Foto: Mojca Belcl MagdičOlena Ponagorova je v Slovenijo prišla iz Ukrajine in spada med begunce, ki se jim je iz napadene države uspelo rešiti v prvih desetih dneh vojne. Odločitev, da zapusti svojo rodno državo in s tem svoje najbližje, ni bila lahka. Toda na koncu se je odzvala povabilu svoje sorodnice iz Slovenije in prišla. Imela je zagotovilo, da bo tukaj na varnem in da bo zanjo poskrbljeno.
Najin pogovor je tekel o njeni družini, tudi delu le te, ki je ostal v Ukrajini, o prvih korakih vklapljanja v novo okolje in družbo, dotaknili pa sva se tudi trenutnih razmer v Ukrajini in trpljenja, ki ga doživljajo njeni rojaki.
Gospa Olena, od kod iz Ukrajine prihajate in kdo vas je spremljal na vaši poti v Slovenijo?
Skupaj s svojo 17-letno hčerjo sem prišla iz Harkova, iz mesta, ki je bilo najprej napadeno. Do začetka vojne sem bila zaposlena kot menedžerka v prodaji, hči pa je obiskovala znanstveni licej v Harkovu.
Kdaj ste prišli v Slovenijo in koga ste morali pustiti za seboj?
V Slovenijo sva prišli 6. marca 2022. Doma so ostali moj partner in moji starši. Moj partner se sedaj ukvarja s prostovoljstvom, ima avtomobil in ljudem pomaga tako, da jim razvaža nujne stvari. Harkov je ogromno mesto, sedaj ni povezav, metro ne vozi, niti dvigala v blokih ne delujejo. Zato starejšim ženskam pomaga stvari nositi tudi v 11. nadstropje. Nujno pomoč vozi po celem mestu, ne glede na to, da ga bombardirajo. Hkrati pa skrbi za moje in za njegove starše.
Kje trenutno živite in kakšni so bili vaši prvi tedni v Sloveniji?
Sedaj smo z odgovornimi v hotelu dogovorjeni, da takoj, ko prejmem kartico o začasni zaščiti, podpišem pogodbo o delovnem razmerju.
Sprva sva s hčerko živeli pri sorodnici Svetlani, ki je tudi prišla po naju na železniško postajo v Zahony na Madžarskem. Po štirinajstih dnevih bivanja v Sloveniji sem začela iskati službo. Izvedela sem, da se je v bližnjem mestu, ki ima hotel, ravno sprostilo mesto čistilke in sorodnica mi je pomagala napisati prošnjo za službo. Sedaj smo z odgovornimi v hotelu dogovorjeni, da takoj, ko prejmem kartico o začasni zaščiti, podpišem pogodbo o delovnem razmerju. To bi se naj zgodilo prav kmalu.
Pravite, da ste sprva živeli pri sorodnici, sedaj že živite na svojem?
Ker sta moja bodoča služba in gimnazija, ki jo obiskuje moja hči, v istem kraju, sem iskala možnost bivanja kar tam, da bi nama bilo lažje. Lokalno podjetje, ki je imelo v lasti prazno stanovanje, se je ponudilo, da nama s hčerjo priskrbi nov dom. Stanovanje so lepo očistili, ga opremili, zbrusili so parkete. Za nama so že prve noči, ko sva tam lahko prespali.
Kaj vam je pri nas domače in kaj morda tuje, drugačno?
Tukaj se dobro počutiva. Ljudje so dobri, pomagajo, resnično so polni dobrodelnosti. V marsičem smo si podobni. Hrana pa je drugačna in tudi okolje. S hčerko prihajava iz Harkova, ki je dvomilijonsko mesto, tukaj pa živiva v manjšem kraju, ki je obkroženo z mnogimi vasmi. To je za naju kar sprememba. Sicer pa ugotavljam, da je zaradi tega marsikaj tudi enostavneje. Odnosi so bolj sproščeni. To vidim v odnosu odgovornih hotela do mene. Ob njih se počutim kot enakovredna oseba.
Vaša hči sedaj obiskuje gimnazijo pri nas, predmete posluša v slovenskem jeziku. Kako so ji šli prvi dnevi v šoli?
Sošolci so jo dobro sprejeli. Med seboj se pogovarjajo v angleščini. Matematika ji gre dobro, ker je nasploh dobra v njej, na ostale predmete se navaja. Za sošolca ima tudi 17-letnega Dima iz Kijeva, tako da ni sama. Pomaga jima tudi profesor ruskega jezika, ki je na šoli. Te dni gredo na izlet na Dunaj in tega se zelo veseli.
Kako ste v tem času v stiku s svojimi sorodniki v Ukrajini, kaj vam sporočajo?
S svojim partnerjem se slišim preko aplikacije Viber. Pripoveduje mi, da se po cele dneve sliši samo bombardiranje in da se ljudje na to že “navajajo”. Tisti, ki so srednjih let, ne gredo več v zatočišče, kjer bi sedeli po cele dneve in čakali. Nekako skušajo živeti, se znajti v tej novi situaciji. Otroci in starejši ljudje pa seveda gredo v zatočišče. Moj partner hodi v trgovino, tam tudi pomaga zlagati živila. Skuša živeti kar se da “normalno”.
Življenje v Ukrajini se je ustavilo. Je sploh še kaj odprtega? Se da kaj dobiti?
Ljudje v Mariupolju se ne bojijo več vojne, bojijo se, da bodo umrli od lakote in mraza.
Ljudje ne hodijo več v službe. Šole so zaprte. V službo hodijo samo tisti, ki živijo na zahodu države. Prav tako se šolajo od doma, na daljavo, samo otroci iz zahodnega dela Ukrajine. V mestih, kot sta Harkov in Kijev, obratuje še peščica trgovin, dobiti pa je mogoče samo osnovne stvari, kot sta kruh in meso. Odprte so do približno dveh popoldne. Prej smo imeli veliko trgovin z živili odprtih do 23.00 zvečer ali pa kar po 24 ur na dan. V Mariupolju, ki je popolnoma oblegano, pa nič ne obratuje. Ljudje poleg tega nimajo niti elektrike niti vode, tam dobesedno stradajo.
Lahko do Mariupolja pride humanitarna pomoč?
Humanitarna pomoč do Mariupolja ne more priti. Ruske sile to preprečujejo. Ljudje se tam niti ne bojijo več vojne, bojijo se, da bodo umrli od lakote in mraza. V Harkovu so bombardirali dovod elektrike, centralno ogrevanje ne dela, a zunaj je minus 10 stopinj Celzija. Voda je dostopna le po dve uri na dan. Možje skušajo kaj popraviti, toda teh primanjkuje, saj so na frontah.
Ne vemo, kdaj se bo vojna končala. Ena od skrbi je prav gotovo tudi preživetje vaših bližnjih, ki so ostali v Ukrajini. Še imajo dovolj za sprotne stvari, kot so hrana, bencin?
Moje službe v Ukrajini ni več. Harkov je porušen, vojna se še ni končala. Delam kratkoročne načrte, drugih načrtov nimam.
Moj partner in jaz še imava nekaj denarja, ker sva pred dobrima dvema mesecema prodala stanovanje, ki je bilo v lasti pokojne babice. Problem je, da iz bank ne moreš dvigniti denarja, bančna kartica je uporabna samo v trgovini. A zaenkrat še imava dovolj.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Zaenkrat ostajava tukaj. Pripravljam se na novo službo, moje službe v Ukrajini ni več. Harkov je porušen, vojna se še ni končala. Delam kratkoročne načrte, drugih načrtov nimam.
