Otrok ti pripada! Ali res?

Foto: Shutterstock

Brez besed sem obstala, ko sem slišala te besede. Kar nisem mogla dojeti in sprejeti tega razmišljanja, da mi otrok pripada.

A kar nisem našla besed, da bi takrat odgovorila, saj je moj sogovornik že hitel k drugi temi. V meni pa sprožil plaz vprašanj. In žalost ob misli, da so otroci nekaj samoumevnega.

Zakaj potem toliko parov nima otrok? Zakaj je toliko žalosti, bolečine, trpljenja, neprespanih noči, dvomov, strahov, vprašanj, čakanja, nemoči, krivde, samote, jeze, obupa? Zakaj je toliko molitev, prošenj, upanja, zaupanja, vere, borbe, moči, povezanosti, potrpljenja, vztrajanja, ljubezni? Zakaj morajo nekateri pari čez vse to, kar si nekateri niti predstavljati ne moremo, če pa nam otrok pripada? Zakaj je za nekatere toliko zakajev, na katere mnogi nikoli ne dobijo odgovora?

Zakaj morajo nekateri pari čez vse to, kar si nekateri niti predstavljati ne moremo, če pa nam otrok pripada?

Zakaj se toliko parov sooča z izgubo otroka v času nosečnosti? Zakaj jih čakajo tako težke preizkušnje, tako velike bolečine?

Zakaj to ni dovolj in morajo biti deležni še komentarjev iz okolice: “Zdaj sta pa vidva na vrsti,” “Kaj pa vidva čakata?” “Zdaj je pa ja že čas,” “A vidva bosta pa kar sama?” In vse to običajno od ljudi, ki para ne poznajo dobro, pa se kar morajo vtikati tja, kamor res ni potrebno. Ne zavedajo se, kakšno bolečino povzročajo in kako zelo nepotrebne so pripombe.

Zakaj morajo nekateri poslušati celo očitke, da so sebični, ker nimajo otrok? Češ da raje uživajo, si privoščijo materialne stvari, grejo večkrat na dopust, potovanja … Spet drugi celo kako jim je lahko, ker nimajo otrok?

Zakaj sprašujemo in silimo v pogovor o tem? Nobene potrebe ni. Pari, ki so pripravljeni o tem govoriti, spregovorijo sami, spoštujmo to.

Kar ne morem se strinjati, da nam otrok pripada.

Otroci so božji dar, zaupani so nam bili!

Otrok je blagoslov! Zakaj nismo tega blagoslova, te podaritve deležni vsi, ne vem. Skrivnostne so poti, ki nam jih je Bog namenil. On ve, kaj rabimo v življenju, kaj nas “brusi”, utrdi. Kaj nam pomaga za osebno rast, kaj nas pripelje do tega, da smo, kar smo, da postanemo tisto, za kar smo tu.

Bodimo hvaležni za naše otroke. Za njihovo zdravje, veselje, smeh, poglede, objeme, poljubčke, korake, prespane noči, igro, potrpežljivost, lepo obnašanje, dobre ocene … Bodimo hvaležni za njihov jok, trme, slabo voljo, kričanje, nepotrpežljivost, grdo obnašanje, slabo hranjenje, strgane hlače, neprespane noči, skrbi …

Bodimo srečni, da lahko vse to doživimo, in hvaležni za vse te trenutke, ki so nam dani. Zavedajmo se, da je veliko parov, ki bi dali vse in naredijo marsikomu nesprejemljive stvari (oploditev z biomedicinsko pomočjo …), stvari, ki jih marsikdo težko razume, samo da bi postali starši.

Otroci so božji dar, zaupani so nam bili!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja