dar, pridejo poklici. Res je, da je v nekaterih delih sveta trenutno iz različnih razlogov manj duhovnih poklicev kot v preteklosti. In čeprav je to seveda skrb, ne mislim, da je glavna. Če se naučimo bolje živeti svojo vero in se naučimo povabiti in vključiti druge v življenje Cerkve, zlasti mlade, bodo duhovni poklici prišli sami. Poleg tega mislim, da dati večji pomen laikom. To je eden od mnogih darov, ki so se razvili v zadnjih nekaj letih: odkritje, da imajo laiki zelo pomembno vlogo v Cerkvi.
Ko ideologija postane gospodar mojega življenja, potem ne morem več govoriti ali sodelovati z drugo osebo, ker sem se že odločil, kako bodo stvari potekale.
Kako lahko po vašem mnenju dosežemo edinost znotraj različnosti?
To je resničen izziv, še posebej, ko je polarizacija postala način delovanja v družbi, ki namesto da bi iskala edinost kot temeljno načelo, gre iz skrajnosti v skrajnost. Ideologije so pridobile večjo moč kot resnična izkušnja človeštva, vere, dejanskih vrednot, po katerih živimo. Nekateri edinost napačno razumejo kot uniformnost: »Moraš biti enak kot mi.« Ne. To ne more biti tako. Prav tako pa različnosti ni mogoče razumeti kot način življenja brez meril ali reda. Slednji pozabijo na dejstvo, da že od samega stvarjenja sveta tako narave kot človeškega življenja in toliko različnih stvari, ki jih dejansko živimo in občudujemo, ni mogoče vzdrževati z ustvarjanjem lastnih pravil in zgolj s tem, da stvari počnemo po svoje. To so ideološka stališča. Ko ideologija postane gospodar mojega življenja, potem ne morem več govoriti ali sodelovati z drugo osebo, ker sem se že odločil, kako bodo stvari potekale. Zaprt sem za srečanje in posledično ne more priti do preobrazbe. In to se lahko zgodi kjer koli na svetu glede katerega koli vprašanja. Zaradi tega ni lahko biti Cerkev in živeti občestva.
Kako vam lik svetega Avguština pomaga v vsakdanjem življenju?
Ko pomislim na svetega Avguština, njegovo vizijo in razumevanje pripadnosti Cerkvi, mi najprej pride na misel, da ne moreš reči, da si Kristusov sledilec, ne da bi bil del Cerkve. Kristus je del Cerkve. On je glava.
Ljudje, ki mislijo, da lahko sledijo Kristusu »na svoj način«, ne da bi bili del telesa, žal živijo popačeno predstavo o tem, kaj je v resnici pristna izkušnja. Nauki svetega Avguština se dotikajo vseh vidikov življenja in nam pomagajo živeti v občestvu.
Edinost in občestvo sta bistveni karizmi življenja reda in temeljni del razumevanja, kaj Cerkev je in kaj pomeni biti v njej.
Nekateri edinost napačno razumejo kot uniformnost: »Moraš biti enak kot mi.« Ne. To ne more biti tako. Prav tako pa različnosti ni mogoče razumeti kot način življenja brez meril ali reda.
Kaj bi rekli bogoslovcem, ki v svojem formativnem obdobju morda doživijo trenutek šibkosti ali dvoma vase in v svoj poklic?
Mislim, da bi najprej rekel besede, ki jih je Kristus tolikokrat ponovil v evangeliju: »Ne bojte se.« Gospod kliče – in njegov klic je resničen. Ne bojte se reči Da. Ne bojte se odpreti svojega srca možnosti, da vas Gospod kliče k redovniškemu življenju, k avguštinskemu življenju, k duhovništvu ali k drugim oblikam služenja v Cerkvi. Spominjam se, ko sem bil novinec, nas je obiskal starejši menih in preprosto rekel eno besedo, ki mi še vedno odmeva: “Vztrajajte!” Za to vztrajnost moramo moliti, saj nihče od nas ni izvzet iz težkih trenutkov, pa naj bo to poročen laik, samski ali avguštinec. Ne smemo obupati ob prvi težavi, ker sicer, in to je pomembno, v življenju ne bomo nikoli prišli nikamor. Vztrajnost je veliko darilo, ki nam ga je Gospod pripravljen ponuditi. Vendar se moramo naučiti, da jo sprejmemo in jo vključimo v svoje življenje, da smo močni. To je eden tistih darov, ki se sčasoma kopiči v majhnih preizkušnjah na začetku, ki nam pomagajo, da smo močnejši, da lahko nosimo križ, ko postane težji. Pomaga nam, da začnemo hoditi naprej in nas nato vodi.
Ne moreš reči, da si Kristusov sledilec, ne da bi bil del Cerkve. Kristus je del Cerkve. On je glava.
Kaj radi počnete v prostem času?
Imam se za precej amaterskega teniškega igralca. Odkar sem zapustil Peru, sem imel le malo priložnosti za trening, zato se veselim vrnitve na igrišče [smeh]. Saj ne da bi mi ta nova služba dopuščala veliko prostega časa za šport. Zelo rad tudi berem, hodim na dolge sprehode in potujem – odkrivam in uživam v novih in raznolikih krajih. Rad se sproščam s prijatelji in spoznavam najrazličnejše ljudi. Različni ljudje lahko močno izboljšajo naša življenja. In če sem iskren, je biti v avguštinski redovi skupnosti, ki je zgrajena na tem, da z drugimi podelimo, kaj se nam dogaja, da smo odprti za druge … eno največjih daril, kar sem jih prejel v tem življenju. Dar prijateljstva nas vrača k samemu Jezusu. Sposobnost razvijanja pristnih prijateljstev v življenju je čudovita in to eno najčudovitejših daril, ki nam jih je dal Bog.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
