Svetlana Oletič, ki pomaga rojakom beguncem: Želela sem rešiti čim več ljudi

Foto: Mojca Belcl Magdič

Svetlano Oletič so kot mlado nadarjeno športnico iz Luganska prišli iskat trenerji iz Slovenije, da bi jo povabili v Maribor. Leta 1994 je svoje mesto našla v Ženski odbojkarski ekipi v Ljutomeru, s katero je dosegla vrhunske rezultate, hkrati pa igrala za Slovensko žensko odbojkarsko reprezentanco. Že 27 let ima slovensko državljanstvo, skupaj s svojim možem in petimi otroki živi pri Mali Nedelji, kjer poučuje športno vzgojo na tamkajšnji osnovni šoli.

Ob izbruhu vojne se je v izredno hitrem času angažirala in poskrbela, da so prvi paketi humanitarne pomoči dosegli njene rojake že v začetku marca. V teh dneh poleg koordinacije nadaljnjih paketov pomoči pomaga tudi mnogim ukrajinskim mamam in njihovim otrokom, ki so našli svoj novi dom v Pomurju: ureja jim uradno zaščito, otrokom možnost nadaljnjega šolanja, mamam pa službe. Največ, kar jim daje, pa je predvsem občutek domačnosti in sprejetosti, ki pobeglim iz vojne v teh trenutkih groze in zbeganosti veliko pomeni.

Sogovornica je poleg orisa prvih trenutkov vojne in skrbi za svoje tamkajšnje sorodnike spregovorila tudi o tem, kakšne so potrebe mamic in otrok, ki so pred vojno pribežali v Slovenijo. 

Začniva čisto osebno: kako se vas osebno vojna v Ukrajini dotika čisto kot žensko in mamo, ki izhaja iz Ukrajine?

Mama je umrla v nedeljo, v ponedeljek je bil pogreb, sestra se je v sredo vrnila v Kijev, v četrtek pa se je začela vojna.

Moja mama je živela v bližini mesta Harkov, v mestu Čugujev. Bila je zelo bolna in je 20. februarja 2022 umrla. Moja sestra Vita je bila pri njej. Tudi jaz sem želela iti tja, pa nisem mogla. Iskali smo letalske karte, pa jih ni bilo več na voljo. Po svoje pa sem se tudi bala iti, ker je tam vojaško letališče, vojaška baza. Mama je umrla v nedeljo, v ponedeljek je bil pogreb, sestra se je v sredo vrnila Kijev, v četrtek pa se je začela vojna. Kot da bi bil konec sveta. Niso se mi še posušile solze od mamine smrti, ko se je začela vojna. Grozno. Kar sem doživljala tudi kot mama, se ne da opisati z besedami.

Poleg vaše sestre, koga vse od sorodnikov ste še imeli v Ukrajini? Kakšen je bil njihov odziv, ko so izvedeli, da je Rusija napadla Ukrajino?

Strah je bil prisoten, toda nihče od mojih sorodnikov si pred prvim napadom ni mislil, da bo vojna. Mislili so, da je vse skupaj samo provokacija.

V Ukrajini sem imela torej sestro Vito, 28-letno nečakinjo in 18-letnega nečaka. Sestra in nečakinja sta hoteli najhitreje zapustiti Kijev, ampak najprej niti ni bilo mogoče kupiti kart za vlak. Nekaj časa sta morali počakati. V ponedeljek, 28. februarja, ko je bilo policijske ure konec, sta šli z enim nahrbtnikom na evakuacijski vlak in prišli do ukrajinsko-madžarske meje Zahony, kjer sem ju pričakala. V Ukrajini sta ostala mož in 18-letni sin.

Moja sestra je potem klicala nečakinjo po moževi strani, ki je živela v Harkovu. Rekla ji je, da je tukaj dobro, da naj vse pustijo in pridejo v Slovenijo. Na začetku je oklevala, toda na koncu je prišla s svojo hčerko. Doma je morala pustiti svojega partnerja in svoje starše. Sedaj partner skrbi tako za svoje kot za njene starše.

V Lugansku imam še druge sorodnike, ki so že starejši, stari preko 60 let. Ti so rekli, da ne bodo zapustili doma. Sedaj večino časa preživijo po kleteh, ampak oni so tega že vajeni. Pri njih se ti spopadi dogajajo že od leta 2014. Tisti, ki živijo v hišah, so si že takrat naredili svoje bunkerje, oni že vedo kako, so tega vajeni. Vse sorodnike, s katerimi sem v stiku, sem poklicala in jih povabila, naj pridejo v Slovenijo, kjer jim bomo vse uredili. Ampak med njimi je tudi veliko moških, zdravnikov. Vsi ne morejo priti.

Zelo hitro po začetku vojne ste začeli zbirati humanitarno pomoč in prve pakete pomoči z ekipo prostovoljcev odpeljali na mejo med Madžarsko in Ukrajino. Kakšne so razmere tam?

Nihče od mojih sorodnikov si pred prvim napadom ni mislil, da bo vojna.

Že prvič, ko sem šla po sestro in njeno hči, sem najela kombi, da bi lahko rešila čim več ljudi. Toda situacija je bila takšna, da ko smo prišli v Zahony na železniško postajo, kjer sem direktno vprašala dvajset ljudi, če bi šli z nami v Slovenijo, da bi jim uredili bivanje, so mi ti rekli, da imajo že dogovorjeno, kam bodo šli. Eni so imeli namen iti v Prago, drugi v Bratislavo, nekateri niti niso vedeli, kje je Slovenija. Bila je noč, ob dveh zjutraj, ljudje so sedeli na železniški postaji, izmučeni kot zombiji. Nekaterim je bilo že dovolj dobro, da so prišli čez mejo, da so na Madžarskem in so želeli kar tam ostati. V Slovenijo smo se potem vrnili samo z mojo sestro in njeno hčerko.

Ko sem vedela, da bo v Slovenijo prišla še nečakinja sestrinega moža in njena hči, sem v Ljutomeru organizirala dvodnevno humanitarno akcijo. V nedeljo ob petih popoldne smo vse končali in se z dvema kombijema podali na pot, saj sem vedela, da bosta sorodnici z vlakom prišli okrog polnoči, do madžarske meje pa je ravno sedem ur vožnje. Prišli smo torej na železniško postajo, pobrali nečakinjo in njeno hči, nato predali humanitarno pomoč in šli nazaj. Stroške prevoza je financirala lokalna podjetnica, saj za en kombi porabiš 200 evrov bencina za tja in nazaj, vinjeta stane 30 evrov, dobili smo tudi nekaj za hrano po poti.

Čez en teden, naslednjo nedeljo, sem šla znova, tretjič. Povezali smo se z ekonomsko šolo Murska Sobota, saj se je njihov ravnatelj zelo zavzel za begunce in jim želel pomagati. Na šoli je organiziral veliko akcijo, nato pa še kombi za prevoz. Mi smo se jim samo pridružili, ko smo imeli enodnevno akcijo v Ljutomeru. Šla sem zraven, tudi zaradi jezika.

S kom sodelujete, da pomoč pride do najbolj potrebnih?

Sodelujemo s humanitarno organizacijo mesta Černivci. Tam je zdravnica Tatjana, ki kot prostovoljka sodeluje v tej organizaciji. Mi jim naše stvari preložimo v njihov kombi, oni pa naprej. Prvič smo jim peljali tudi ogromno oblačil, hrane, paketov prve pomoči, medicinske pripomočke, hrane za živali itd. Tatjana nam je potem za naslednjič napisala točen seznam, kaj potrebujejo in česa ne. Niso recimo več potrebovali oblačil ali hrane za živali, ampak predvsem hrano, higienske pripomočke, gaze za ustavitev krvavenja, odeje itd. Ravno včeraj je bil odposlan še en kombi s humanitarno pomočjo, tega je organizirala strokovna direktorica splošne bolnišnice Murska Sobota, bivša odbojkarica Manuela Kuhar Makoter, jaz sem samo pomagala pri koordinaciji. Organizatorji so zbirali donacije in kupili tiste stvari, ki so bile na Tatjaninem seznamu.

Poleg koordinacije humanitarne pomoči pomagate tudi ukrajinskim družinam, ki so našle svoje zatočišče v Sloveniji. Za koliko družin gre, od kod vse prihajajo in kako so prišle v stik z vami?

Najprej so prišli moji sorodniki, to so štiri osebe, iz Kijeva in Harkova. Za druge družine sem izvedela različno. Ravnatelj Srednje ekonomske šole Murska Sobota, Darko Petrijan, me je kontaktiral preko Messengerja in me klical, da bi šla v Rihtarovce, kamor se je priselilo 10 oseb – 4 mamice in 6 otrok. Tem sem najprej prevajala. To družino smo sicer že hoteli sprejeti ob naši drugi humanitarni akciji, toda njihovo potovanje z vlakom se je iz 2 dni in pol podaljšalo na 5 dni. Kajti, ko se strelja, se vlaki ustavijo in ko je noč, je treba ljudi nekam dati spat. Zato so po te mamice in otroke šli kasneje drugi.

Vsega skupaj v našem okolišu poznam že več kot 30 Ukrajink, ki so prišle skupaj z otroki. Pa še prihajajo …

Poznam drugo tričlansko družino, ki se je priselila na Kapelo. Klicala me je tudi družina iz Veržeja, ki je sprejela petčlansko družino iz Krivega Riga. Preko prijateljice Olge vem, da je tudi v Ljutomeru nastanjenih približno pet. Ravno sem izvedela za eno dekle, ki se je nastanilo na Moravcih. Sedaj je to dekle pri meni. Vsega skupaj v našem okolišu poznam že več kot 30 Ukrajink, ki so prišle skupaj z otroki. Pa še prihajajo … Pomagam jim pri prevajanju, urejanju začasne zaščite itd. Povezana sem z vsemi. Vodim tudi tečaj slovenščine in vse te družine pridejo na tečaj in tam si delimo vse potrebne informacije in smo tako povezani.

Ravno o tem sem vas prav tako želela vprašati; nedavno ste za družine iz Ukrajine na ljutomerski gimnaziji začeli s tečajem slovenskega jezika. Kako ste ga v tako hitrem času organizirali?

Prišla sem na idejo, da bi bilo to dobro. Svetovali so mi, naj se obrnem na ljutomersko gimnazijo. Tamkajšnji ravnatelj je rekel, da ni težav. Šola jim je priskrbela tudi šolske potrebščine. Naslednji izziv je bil, kako vsem, ki so razkropljeni po različnih krajih – Mala Nedelja, Rihtarovci, Kapela, Veržej – omogočiti, da pridejo do Ljutomera. Poklicala sem spet isto lokalno podjetnico, ki nam je že pomagala pri prevozih do meje in tudi tokrat je storila enako. Kombi jih pobira po domovih, jih odpelje na tečaj in jih nato odpelje domov. Slovenščino učim jaz, pomaga mi moja prijateljica Olga. Tečaj imamo dvakrat na teden. Do sedaj smo ga imeli trikrat po dve uri. Tečaja se udeležujejo tako mamice kot njihovi otroci.

Verjetno kot učiteljica, ki je dnevno v stiku z otroki iz različnih družin, zaznavate tudi stiske pobeglih pred vojno. Je vojna vplivala tudi na duševno stanje tistih, ki ste jim pomagali najti zatočišče? Kako je vplivala na odrasle (ženske) in kako na otroke?

Te družine se sedaj učijo vključevanja v družbo, učijo se slovenščine, mamam iščemo službo. Otroci še morda koliko toliko dobro prenašajo to novo situacijo, pri odraslih pa vidim, da imajo travme. Ni enostavno. Treba se je prilagoditi, se zmeniti, pride tudi do nesoglasij. Kakšna mamica si želi iti nazaj v Ukrajino. Pomagam jim, rešujem njihove situacije, konflikte, ki nastajajo. Travme doživljajo vsekakor. Potovali so več dni, med njimi je bil dojenček, 2-letna punčka, 3-letna punčka …

Na OŠ Mala Nedelja ste učiteljica športne vzgoje. Vas učenci sprašujejo o vojni? Kako jo oni dojemajo in doživljajo?

Še pred začetkom vojne, ko so bile novice o Ukrajini že po televiziji, so me učenci začeli spraševali, če govorim ukrajinski jezik in podobno. O vojni so me spraševali že majhni učenci, iz drugega, petega razreda. Videla sem, da jih to zanima. Pred kratkim so iz TV Slovenije prišli snemat našo šolo in moj razred, ki sem jim razredničarka. Vmes me tudi kaj konkretno vprašajo. Skratka, zanimajo se, kdo je kdo, kako je pri nas doma ipd.

Na Facebooku imate odprt profil, na katerem lahko sproti spremljamo vaše delo, od iskanja bivališč za begunce do zbiranja pomoči za Ukrajince, ki so še ujeti v državi. Kakšen je odziv Slovencev, smo odprti za pomoč?

Ogromno je ponudb pomoči.

Ljudje se zelo odzivajo. Še sedaj mi pišejo, da imajo kaj na voljo in me sprašujejo, kam lahko to pripeljejo. Kličejo me po dva, trije na dan in te ljudi nato usmerim na naslednji kombi, za katerega vem, da bo peljal na mejo. Če je tisti že poln, jih preusmerim še na kasnejšega. Nekateri ljudje me kličejo, da imajo veliko hrane. Če vem, da so kombiji že polni, jim svetujem, naj hrano pripeljejo na kraj, kjer poteka tečaj slovenščine, da bi jo ponudili našim beguncem, ki so tukaj, saj jo tudi oni potrebujejo. Spet drugi mi pišejo, da so zamudili zadnjo humanitarno akcijo in kdaj bo spet naslednja. Ogromno je ponudb pomoči.

V zadnjih dveh dneh sta bila ponovno odposlana dva kombija humanitarne pomoči, eden je šel na madžarsko-ukrajinsko mejo, drugi na poljsko-ukrajinsko mejo. Kako vidite svoje poslanstvo za naprej?

Pri predaji humanitarne pomoči na madžarsko-ukrajinski meji ostajam v navezi z zdravnico Tanjo, kar pomeni, da bom sproti vedela, če še kaj potrebujejo in kaj točno potrebujejo. Kombi, ki je šel iz Krškega, je stvari peljal na poljsko-ukrajinsko mejo, kjer dostava humanitarne pomoči poteka na bolj enostaven način. Tam se ti z nikomer ni treba posebej dogovarjati, saj ima humanitarna organizacija na meji svoj zbirni pult, kar pomeni, da stvari odložiš in greš. Na Madžarskem pa ni tako. Videla bom, kako bo na Poljskem, kakšen bo tam odziv. Če bodo rekli, da še kaj potrebujejo, bomo mogoče v prihodnjem tednu še enkrat organizirali pomoč tja.

Podrobnosti o Svetlaninem humanitarnem delu, doživljanju vojne, o stanju tistih, ki so ostali doma ter o svetlih zgodbah reševanja najšibkejših, si lahko preberete tudi na njenem blogu.

Komentarji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.