Otroci morajo še močneje čutiti, da stojimo za njimi in razumemo njihove stiske

Vir: Pixabay

Koronski časi ali ne, otroci imajo s šolo delo in skrbi. Ko sva začenjala šolsko avanturo najprej s prvim, čez eno leto z drugim, potem s tretjim in nazadnje s četrtim otrokom, sem opazovala razvoj in rast svojega materinstva in najinega starševstva tudi skozi ta vidik.

Strinjam se – otroci potrebujejo svoje zadolžitve in odgovornosti, primerne njihovim letom in sposobnostim. Strinjam se tudi s tem, da kar se bodo naučili, bodo tudi znali. Vendar pa vedno manj delim mnenje, da je šola povsem otrokova stvar.

Koliko je šola stvar staršev?

Če bi to bilo tako, potem otroku skoraj polovico dneva ne bi bila mama. Tega – vsaj jaz – ne morem sprejeti. Ko sem otroka (še) pospremila v šolo, ga tja nisem »oddala«. Tja sem ga peljala, da ga nekdo, ki morda kakšno stvar obvlada bolje od mene, nauči kaj, česar ga jaz doma ne morem, da se brusi ob sošolce in da se uči živeti ob in z drugačnimi. Ko pa se z otrokom spet snideva, sem dolžna preveriti, kaj se je z njim dogajalo v času ločenosti. Kaj se je naučil, česa ne razume, kako se je znašel v družbi, katere krivice je doživel, kdo in zakaj ga je pohvali, s kom se je skregal in kako sta uredila spor, mu predlagati, kaj bi se še dalo narediti, poslušati, kako se počuti … Vsega tega mlajši otrok ne zmore narediti sam. Ker še ne zna. Ker se tega uči.

Otroku je potrebno pomagati precejati resnico od »resnice«. In to se dela doma.

Drugi del odgovornosti, ki jo kot mama in oče nosiva, pa izvira iz dejstva, da sva želela, vsaj prvih nekaj let šolanja,  ostati prva odrasla avtoriteta, ki bo otroku pomagala precejati dejstva in prikrita sporočila, ki jih učitelji mnogokrat mimogrede podajajo poleg učne snovi. V devetnajst letih, odkar smo kot družina vstopili v sistem šolanja otrok, sva doživela marsikaj. Od napačnih dejstev, ki so jih učitelji podajali otrokom, preko zmot in krivic, do moralnih prestopkov pa seveda tudi obilje res dobrega dela. O marsičem smo se morali pogovoriti in marsikaj bi šlo mimo, če se ne bi trudila ostati s šolo na tekočem. Če ne bi imela rednega pregleda nad zvezki in vsebino šolske torbe, nad tem, kaj je za domačo nalogo in kako je narejena. Če ne bi vztrajala z vprašanji in poslušanjem odgovorov (ki sva jih bila včasih sita), brisanjem solz in smejanjem.

Ne domišljam si, da sva izvedela vse. To tudi ni bil namen, a stik z otroki je ostal in se gradil. Zdi se mi pomembno, da učiteljem ne jemljem avtoritete, zato je bilo velikokrat potrebno biti zelo previden z odzivom. Seveda pa je včasih otrokom treba povedati tudi točno tako, kot je. Da se je motiti človeško, da je potrebno učitelja spoštovati, ampak da pa neki njegov odziv vseeno ni bil pravi.

Utrujeni, a vseeno v bdenju nad šolanjem otrok

Časi šolanja, kakršne živimo sedaj, so nekaj povsem novega. Utrujeni smo od službenih zahtev, siti drug drugega in tega, da smo neprestano doma, morda prestrašeni, da nismo bolezni prinesli iz službe, zaskrbljeni zaradi obolelih sorodnikov, dodatno utrujeni, ker službeno nadomeščamo še kakšnega bolnega sodelavca … In potem je tukaj še šola od doma z vsakodnevnim vprašanjem – so otroci opravili, kar morajo?

Res naporno je

Otrokom vsemu navkljub ostajamo starši. Čutijo, da se spopadamo s povsem neznanimi okoliščinami. Vsi skupaj si želimo nazaj v normalno življenje, čeprav nam je vedno bolj jasno, da bomo šli samo naprej v prihodnost, ki lahko, da bo imela bolj malo skupnega s tistim, kar je bilo še pred kratkim samoumevno. In zato nas otroci potrebujejo še toliko bolj.

Morajo čutiti, da stojimo tesno za njimi, da razumemo njihove stiske in da se bomo vedno (ali vsaj skoraj vedno) potrudili in jim nudili oporo, pomoč in znanje. In šola pri tem ni izvzeta.