Mnogokrat slišimo, da smo tisti, ki smo za življenje, proti ženskam. Da kršimo pravice ženske. Njeno svobodo, njeno integriteto – da dela s svojim telesom in življenjem, kakor sama želi. Da smo nerazumevajoči, saj je splav včasih edina rešitev in izhod iz neizogibno težke situacije. Naj nam tokrat spregovorijo tiste, ki so se v res zahtevnih okoliščinah odločile obdržati otroka. So jim bile res kršene pravice ali pa je tudi njim osebno pravilna odločitev prinesla nekaj dobrega?
Razmere, ko bi marsikdo svetoval splav
Susano Khai je pri devetnajstih letih ponovno presenetil pozitiven test nosečnosti. Že pri štirinajstih letih je rodila deklico, ki jo je dala v posvojitev, pri šestnajstih je rodila sina, v času tretje nosečnosti pa še vedno ni imela urejenih razmer, poleg tega sta bila s fantom oba odvisna od heroina. Vsekakor to res niso bile idealne razmere za življenje novega otroka in marsikdo bi v tem primeru svetoval splav. Susana je k sreči v tej situaciji spoznala, da ni problem v otroku, ampak v odvisnosti. Odločitev za splav je dokončna in življenje mnogih mater, ki se odločijo za splav, gre po odločitvi navzdol. Susana se je odločila za otroka, ki je danes star 11 let, sama pa je v teh letih šla skozi mnoge boje, dokler se ni odločila dokončno rešiti odvisnosti, katere se je z Božjo pomočjo osvobodila v večletnem programu zdravljenja.
Lučka, ki ji je rešila življenje
Tanya Beck je v času zgodnje nosečnosti doživela polom v odnosu z očetom otroka, ki ga je pričakovala. Povedal ji je, da ni pripravljen biti oče in da zanj ne bo skrbel. Tanya je čez pet dni fanta zapustila v prepričanju, da če njun otrok ni dobrodošel v njegovem življenju, tudi ona ni. Turbulentni čas nosečnosti je tako preživela sama, nekaj časa je živela pri prijateljici, šele po rojstvu male Radley pa se je ustalila in dobila svoje stanovanje. Deklica je njeno žalost spremenila v veselje in danes za svojo petletno deklico pravi, da je njena lučka, da ji je rešila življenje.
Dva meseca po posilstvu ugotovila, da je noseča
Marda Gosnell je doživela tri spontane splave, ki so jo močno potrli. V tistem obdobju je hodila z partnerjem, ki jo je večkrat prevaral. Tretjega otroka je pravzaprav izgubila zaradi njegovega nasilnega odziva na to, da ga je hotela zapustiti. Parter je pristal v zaporu, sama pa je v velikem razočaranju zapadla v slabo družbo. Nekega dne je bila nasilno posiljena. Da bi krut dogodek pozabila, je dva meseca pila alkohol. Po dveh mesecih je ugotovila, da je noseča. Močno je obžalovala ta dva meseca, v katerih je otroku ogrožala življenje. Čeprav so ji vsi, tudi njena mama, svetovali naj otroka splavi, se je sama odločila, da bo otroka obdržala. Ob spremljanju nosečnosti doživlja srečo in čuti, da jo prisotnost male deklice napolnjuje z milostjo, ki jo tudi ozdravlja na svoj način.
Odločitve za življenje vedno prinašajo življenje.
Ne le otroku, ki je povsem odvisen od odločitev, ki jih odrasli naredijo zanj, temveč tudi tistemu, ki se z njimi sooča. Novica o nosečnosti v kriznem obdobju naredita trenutek, ki lahko za nekoga pomeni šok, in mu navadno rečemo krizna nosečnost. Nujno pa je, da se zavedamo, da reševanje krize in soočanje z nosečnostjo vendar dve zelo različni stvari. Odprava nosečnosti nikoli ne reši drugih težkih okoliščin v katerih se znajdemo, lahko pa je otrok navdihujoča motivacija, za borbo in spremembo smeri življenja v boljšo smer.
foto: storyblocks.com
