Igrače so pomemben del otroštva. V prvih letih jih izbiramo predvsem odrasli, ki smo pogosto v zadregi, katera igrača je »dobra«. Naj bo iz plastike ali lesa, poučna ali samo zabavna?
K procesu učenja sodi vsa otrokova igra; vprašati se moramo le, ali otrok to igračo potrebuje na svoji stopnji razvoja. Če otroka pri igri dovolj pozorno opazujemo, nas bo sam vodil in tako bomo vedeli, kaj naj mu dajemo.
Pravo uslugo mu bomo naredili šele takrat, ko ga bomo oskrbovali s stvarmi, ki ga bodo silile k ustvarjanju z »nedokončano igračo«, na kateri se bo izživela njegova domišljija.
UPORABA IN IZBIRA IGRAČ
Otrok potrebuje »nedokončane igrače«, saj mora pri igri sam poskušati in raziskovati. »Dodelane« in »dokončane« igrače, kot je, recimo, punčka, ki lula, puščajo njegovi domišljiji premalo prostora, da bi se razživela. Igrače, če je le mogoče, izdelajmo, ne pa kupimo.
Pomembno je tudi, da so igrače čim bolj preproste; manj, ko je igrača zapletena, bolj domiselno jo bo otrok uporabljal.
Nadvse pomemben je tudi naš odnos do truda, vloženega v izdelovanje igrač. Če bomo izžarevali zadovoljstvo in spodbudo, je manj verjetno, da bo otrok nad doma narejenimi igračami vihal nos.
Pri doma izdelani igrači bodimo še posebej pozorni, da je izdelana iz naravnih materialov. Uporabimo mehke, naravne tkanine, oblika naj bo preprosta in naj spodbuja otrokovo domišljijo. Prva dojenčkova igrača naj bo izdelana iz volne in bombaža.
Prednost naravnih materialov je, da zlahka absorbirajo vonj matere in otroka, prilagajajo pa se tudi dojenčkovi telesni temperaturi.
Vsi dojenčki žvečijo svoje igrače – to je naravno! To upoštevajmo tudi pri načrtovanju in izdelavi igrač: tkanine naj bodo obstojne in brez majhnih delcev, barvane naj bodo z nemetalurškimi barvami, šivi naj bodo močni.
O igrah in igračah je avtorica mag. Katja Sodja pisala že v članku Otroška igra.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Zelo mi je všeč ideja o igri z tovrstnimi materiali. Nestrukturiran material je bil vedno največji izziv za igro in razvoj otrokove ustvarjalnosti in domišlije.
Spomnim se, ko sem kot mala punčka hodila čakat mamico k glavni cesti. Naša pot do hiše je bila pa še makedamska.
Neverjetno, kaj vse sem znala zgrdaiti iz tistih nekaj malo večjih kamenčkov in kako travo, med tem, ko sem čakala na avtobus.
Tega ni tako grozno dolgo – 20let, pa že dolgo časa mami ne hodi več z avtobusom iz službe. Niti ne vozi več “delavski avtobus”, saj se službe ne začenjajo več ob šestih. Naša cesta že dolgo ni več makadamska. Četudi bi bila, bi bilo danes za 6 letnika “prenevarno” stati ob glavni cesti, saj se večini zdi najbolje da je otrok doma pred TVjem, se mu vsaj ne more nič zgoditi, dejansko se je tudi promet povečal, hitrosti so višje. Imela bi tudi več igrač in kamenčki in trave mi najbrž ne bi več predstavljali izziva.
Hm… zanimivo, ob tem razmišljanju se mi je prvič zares potožilo po otroštvu, čeprav uživam tudi v materinstvu.